Dobrodošli v Ignacijevo leto!

Letos obhajamo 500 let spreobrnjenja Ignacija Lojolskega (1491-1556), ki mu je botrovala topovska krogla. Na binkoštni ponedeljek, 20. maja leta 1521, je bil v bitki v Pamploni Ignacij težko ranjen. Tudi v nas mora velikokrat zunanja iskra prižgati svetlobo novega življenja. Naj nam bo Ignacijev zgled in apostolske preference v vzpodbudo, da bomo tudi mi vzeli pot pod noge, pustili za seboj preteklost in zrli v prihodnost.
Naj spregovori Gospod in vseje svoje seme v naše srce, tako kot ga je vsejal sv. Ignaciju.

Slovenski provincial Družbe Jezusove p. Miran Žvanut

Do marca 1522 je Ignacij okreval v domači hiši v Loyoli. Tedaj je Bog v njem izvršil spreobrnjenje, ki ga je usmerilo na pot proti Manrezi. Vsa Družba Jezusova z vsemi svojimi prijatelji in vso Cerkvijo se želi spomniti tega odločilnega trenutka, ko je Sveti Duh vodil enega človeka v njegovi odločitvi, da sledi Kristusu, in ponovno najti osnovni namen Ignacijevega romanja. Zato se bo Ignacijansko leto začelo 20. maja 2021 in se končalo 31. julija 2022. V tem letu bo središčni dogodek 12. marca 2022, ko bo praznovanje 400-letnice razglasitve Ignacija Lojolskega za svetnika.

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Arturo Sosa

Pesem Vstani

Prisluhnite novi slovenski pesmi p. Marka Pavliča DJ ob 500. letnici Ignacijevega spreobrnjenja.

Ignacij je med desetmesečnim okrevanjem pri svojih domačih v baskovski Loyoli ob branju evangelija in življenjepisov svetnikov sprejel odločitev, da bo kariero viteza opustil in posnemal Jezusa z vedno bolj odprtim srcem, sprva kot romar. V naslednjih enajstih mesecih je bival v votlini v katalonski Manresi, stregel bolnikom, veliko molil in se ob pomoči spovednika iz benediktinskega samostana na Montserratu učil duhovnega razločevanja. 
Šele s to »duhovno prtljago« je bil Ignacij pripravljen za romanje, ki je oblikovalo ves preostanek njegovega življenja: v Sveto deželo, na študij filozofije in teologije na slovečih španskih univerzah in v Parizu ter na so-ustanovitev duhovniškega reda jezuitov, ki je doživel papeževo potrditev v Rimu. Duhovna izkušnja Ignacijevega spreobrnjenja v skoraj dveh letih po bitki v Pamploni, podrobno opisana v njegovi Avtobiografiji, je navdih jezuitom in vsem, ki prenavljajo svoje življenje ob Duhovnih vajah in drugi duhovni dediščini tega krščanskega mistika.

V tistem času je Bog ravnal z njim na isti način, kot dela učitelj z otrokom pri pouku … Nekoč ga je njegova pobožnost vodila k cerkvi, ki je bila malo več kot eno miljo oddaljena od Manrese in se je, kot se mi zdi, imenovala cerkev svetega Pavla. Pot tja gre poleg reke. Ko je tako hodil zatopljen v svoje pobožne misli, je malo sedel s pogledom na reko, ki je tekla globoko pod njim. Ko je tam sedel, so se mu začele odpirati oči razuma. Ne da bi imel kako videnje, ampak dano mu je bilo razumevanje in spoznanje mnogih stvari, tako duhovnih stvari kot stvari vere in znanosti. In to s tako velikim razsvetljenjem, da se mu je vse zdelo novo. Ne da se povedati posameznosti, ki jih je takrat razumel, čeprav jih je bilo veliko, ampak le to, da je sprejel veliko jasnost v svojem razumu, tako da se mu zdi, da v teku vsega svojega življenja preteklih dvainšestdeset let ni dosegel toliko kot v onem samem doživetju, tudi če bi združil v eno vse, kar je prejel od Boga pomoči in vse stvari, ki jih je vedel.
Zgodilo se je, da se mu je razum tako razsvetlil, da se mu je zdelo, kot bi postal drug človek in bi dobil drug razum, kakor ga je imel prej. 

Ignacij Lojolski, Romarjeva pripoved, 30