Župnije, svetišča in ljudski misijoni

Največja jezuitska cerkev v Sloveniji ni sedež župnije. Nekoč samostanska “kapela” sv. Jožefa, varuha Svete družine, na Poljanah v Ljubljani, ima od obdobja med svetovnima vojnama status “narodnega svetišča”. V letih 1949-1996 je bila s pripadajočim jezuitskim kompleksom nacionalizirana in se je uporabljala kot sedež filmske industrije (Triglav oziroma Viba film), nato jo je Ministrstvo za kulturo obnovilo in vrnilo ljubljanski škofiji oziroma jezuitom. Ob bogoslužju prostori cerkve gostijo različne skupine; mednarodno občestvo se že nekaj let druži ob nedeljski in praznični angleški maši (English Mass in Ljubljana, EML). Prenova notranje opreme svetišča, ki jo je v letih 1922-1941 zastavil Jože Plečnik, se danes dopolnjuje iz novih izhodišč. Eden od sodelavcev, arhitekt Robert Dolinar, je leta 2010 oblikoval priznano Kapelo Našega Gospoda v 3. nadstropju sosednjega Ignacijevega doma duhovnosti, ki ga je leta 1924 prav tako načrtoval Jože Plečnik. Kapelo Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok, v kateri Gibanje Nazaret goji vsakodnevno adoracijo, je leta 2009 oblikovala arhitektka Vera Klepej Turnšek, oltar in tabernakelj pa Marko Ivan Rupnik. Interno kapelo Gospodovega obličja v prostorih jezuitske skupnosti je zasnoval arhitekt p. Andrej Brozovič, poslikal pa Jošt Snoj.

Romarsko središče Device Marije na sv. Višarjah (nad Trbižem v Italiji, videmska nadškofija) od leta 2016 kot rektor svetišča upravlja p. Peter Lah, ki je pastoralno dejaven tam že od leta 2012. V poletni in zimski sezoni, ko deluje gondolska žičnica, bogoslužje v svetišču sprejema romarje iz sosednjih dežel v treh jezikih: italijanskem, nemškem in slovenskem.

Tipična in tradicionalna dejavnost jezuitov na župnijah so ljudski misijoni, pravzaprav edina pastoralna dejavnost na Slovenskem, ki jo poleg duhovnih vaj izvajamo že vse od ustanovitve reda. Gre za nekajdnevne poglobitve, namenjene vsej krajevni (župnijski) skupnosti, ki so jo nekoč pripravljale majhne skupine ali pari jezuitov, danes pa jezuiti sodelujemo z drugimi redovniki(-cami) in laiki. Sredi 20. stoletja sta kot ljudska misijonarja slovela p. Stanko Grošelj in p. Franc Cerar (njuna posebnost je bila, da sta pritegnila mlade s pomočjo duhovnih pesmi ob kitari), ob prelomu stoletja pa ima največ izkušenj v tej službi p. Lojze Markelj. Kot ljudski misijonarji so seveda sodelovali tudi mnogi drugi jezuiti. Danes pa se na prošnjo po misijonu rada odzove tako mlajša kot izkušena generacija, npr. p. Viljem Lovše.