Lik Jezusa Kristusa daje ime jezuitom in Družbi Jezusovi, ki ga kontemplira in posnema v delovanju. Na 3. januar, v božičnem času, imamo v spomin na podelitev imena Božjemu Detetu jezuiti slovesni liturgični praznik Ime Jezusovo. Ko jezuit odgovarja na Božji klic, se zgleduje po Sinovi ljubezni do Očeta. Sredstvo gojenja bližine z Jezusom so Ignacijeve Duhovne vaje (Exertitia spiritualia, 1548), ki so v drugi polovici premišljevanje Jezusovega življenja. Na začetku knjižice Vaj stoji znana krščanska molitev, ki izraža neverjetno bližino z Božjim Sinom: “Duša Kristusova – posveti me … od tebe se ločiti – ne pusti me …” Jezuitom so blizu tudi zakramenti in druge krščanske pobožnosti, kjer je v središču Jezus: duhovništvo/maševanje in čaščenje sv. evharistije (prim. molitev Evharističnega gibanja mladih, ki ga spremljajo jezuiti), pobožnost Srca Jezusovega, med razširjevalci katerega so bili prav jezuiti kot sv. Klavdij la Colombiere. Več na strani svetniki in blaženi.

Gospod! Ko sem razmišljal o “našem načinu ravnanja”, sem odkril, da je ideal našega načina ravnanja tvoj način ravnanja. Zato tudi k tebi obračam svoj pogled, pogled vere, in zrem v tvoj blesteči obraz, kakršnega kažeš v evangeliju. Podoben sem tistim, ki jim je sv. Peter pisal: “Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere.”
Gospod! Sam si nam dejal: “Zgled sem vam dal.” Tako te hočem posnemati, da bom mogel tudi jaz reči: “Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz posnemovalec Kristusov.” Daj mi predvsem čut, ki ga je imel Pavel, da bom mogel zaznati vzgibe tvojega srca, s katerimi si ljubil Očeta in ljudi. Nikdar ni imel nihče večje ljubezni, dal si življenje za svoje prijatelje. Hočem posnemati to tvojo najvišjo daritev samega sebe, in delati po možnosti, kakor si ti delal …

Pedro Arrupe, vrhovni predstojnik DJ v letih 1965-1983

Ignacij Lojolski je Duhovne vaje oblikoval po svoji izkušnji osebnega spreobrnjenja in svojih mističnih doživetij, v pomoč pa mu je bila tradicija krščanske duhovnosti (njegovi spovedniki, med prvimi benediktinci) in devotio moderna 16. stoletja. Nekatere meditacije spominjajo na špansko rekonkvisto (Klic zemeljskega kralja nam pomaga pri kontemplaciji o življenju večnega kralja, DV 91) in Ignacijev nekdanji poklic vojaka (Meditacija o dveh zastavah, DV 136). Vendarle so Duhovne vaje zelo univerzalna oblika molitve, globok način gojenja osebnega odnosa z Bogom, v pomoč za očiščevanje srca, doseganje notranje svobode in premišljevanje vsakdana (glej stran Razločevanje). Jezuiti vsako leto opravijo 8-dnevne duhovne vaje v tišini, nudijo pa jih tudi drugim redovnikom, duhovnikom, laikom ter tudi kristjanom drugih cerkva in celo nekristjanom. Zgled je npr. svetovno znani indijski voditelj duhovnih vaj Anthony de Mello. Od italijanskih jezuitov biblicistov se je v Slovenijo razširila metoda opravljanja duhovnih vaj ob Svetem pismu, npr. Carla Maria Martinija in Silvana Faustija. Več o ignacijanski meditaciji in kontemplaciji na spletnih straneh Ignacijevega doma duhovnosti in moli.si, ki ponujata spletna gradiva za molitev.

Pod duhovnimi vajami razumemo vsako spraševanje vesti, meditacijo (premišljevanje), kontemplacijo (zrenje), ustno in miselno molitev ter druge duhovne dejavnosti … Kakor so namreč sprehajanje, hoja in tek telesne vaje, tako so duhovne vaje vsaka priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo in uredi (razpoloži) svoje življenje, da mu bo v zveličanje duše.

Ignacij Lojolski, Duhovne vaje 1

V evangeljskih svetih ali redovnih zaobljubah (čistost, uboštvo, pokorščina) pride jasno izraženo uvodno načelo Duhovnih vaj, da naj se človek vseh ustvarjenih stvari poslužuje le toliko, koliko mu pomagajo častiti Boga, mu služiti in reševati svojo drušo (DV 23). Jezuiti zaobljube izpovedo prvič ob zaključku noviciata, nato jih vse obdobje formacije obnavljajo dvakrat letno, z zadnjimi ali slovesnimi zaobljubami pa so dokončno vključeni v red. Jezuiti te tri običajne redovne zaobljube, razumljene v skladu s karizmo reda, dopolnjujejo še z dvema: s posvetitvijo dejavnosti poučevanja (predvsem otrok in ubogih) in razpoložljivostjo za poslanstva, ki jih Družbi naloži papež, Kristusov namestnik. Omenjeni zaobljubi sta se skozi zgodovino izrazili v jezuitskem ukvarjanju s šolstvom (prim. tudi etapa formacije “magisterij”, ko se bogoslovci posvetijo vlogi kateheta ali učitelja, lat. magister) in razvoju drugih dejavnosti po papeževem naročilu: misijoni, teološke študije ter ekumenski in medverski dialog (papeške inštitucije Gregoriana, Biblični inštitut, Vzhodni inštitut), mediji (Radio Vatikan in La Civilta Cattolica) itd.

Naše redovne zaobljube nas s svojimi vezmi osvobajajo:
– osvobaja nas zaobljuba uboštva, da bi delili življenje z revnimi in da bi vsa sredstva, ki jih imamo, uporabili ne za svojo varnost in udobje, temveč za služenje drugim
– osvobaja nas zaobljuba čistosti, da bi bili ‘ljudje za druge’, v prijateljstvu in povezanosti z vsemi, še zlasti pa s tistimi, ki z nami delijo naše poslanstvo služenja
– osvobaja nas zaobljuba pokorščine, da bi odgovorili Kristusovemu klicu, kakor ga spoznavamo po tistem, ki ga je Duh postavil na čelo Cerkve, in da bi sledili vodstvu svojih predstojnikov.

Konstitucije in dopolnilne določbe, DD 143 §2, po 2. odloku 32. generalne kongregacije