Spisi, ki jih predstavljamo, imajo za jezuite močan duhovni pomen. So izhodišče za oživljanje izvorne karizme reda in navdih za povezovanje univerzalne (globalne) razsežnosti reda in Cerkve s krajevnim delom v provinci in pri posameznikih. Jezuiti se k njim vračamo v molitvi in študiju, deležni so posebne pozornosti že v sami redovni vzgoji. Spisi imajo tudi pravni pomen, saj gre za dokumente vodstva reda, z izjemo Ignacijevih Duhovnih vaj in Avtobiografije.

Duhovne vaje, da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnemkoli neurejenem nagnjenju. (DV 21)

Kdor komu predlaga način in spored, kako naj opravlja meditacijo ali kontemplacijo, mu mora zvesto podati dogodek, ki mu bo posvetil kontemplacijo ali meditacijo; naj mu na kratko in zgoščeno razloži le točke; če namreč tisti, ki kontemplira na temelju resničnega dogodka, sam razmišlja in umuje ter najde nekaj, kar mu dogodek bolj osvetli ali mu ga pomaga začutiti, naj bo to po lastnem umovanju ali po Božjem razsvetljenju, bo imel več duhovnega okušanja in sadu, kot pa če bi mu voditelj duhovnih vaj veliko razlagal in na široko pojasnjeval pomen dogodka; kajti duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari. (DV 3)


Te vaje trajajo sicer štiri “tedne”, ki se ujemajo s štirimi deli duhovnih vaj: prvi teden je meditiranje in kontempliranje o grehu; drugi je o življenju Kristusa, našega Gospoda, do cvetne nedelje; tretji je o trpljenju Kristusa, našega Gospoda; četrti o njegovem vstajenju in vnebohodu. Temu dodajamo še tri načine molitve. Vendar ni treba tega tako razumeti, kakor da mora imeti vsak teden sedem ali osem dni … (DV 5).

 

Romarjeva pripoved – Ignacijeva avtobiografija, odlomki iz odstavkov 1 in 5-7.

Do svojega šestindvajsetega leta je bil predan nečimrnostim sveta in ga je posebej veselilo urjenje z orožjem v veliki prazni želji, da bi se proslavil … Ker je bil zelo vdan branju posvetnih in izmišljenih knjig, ki se navadno imenujejo viteški romani, in ker se je dobro počutil, je prosil, da bi mu dali kak roman, da bi mu čas hitreje mineval. Toda v tisti hiši ni bilo najti nobene izmed knjig, ki jih je navadno bral. Dali so mu torej knjigo o Kristusovem življenju in neko življenje svetnikov v domačem jeziku. Ker ju je velikokrat prebral, ga je polagoma navdušilo, kar je bilo napisano. Kadar pa je nehal brati, je začel včasih o stvareh, katere je prebiral, tudi razmišljati. Drugikrat zopet je razmišljalo posvetnih stvareh, na katere je običajno mislil poprej. Izmed številnih praznih stvari, ki so mu prihajale na pamet, je ena tako prevzela njegovo srce, da se je lahko pogreznil v razmišljanje o njej po dve, tri ali štiri ure, ne da bi to opazil. … Naš Gospod pa mu je pomagal, storil je, da so za temi mislimi prišle druge, ki so se porajale iz stvari, ki jih je bral. Ker je bral življenje našega Gospoda in svetnikov, se je zamislil in razglabljal sam pri sebi: »Kaj bi bilo, če bi delal jaz, kar je delal sv. Frančišek, ali to, kar je delal sv. Dominik?«

Pismo Ignacija kot vrhovnega predstojnika DJ avstrijskemu cesarju Ferdinandu I., glede cesarjeve želja, da bi švicarski jezuit Jay postal škof v Trstu, začetek decembra 1546

IHS Dobra in sveta dobrohotnost, ki jo je Vaša Visokost vedno izpričevala najmanjši Družbi, še posebej nekaterim njenim članom, mi je dobro znana. V želji, da bi bila še bolj učinkovita, v smislu večje službe Bogu našemu Gospodu in podpore nas vseh, se je Vaša Visokost odločila izbrati našega maestra Claudia Jaya za cerkveno dostojanstvo. Sveti namen Vaše Vzvišenosti, ki želi poskrbeti za duše podložnikov v večjo slavo Boga in njihov večji blagor, je deležno priznanja pri vseh, do nas nevrednih pa izraža veliko dobrohotnost in ljubezen v našem Gospodu. Zaradi naklonjenosti Vaše Visokosti zato vsi izkazujemo nenehno hvaležnost Božji vzvišenosti – ki ji je, v njenem neskončnem usmiljenju, všeč podeliti Vaši Visokosti vsako milost – v želji, da bi v vaši duši razjasnila, kako bi se po našem skromnem poklicu lahko bolj in bolj pomagalo napredovati dušam. To pa se bo v resnici lahko zgodilo le tedaj, česar si tudi najbolj želimo, ko nas bo uporabil brez podelitve kakršnekoli časti. Po naši vesti namreč sodimo, da bomo Družbo, če sprejmemo cerkveno čast, uničili. Če bi si želel predstavljati ali izmisliti kako sredstvo za razveljavitev in uničenje Družbe, bi bilo eno najhujših, če ne kar najhujše, sprejem škofovske službe.

Več v knjigi izbranih Ignacijevih spisov, ki jo načrtujemo izdati sredi leta 2021.

 

“Prvi prijatelji” so skupina desetih Ignacijevih tovarišev, ki je v letu 1536 zaključila teološke študije v Parizu, bila posvečena, ter leta 1539 prispela v Rim, kjer so se kot misijonarji dali na razpolago papežu. Papež pa je leta 1540 uradno priznal Družbo Jezusovo kot red v katoliški cerkvi.

Papež Pavel III. v Apostolskem pismu Regimini militantis Ecclesiae, s katerim Družbo Jezusovo potrdi kot red dne 27. septembra 1540.


… prej omenjena Formula [ki vsebuje pravila za življenje Ignacija in tovarišev] se glasi:
1. Kdorkoli se hoče pod zastavo križa bojevati za Boga v naši Družbi, za katero želimo, naj nosi Jezusovo ime, ter služiti edino Gospodu in rimskemu škofu, njegovemu namestniku na zemlji, naj si po slovesni zaobljubi večne čistosti vtisne v srce, da je član Družbe, ustanovljene predvsem za napredek duš v krščanskem življenju in nauku in za širjenje vere z javnimi pridigami in službo Božje besede, z duhovnimi vajami in deli ljubezni, zlasti s poučevanjem otrok in neukih v krščanski veri, in še posebej z dajanjem duhovne tolažbe vernim pri spovedovanju. Skrbi naj, da bo imel vedno pred očmi najprej Boga, potem pa smisel teh njenih pravil, ki so neka pot k Njemu, in z vsemi močmi stremel k cilju, ki mu ga je postavil Bog, vsak v skladu z milostjo, ki mu jo daje Sveti Duh, in s stopnjo, ki jo ima v svojem poklicu (da ne bi bil kdo goreč, a brez pravega spoznanja [prim. Rim 10,2]).

DELEBERATIO PRIMORUM PATRUM, 1539. “[Skupinsko razločevanje] v treh mesecih. Način urediti Družbo tako, da dajo pokorščino enemu od njih.”

Ko je v zadnjem postu prišel čas, da se ločimo drug od drugega, smo sklenili, da se bomo pred razhodom sestali za več dni, da bi se skupno pogovorili o tem našem poklicu in načinu življenja. Željno smo namreč pričakovali, da bi čimprej dospeli do cilja, ki smo si ga v silnem hrepenenju zastavili in zamislili.

Sestali smo se velikokrat; bili smo skupaj Francozi, Španci, Savojci in Baski; in z ozirom na ta naš življenjski stan so bila med nami različna stališča in mišljenja. Bila pa je v vseh nas ena sama skupna misel in volja, da v skladu z našo poklicanostjo iščemo dobrotljivo in popolno Božjo voljo. Vendar je bila neka različnost mišljenj ob vprašanju, katera sredstva so prikladnejša in plodovitejša, tako z ozirom na nas kakor z ozirom na naše bližnje.

Naj se nihče ne čudi, da je med nami – slabotnimi in krhkimi ljudmi – prišlo do različnih mišljenj, saj je tudi med apostoli, ki so prvaki in stebri svete Cerkve, in med tolikimi najpopolnejšimi možmi, ki smo obojih nevredni in s katerimi se niti zdaleč ne moremo primerjati, prišlo do različnosti, da, celo do nasprotnih mišljenj, o čemer poročajo v zapisih …

Konstitucije Družbe Jezusove in Dopolnilne določbe 34. generalne kongregacije

Konstitucije je kot podrobna redovna pravila več let pisal Ignacij Lojolski kot vrhovni predstojnik DJ in so bile potrjene leta 1559, po njegovi smrti. Po njih so se navdihovali tudi drugi redovi in kongregacije v Katoliški cerkvi. Večje revizije so bile deležne po prenovitvi zakonika cerkvenega prava (1983 in 1990, za latinsko in vzhodne cerkve), in sicer na 34. generalni kongregaciji (GK) DJ leta 1995, ko so poleg opomb originalnemu besedilu Konstitucij odgovorni dopisali tudi Dopolnilne določbe, ki želijo biti jezuitom tako pravni kot duhovni pripomoček. Slovenski prevod, izdan leta 2007, sta pripravila p. Venčeslav Vrtovec (1990, Konstitucije) in Anamarija Beniger (2007, Dopolnilne določbe oz. celota).

Vsebina Konstitucij
A. Prvi in splošni eksamen s pojasnili [vprašalnik za kandidate].
B. Konstitucije s pojasnili [10 delov]:

  1.  Sprejem na preizkušnjo
  2.  Odpust tistih, ki so sprejeti, v preizkušnji pa se pokaže, da niso primerni za Družbo
  3.  Ohranitev in napredek tistih, ki so na preizkušnji
  4.  Kako izobraževati v znanosti in v drugih sredstvih za pomoč bližnjemu tiste, ki so v Družbi
  5. Sprejem in vključitev v Družbo
  6. Osebno življenje sprejetih in včlenjenih v Družbo [3 zaobljube]
  7. Kakšni naj bodo do bližnjega jezuiti, ko so se z Družbinim telesom zrasli in nato razšli po vinogradu Kristusa, našega Gospoda [papeževa poslanstva]
  8. Kako razkropljene povezati z glavo in med seboj [o generalni kongregaciji]
  9. Glava Družbe in vodstvo, ki od nje poteka [o vrhovnem predstojniku]
  10. Kako naj se vse telo Družbe ohranja in raste v dobrem stanju

[812] 1. Ker Družba ni ustanovljena s človeškimi sredstvi, se ne more z njimi ne ohraniti ne rasti, temveč le z milostjo vsemogočnega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa. Samo vanj moramo zaupati, da bo on sam ohranjal in spodbujal to delo, ki ga je hotel začeti v svojo službo in slavo ter v pomoč dušam. V skladu s tem upanjem pa bodo prvo in tudi najprimernejše sredstvo molitve in mašne daritve, ki se morajo opravljati v ta sveti namen po določenem razporedu za vsak teden, mesec in leto povsod, kjer Družba deluje.

[813] 2. Za ohranitev in rast ne le telesa, se pravi, Družbe na zunaj, ampak tudi njenega duha, in za uresničevanje namena, ki si ga postavlja, da pomaga dušam doseči njihov poslednji in nadnaravni cilj, so uspešnejša tista sredstva, ki orodje zvežejo z Bogom in ga uberejo, da se da dobro voditi Božji roki, kakor tista, ki ga prilagajajo ljudem. Sem sodijo poštenost in krepost, posebno ljubezen, čist namen služiti Bogu, zaupljivost z Bogom, našim Gospodom, pri pobožnih duhovnih vajah in iskrena vnema za duše v slavo Njega, ki jih je ustvaril in odrešil, pred vsemi drugimi koristmi. Zato se zdi, da je treba na splošno skrbeti, da se vsi, ki so se predali Družbi, zavzeto trudijo za trdne in dovršene kreposti in za duhovne stvari. Tem naj priznajo prednost pred izobrazbo in pred drugimi naravnimi in človeškimi darovi. Le od notranjih darov morajo namreč vsi zunanji darovi dobiti svojo moč za namen, ki smo si ga določili.

[814] 3. Ko je položen ta temelj, bodo naravna sredstva, ki pripravijo orodje Boga, našega Gospoda, da je koristno za bližnjega, na splošno prispevala k ohranitvi in rasti vsega tega telesa. Seveda se jih je treba naučiti uporabljati samo zato, da bi služili Bogu. Ne gre za to, da bi se na ta sredstva zanašali, ampak za to, da bi z Božjo milostjo sodelovali po načrtu najvišje Previdnosti Boga, našega Gospoda, ki želi, da bi bilo v njegovo slavo vse, kar naravnega daje kot Stvarnik, nadnaravnega pa kot začetnik milosti. Zato je treba zavzeto skrbeti za človeška ali s trudom pridobljena sredstva, zlasti za pravilen in zanesljiv nauk ter način, kako ga v pridigah in pri razlagi Svetega pisma približati ljudstvu, pa tudi način ravnanja in občevanja z ljudmi.

Konstitucije 812-814, Deseti del, Kako naj se vse telo Družbe ohranja in raste v dobrem stanju

Generalne kongregacije (GK), najvišji zakonodajni organ, sklicuje vodstvo reda čim redkeje, da bi bili jezuiti (delegati) čim manj odtegnjeni pastoralnemu delu. Tako se zberejo le ob volitvah vrhovnega predstojnika (ob smrti ali odstopu prejšnjega) in kadar jim je naložena obširnejša vsebinska ali pravna prenova reda (npr. 32. in 34. GK). Vse GK dajo smernice za aktualno delo, tiste drugega tipa na obširnejši način; odzovejo se tudi na priporočila vsakokratnega papeža. Tu omenjamo GK po 2. vatikanskem cerkvenem zboru, ki je zakoličil tudi sodobne standarde redovništva in s tem jezuitskega reda.

31. GK, 1965 in 1966, izvolitev Pedra Arrupeja (1965-1983) za vrhovnega predstojnika
32. GK, 1974-75, izdanih je več odlokov, poudarek je na delo za vero, ki vključuje delo za pravičnost
33. GK, 1983, izvolitev Petra-Hansa Holvenbacha (1983-2008) za vrhovnega predstojnika, poudarek zvestem služenju Cerkvi, delu z begunci (leta 1980 ustanovljena JRS) in inkulturacijo Cerkve v ne-zahodnih kulturah
34. GK, 1995, pravna prenova, novi poudarki: skrb za pravičnost, odprt dialog med kulturami, religijam ter služenje drugim v sodelovanju z laiki in ženami
35. GK, 2008, izvolitev Adolfa Nicholasa (2008-2016) za vrhovnega predstojnika, s pozornostjo do sodobnih odzivov (npr. globalizacije, novih tehnologij), intelektualnega apostolata in vključevanje laikov v predajanje prakse ignacijanske duhovnosti in (skupnega) razločevanja; potrdijo pet skupnih prednostnih področij DJ (že od 2003 dalje): Afrika, Kitajska, intelektualni apostolat, medprovincijske ustanove v Rimu, preseljevanje in begunci.
36. GK, 2016, izvolitev Artura Sose (2016-) za vrhovnega predstojnika, poudarek na poslanstvu prijateljstva, sprave in pravičnosti in sprožitev procesa razločanja univerzalnih apostolskih preferenc.

34. GK, 1995, 2. odlok: Služabniki Kristusovega poslanstva, 19:

Danes jasno spoznavamo:

Ni službe veri
brez dela za pravičnost,
brez vstopa v kulture,
brez odpiranja drugim verskim izkustvom.

Ni dela za pravičnost
brez priobčevanja vere,
brez preobrazbe kultur,
brez sodelovanja z drugimi izročili.

35. GK, 2008, 3. odlok: Izzivi za naše poslanstvo danes: Poslani na meje, 11-16:


V tem novem svetu hitrega komuniciranja in digitalne tehnike, svetovnih trgov in vsesplošne težnje po miru in blagostanju se srečujemo z vedno večjimi napetostmi in paradoksi: živimo v kulturi, ki je naklonjena samostojnosti in sedanjosti, in vendar imamo svet, ki tako zelo potrebuje prihodnost, zgrajeno na solidarnosti; imamo boljše načine komunikacije, vendar pogosto doživljamo osamljenost in izključenost; nekateri so si pridobili velike gmotne koristi, drugi pa so izrinjeni na rob družbe in neupoštevani; naš svet je vedno bolj nadnacionalen, in vendar mora priznavati krajevne in posebne identitete; naša znanstvena spoznanja so že dosegla najgloblje skrivnosti življenja, pri tem pa sta ogrožena spoštovanje življenja in svet, v katerem živimo.

V tem globalnem svetu, zaznamovanem s tako globokimi spremembami, želimo zdaj globlje razumeti klic, naj služimo veri, delamo za pravičnost in se ukvarjamo z dialogom s kulturo in drugimi verstvi v skladu z apostolsko nalogo, da pomagamo ljudem do pravega odnosa z Bogom, drug z drugim in s stvarstvom. [Kompendij družbenega nauka Cerkve, 454]

Izpostavljamo nekaj aktualnih pisem vrhovnega predstojnika, p. Artura Sose. Preberete si lahko odlomek, na povezavi pa dokument v celoti.

Univerzalne apostolske preference Družbe Jezusove v desetletju 2019 29, razglašene 19. februarja 2019

VSEJ DRUŽBI

Dragi prijatelji v Gospodu!

Univerzalne apostolske preference, ki jih razglašam s tem pismom, so sad izbire. Narejena je bila izbira med različnimi možnostmi, vse so bile dobre. Hoteli smo najti boljši način za sodelovanje v Gospodovem poslanstvu, takega, ki bolj odgovarja službi Cerkve v tem trenutku, da bi ga bolje uresničili s tem, kar smo in imamo, ko skušamo delati to, kar je večja Božja služba in splošno dobro.

Po šestnajstih mesecih, ki so bili potrebni za proces na različnih ravneh Družbe, sem predložil svetemu očetu štiri univerzalne apostolske preference:

A. Pokazati pot k Bogu z Duhovnimi vajami in razločevanjem.
B. Hoditi skupaj z ubogimi, izključenimi iz sveta, ranjenimi v lastnem dostojanstvu, v poslanstvu sprave in pravičnosti.
C. Spremljati mlade pri ustvarjanju prihodnosti v upanju.
D. Sodelovati pri skrbi za Skupni dom.

Papež Frančišek v svojem pismu potrditve z dne 6. februarja 2019 ugotavlja, da je bil »proces, ki mu je sledila Družba, da bi prišla do univerzalnih apostolskih preferenc resnično razločevanje«. Predlagane preference »so v soglasju z aktualnimi prioritetami Cerkve, ki jih izraža redno učiteljstvo papeža, sinod in škofovskih konferenc, posebej po Evangelii gaudium (Veselje evangelija).«

Ignacijevo leto 2021 22, razglasitev 27. septembra 2019

Želim, da bi med Ignacijevim letom usmerili pozornost na klic, da bi se pustili Gospodu spreobrniti, z navdihom Ignacijeve osebne izkušnje. Kot je rečeno v Avtobiografiji, so med njegovim bivanjem v Loyoli leta 1521 in 1522 »njegov brat kot vsi domači iz zunanjosti spoznali spremembo, ki se je zgodila znotraj njegove duše« (10) in sumili »da bržkone namerava svoje življenje temeljito spremeniti« (12). Ko je prišel v Manrezo, se je Ignacij vprašal: »Kakšno novo življenje je to, ki ga zdaj pričenjamo?« (21), kar je kasneje prepoznal, »da se mu je vse zdelo novo« (30). Univerzalne apostolske preference za 20192029 so potrdile naš klic k osebni, skupni in institucionalni spreobrnitvi, ki je potrebna, da bi poglobili našo duhovno in apostolsko vitalnost. Izkoristimo priložnost, ki nam je ponujena, da bi pustili Bogu, da preobrazi naše življenjeposlanstvo po svoji volji.