Deset duhovnikov iz različnih delov Evrope se je leta 1539 odločilo, da medsebojno prijateljstvo krepkeje izrazijo. Ustanovili so Družbo Jezusovo, red, znotraj katerega so po poti evangeljskih svetov uboštva, čistosti in pokorščine želeli služiti Bogu in ljudem. Papež Pavel III. je 27. septembra 1540 potrdil osnutek ustanovnih listin Družbe.

Skupina se je v začetku tridesetih let 16. stoletja začela zbirati ob Ignaciju iz Loyole, Basku, ki je študiral na pariški univerzi. Imel je poseben dar razločevanja duhov. Z metodo duhovnih vaj je pomagal sebi in drugim odkriti, kaj Bog pričakuje od njih. Gre za globlje prepoznavanje samega sebe, sveta in Božjih skrivnosti.

Prvi jezuiti so se od vsega začetka posvečali skrbi za uboge, bolne in izkoriščane ter poučevanju ljudi v krščanskem nauku. Ko so ustanovili red in se dali na razpolago papežu osebno, se je njihovo delovanje razširilo še na troje zelo pomembnih področij: izvenevropski misijoni, šolstvo in utrjevanje vere v evropskih deželah, v katerih se je širila reformacija.

Zgodovina do leta 1773

Družba Jezusova, ki se je začela leta 1534 kot povezava sedmih prijateljev v Parizu, se je nato naglo širila. Zaradi velikega števila kandidatov v skoraj vseh deželah jim je uspelo organizirati obširno misijonsko dejavnost in pošiljati člane na razne kraje sveta. Samozavestno in pogumno so nastopili in z veliko iznajdljivostjo začrtali nove poti in načine oznanjevanja. Znali so se prilagoditi različnim kulturam.

Prvi jezuiti so se sprva želeli posvetiti izključno neposrednemu oznanjevanju evangelija. Kmalu pa so spoznali, kako pomembni sta vzgoja in izobrazba. Ker države za to niso poskrbele, so jezuiti pričeli ustanavljati šole in univerze. Zaradi njihove kakovosti in brezplačnosti študija so jih začeli vabiti od vsepovsod.

Tako imenovana jezuitska pedagogika je vsebovala tudi gledališče. V njem sta združena moralno poučevanje in razvedrilo, zato je odličen pripomoček za poučevanje širokih ljudskih množic tako v splošnih človeških kot v verskih zadevah.

V redovnih pravilih je priporočeno, naj bo vsak član Družbe Jezusove zadolžen za tisto področje dela, na katerem ima največ darov. Zato so bili jezuiti že od začetka dejavni v najrazličnejših poklicih. Predvsem v do takrat nepoznanih deželah so bili jezuitski misijonarji pionirji na različnih področjih, v geografiji, astronomiji, matematiki, jezikoslovju. Pater Jacques Marquette in šest tovarišev so leta 1673 kot prvi Evropejci prevozili 3 700 kilometrov Mississippija. Še mnogo pomembnejše pa je bilo delo za razvoj v Indiji, Tibetu in predvsem na Kitajskem. Portugalski jezuit António de Andrade je kot prvi Evropejec prečkal Himalajo. Pater Barnabas Cabo je v 17. stoletju iz Južne Amerike v Evropo prinesel skorjo kininovca, imenovano tudi jezuitska skorja, ki so jo več kot 250 let uporabljali kot zdravilo proti malariji.

Matematik Christopher Clavius je odločilno sodeloval pri reformi koledarja papeža Gregorja XIII. v letu 1582 in odkril več kraterjev na Luni. Athanasius Kircher je z izdelavo Laterna magica ustvaril napravo predhodnico današnjih projektorjev. Sestavil je enega prvih strojev za računanje in kot prvi za merjenje temperature uporabil živo srebro.

V jezikoslovju so jezuiti napisali prve slovnice za kitajščino, se prvi posvetili študiju sanskrta v Indiji. V Braziliji so sestavili slovar izrazov, ki so jih razumela vsa indijanska plemena.

V misijonih je bila astronomija v veliko pomoč pri oznanjevalnem delu. Na Kitajskem so jezuite povabili za dvorne astronome in jim zaupali reformo kitajskega koledarja. Pokazali so, da lahko natančneje napovejo sončne in lunine mrke, s čimer so si pridobili spoštovanje domačinov. O intenzivnosti dela jezuitov na področju astronomije pričajo imena 32 jezuitov, ki jih še danes lahko najdemo v lunini geografiji. Po slovenskem jezuitu baronu Halersteinu, astronomu in mandarinu na kitajskem dvoru, je bila leta 2004 poimenovana novo odkrita zvezda.

Na področju današnjih držav Paragvaja, Brazilije, Argentine in Urugvaja so jezuiti za indijanske prebivalce pragozda organizirali tako imenovane redukcije – urejena naselja. Naglo so dosegle uspeh tudi na gospodarskem področju. To je bil poskus, kako v povezavi z misijonskim delom ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Ta tako imenovana jezuitska država v Paragvaju je obstajala od leta 1610 do 1767, ko so bili jezuiti izgnani iz Južne Amerike. O teh misijonih govori tudi film Misijon (The Mission).

V prvih desetletjih 18. stoletja je naraščalo nasprotovanje jezuitom. Nasilna ukinitev reda, ki so jo pripravljali evropski vladarji, je potekala postopoma. Od leta 1759 dalje so bili jezuiti pregnani iz posameznih evropskih dežel, dokler ni papež Klemen XIV. julija 1773  podpisal dokument o ukinitvi Družbe Jezusove. V njem je opozoril na zasluge jezuitov pri širjenju vere, hkrati pa poudaril dolžnost, da zaradi miru in preprečitve prepirov in razdora znotraj Cerkve ta red ukine. Do bolj obširne utemeljitve obtožb ni prišlo. Odlok je po nekaj mesecih začel veljati tam, kjer ga je razglasila civilna oblast. Protestantska Prusija in pravoslavna Rusija tega na primer nista storili, zato so jezuiti tam obstali.

Zgodovina po letu 1773

Ukinitev jezuitov ostaja nenavaden dogodek v cerkveni zgodovini. Nenavadno je to, da je bil ukinjen red, ki je bil razširjen po vsem svetu. Dalje, da je bila odstranitev jezuitov sprožena s strani oblastnikov, ki so jih vse do zadnjega prištevali med svoje zaupnike in svetovalce. Končno preseneča, da so v nekatoliških deželah jezuitom dovolili obstanek, kar je pripomoglo, da je že v naslednji generaciji red lahko oživil delovanje po vsem svetu.

Leto 1773 predstavlja globok rez v zgodovini jezuitov. Trideset let so smeli živeti in delovati le v Rusiji pod Katarino II. in v Prusiji pod Fridrikom II., ki papeževega dekreta nista razglasila. Papež Pij VII. je 7. avgusta 1814  ponovno vzpostavil red. Medtem se je svet temeljito spremenil. To se je pokazalo najprej v manjši finančni podpori ponovno rastočemu redu. Dejavnosti, ki so bile nekoč razpoznavni znak jezuitov, na primer misijoni in šolstvo, so medtem prevzeli drugi. Spet druge, kot so duhovne vaje, ljudski misijoni, poučevanje v verskih vprašanjih, so postale splošna dejavnost Cerkve . Področja delovanja jezuitov v Cerkvi so bila za jezuite v 19. stoletju manj izrazita in spektakularna kot v 17. in 18. stoletju.

Zgodovina Družbe Jezusove je v 19. stoletju tudi veriga trpljenja in preganjanja. Mednarodni značaj jezuitov je bil v nasprotju z rastočo narodno samozavestjo. Ponovna vzpostavitev jezuitov je postala sumljiva tudi liberalnim in socialističnim krogom. Kljub velikim preganjam je red v prvi polovici 19. stoletja doživel močno notranjo in zunanjo rast. Število jezuitov se je podvojilo, naraščalo je tudi število šol in kolegijev, misijonska dejavnost je ponovno vzcvetela. Notranja trdnost reda se je okrepila s prenovo formacije jezuitov, ki se je prilagodila spremenjenim razmeram in se na novo zasidrala v ignacijanskih duhovnih vajah.

Največjo rast je Družba Jezusova doživela v prvi polovici 20. stoletja, ko je štela približno 36 tisoč članov. Jezuiti so vodili gimnazije, visoke šole in univerze, vzgajali mladino, vodili ljudske misijone, upravljali župnije in bili prek svojih revij in znanstvenih publikacij dejavni v duhovnih, kulturnih in znanstvenih krogih.

Z novo nastalimi ideologijami 20. stoletja so jezuiti postali po eni strani občudovani zaradi svojih mednarodnih povezav, po drugi strani pa tudi obravnavani kot možni sovražniki in nasprotniki tako zaradi mednarodnega značaja reda kot tudi visoke izobrazbe. Pod Hitlerjevim nacističnim režimom v Nemčiji je gestapo že aprila 1935 izdal tajni ukaz za prisluškovanje in posebno kritičnost do pridig in predavanj jezuitov. Najbolj znana nasprotnika režima sta pater Alfred Delp, ki je bil usmrčen kot sodelavec v zaroti proti Hitlerju, in blaženi Rupert Meyer, ki je večino nacističnih let preživel v hišnem priporu. Podobno stališče do jezuitov so zavzeli tudi v deželah, kjer je zmagala komunistična revolucija. Pod vplivom takšnih državnih ideologij je izraz jezuit postal sinonim za hinavca, lažnivca in vohuna, kar je prišlo celo v nekatere uradne slovarje.

Kot v mnogih redovih se je tudi v Družbi Jezusovi število članov precej zmanjšalo po Drugem vatikanskem koncilu (1962–1965). V zadnjih desetletjih je delovanje jezuitov po vsem svetu zaznamovano s poudarkom na neločljivi povezanosti vere in pravičnosti. To so, zbrani leta 1995 na 34. generalni kongregaciji, izrazili z naslednjimi besedami:

Danes jasno spoznavamo:

Ni službe veri
brez dela za pravičnost,
brez vstopa v kulture,
brez odpiranja drugim verskim izkustvom.

Ni dela za pravičnost
brez priobčevanja vere,
brez preobrazbe kultur,
brez sodelovanja z drugimi izročili.

Ni inkulturacije
brez priobčevanja vere drugim,
brez dialoga z drugimi izročili,
brez zavzemanja za pravičnost.

Ni verskega dialoga
brez stikov z drugimi verami,
brez vrednotenja kultur,
brez skrbi za pravičnost.

Zgodovina jezuitov v Sloveniji

Prve stike s Slovenci so imeli že prvi jezuiti okoli sredine 16. stoletja. Ljubljanski škof Urban Textor (Tkalčič), ki je bil hkrati visok državni uradnik na dunajskem dvoru, se je spoprijateljil s Klavdijem Jayem, predstojnikom jezuitske skupnosti na Dunaju. Škof jih je želel pridobiti za obnovo katoliškega verskega življenja v habsburški monarhiji. Ker ni bilo mogoče, da bi jezuiti v tistem času neposredno delovali v slovenskih deželah, je v jezuitski kolegij v Rim poslal šolat dva svoja sorodnika, ki pa sta se izkazala za bolj mlačna človeka. V tem času je v Ljubljani pridigal nadarjen mlad jezuit z Dunaja, Nemec Jona Adler. Ignacij mu je osebno pisal in ga pohvalil za uspeh, obenem pa ga opozoril, naj poskrbi, da ga bodo razumeli ne le Nemci, ampak tudi večinsko prebivalstvo.

V Ljubljani so se jezuiti za stalno naselili leta 1597 in takoj začeli graditi kolegij – šolo. V ta namen so dobili dohodke od razpuščene pleterske kartuzije in cerkev svetega Jakoba na današnjem Levstikovem trgu. Kolegij je leta 1602 začel služiti svojemu namenu, do leta 1615 je bila dograjena tudi cerkev. Sredi 17. stoletja se je v njem šolalo okrog 700 otrok, v začetku 18. stoletja pa že nad 900. Ta dejavnost pomeni začetek visokošolskega študija v Ljubljani, saj so bila v njegovem učnem načrtu od leta 1619 dalje nekatera predavanja, ki sodijo na univerzo.

Vrsta znanih ljudi je študirala ali poučevala na ljubljanskem kolegiju: Janez Čandik, Ožbalt Gutsman, Gabrijel Gruber, Janez Ludvik Schoenleben, Marko Pohlin, Janez Gregor Dolničar, Janez Krstnik Prešeren, Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Peter Pavel Glavar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Jurij Vega, Janez Vajkard Valvazor in mnogi drugi.

Na slovenskem ozemlju so jezuiti delovali tudi v Mariboru (kolegij ustanovljen leta 1757), Gorici (začetek gradnje kolegija leta 1631) in Trstu (jezuiti so tja prišli leta 1619). Vplivna sta bila tudi kolegija v Gradcu (v sedemdesetih letih 16. stoletja je imel kolegij že 200 dijakov, leta 1586 je dobil naslov univerze) in Celovcu (prihod jezuitov leta 1604; leta 1615 je kolegij imel 500 dijakov).

Po ukinitvi reda leta 1773 je bilo premoženje ljubljanskega kolegija dano v oskrbo državnemu verskemu skladu. Kolegij je kmalu zgorel; 637 knjig, ki so jih rešili, pa je cesarica Marija Terezija namenila splošni rabi ljubljanskemu liceju. Te knjige tvorijo prvi fond današnje Narodne in univerzitetne knjižnice.

Po ponovni vzpostavitvi reda so jezuiti prišli v Slovenijo leta 1870 kot voditelji ljudskih misijonov, vendar so morali deželo tri leta pozneje zapustiti, ker niso imeli dovoljenja civilnih oblasti. Po letu 1884 so prihajali v stolnico kot majniški pridigarji. Škof Missia jim je kupil hišo pri Svetem Florijanu (danes Gornji trg), leta 1896 pa so začeli graditi hišo na Poljanah. Leta 1912 so prav tam začeli graditi cerkev svetega Jožefa (dokončana leta 1922), leta 1925 so zraven zgradili še dom duhovnih vaj. Pred drugo svetovno vojno so jezuiti na Poljanah vodili Marijine družbe za može, žene in dijake, vodili so ljudske misijone ter urejali Glasnik Srca Jezusovega z naklado 40 tisoč izvodov. Leta 1932 so ponovno prišli tudi v Maribor, od koder so jih Nemci na začetku vojne izgnali.

Po zmagi komunistične revolucije je bil leta 1949 ves kompleks pri Svetem Jožefu na Poljanah protipravno odvzet, ljubljanski jezuiti pa so bili bodisi zaprti ali izgnani v napol porušen grad Bogenšperk. Tam so ostali do leta 1964, ko so začeli upravljati  župnijo Borovnica. V Mariboru so smeli ostati v svoji hiši. Leta 1970 je bilo zgrajeno novo župnišče v Dravljah, leta 1985 prav tam nova cerkev Kristusovega učlovečenja. Od leta 1980 do 2009 so živeli v redovni hiši na Poljanah v bližini cerkve svetega Jožefa, kjer je bilo uredništvo revije Communio – Kristjanova obzorja in nekaj časa tudi provincijsko vodstvo. Leta 1982 so jezuiti začeli upravljati župnijo svetega Jakoba v starem delu Ljubljane. V Mariboru delujejo v župniji svete Magdalene in v noviciatski hiši.

Njihovo delo ni omejeno na naštete postajanke, ampak se razteza po vsej Sloveniji in v zamejstvu, kjer predavajo, vodijo misijone, pridigajo, vodijo duhovne vaje, seminarje in izobraževanja ter pomagajo na župnijah.

Arhivi in literatura

Žal ne obstaja nacionalni jezuitski arhiv, ki bi hranil gradivo o Družbi Jezusovi pred 1. svetovno vojno. Gradivo nekdanjih jezuitskih kolegijev in drugih tipov skupnosti s slovenskega področja od ukinitve Družbe 1773 hranijo nacionalne in škofijske ustanove v Sloveniji (ARS, NUK, Narodni muzej, NŠaLj) in sosednjih državah. Jezuitska ustanova je le Rimski arhiv (generalne kurije) Družbe Jezusove ARSI, ki vsebuje letna, triletna in izredna sumarna poročila jezuitskih predstojnikov vodstvu DJ od nekoč do danes (prim. tudi novo predstavitev ARSI).

Ob zgodovinski baročni cerkvi sv. Jakoba v stari Ljubljani je od 1980. let do prerane smrti 2009 ustvarjal Slovenski arhiv Družbe Jezusove (SADJ) p. Alojz Kovačič. Ob urejanju arhiva, ki vsebuje le gradivo jezuitskega delovanja iz obdobja po prvi svetovni vojni, se je sam posvečal raziskovanju zgodovine “stare” Družbe (pred razpustitvijo reda 1773) oziroma nekdanjemu jezuitskemu kolegiju v Ljubljani (prav tako pri. Svetem Jakobu). Provincijski arhiv je bil 2018 prenešen v Dravlje. Deloma je SADJ prejel gradivo dveh sosednjih provincijskih arhivov DJ, ki hranita jezuitsko gradivo za čas po obnovitvi Družbe 1814, avstrijskega na Dunaju in hrvaškega v Zagrebu (v Zagrebu ostaja npr. gradivo o delu slovenskih jezuitov v Sarajevu in Bosni po 1878).

Obsežnejši zborniki – povzetki simpozijev o zgodovini Družbe Jezusove (s sodelovanjem jezuitske province in Teološke fakultete Ljubljani ) so izšli ob obletnicah: Jezuiti in Slovenci ob 450-letnice ustanovitve DJ 1990, Jezuitski kolegij v Ljubljani ob 500-letnici ustanovitve tega kolegija 1997, Pogumni in preroško drzni ob 200-letnici obnovitve DJ 2014. Pred Kovačičem sta se raziskovanju slovenske zgodovine DJ sredi 20. st. posvečala patra Anton Bukovič in Janez Jauh, ki sta izdala nekaj internih publikacij. Med slovenske jezuite zgodovinarje morda lahko štejemo tudi Korošca p. Janeza N. Stögerja iz 19. st., avtorja Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu, nedvomno pa cerkvenega zgodovinarja p. Marka Hanžiča (1683-1766).

Slovenski jezuiti, ki so jim bile doslej na tujem in doma posvečene zgodovinarske knjižne izdaje, so: Marko Anton Kapus, (deloma jezuit) Janez Ludvik Schőnleben, Avguštin Hallerstein, Gabriel Gruber, Anton Bankič, Franc Weninger, Anton Prešeren, France Drobnič, Vladimir Truhlar, Maksimiljan Žitnik.

Zanimivosti iz jezuitskega arhiva Euromediteranske province v Rimu, Italija.