Duhovnost, s katero jezuiti prenavljamo svoj odnos z Bogom, pri tem pa pomagamo tudi drugim, imenujemo “ignacijanska duhovnost” po sv. Ignaciju Lojolskem. To so ignacijanske duhovne vaje, eksamen kot spraševanje vesti na ignacijanski način in še marsikaj.

Ignacijeva bistvena navodila za duhovne voditelje so: delati vaje, se dnevno srečevati s posameznikom v osebnem pogovoru, mu pomagati v duhovnem razločevanju pri vajah, mu jih dajati osebno, njemu primerne vsebine in konkretna navodila …, kajti za Ignacija ima vsak svojo duhovno pot, ki je enkratna in neponovljiva, ker Bog ustvarja originale in ne kopije. Takšne duhovne vaje sem prvič doživel skoraj pri 40 letih svojega življenja, bil sem že 16 let pri jezuitih, ko sem v Kanadi leta 1977 v tretji probaciji pri p. Gillesu Cussonu delal mesečne duhovne vaje … Takoj po vrnitvi v Slovenijo mi je p. Marjan Šef, ki je bil provincial, dal poslanstvo, da začnem dajati duhovne vaje …

p. Jože Roblek, Kristus me je vzljubil, 2020, str. 94

Ignaciju samemu, konkretno, je duhovnost pomagala sprejeti življenjske odločitve (da je postal duhovnik), najti globoke duhovne prijateljie (z nekaterimi od njih je ustanovil jezuitski red, ki se je ponudil v služenje papežu, Cerkvi ), imeti vsakdanje in uradne stike z najrazličnejšimi ljudmi (bolnimi, revnimi, ženami in možmi, vladarji, intelektualci )… Ignacijanska duhovnost je duhovnost za vsakdanje življenje. Izvira iz prepričanja, da je osebni Bog dejavno navzoč v svetu in vsak trenutek našega življenja osebno skrbi za nas. Je pot za globljo molitev, dobre odločitve, ki jih vodi razločevanje, in za dejavno življenje v služenju bližnjim. Bog je tisti, ki osebno računa name in me nenehno vabi, da postajam njegov sogovornik in odgovoren sodelavec pri tem, kar dela zame in za vsakega človeka.