Vabljeni, da tudi v spletni obliki prelistate letopis, kot pravi urednik p. Marjan Kokalj, “osredotočen na naše jezuitsko življenje in delo v preteklem letu. Njegova tokratna posebnost je ključ, po katerem življenje in delo predstavljamo. Ta ključ so Univerzalne apostolske preference ali prednostne naloge Družbe Jezusove do leta 2029.” V vsebini lahko preberete pogovori z jezuiti in sodelujočimi na področju duhovnih vaj, zakonskih skupin, skrbi za begunce, skavtstva in animatorjev, dela z mladimi na župniji, o Etičnem kodeksu Društva katoliških pedagogov, pesniku p. Vladimirju Kosu in še čem.
ŽALOSTINKA V LETU DVATISOČDEVET
(navdihnjena po Sibeliusovi simfoniji Finlandia)
P. Vladimir Kos
Oj, Slovenija, mar nisi narod?
Tisti izmed nas izvoljeni,
da za plačo so ministri ljudstva –
o, Slovenija, so to zares?
Delajo, kar ljudstvu služi v dobro?
Res? Ne tisto, kar je njim v korist,
brez ozira, je li v dobro ljudstva?
O, Slovenija se spomniš let,
med in po strahotni drugi vojni,
Ko bilí so pujsi – več od nas?Čudno, koliko ljudi se trudi,
Da bi spet kot v tistih dneh biló,
ko so tebi vladali barbari,
pa čeprav z nazivi eminenc,
pa čeprav z blestečimi našivi.
Da bi jim, kot nekdaj, dobro šlo –
čudno, koliko ljudi se trudi,
brez ozira na vrednot zahteve.
Kot da več Boga pri tebi ni,
ker so ga spet premestili v bajke.O, Slovenija, ti veš, da kri, –
s strelom umorjénih, z noži, s koli,
v molk zazidanih – kriči iz dna,
znanega pravičnemu v nebesih.
Kakšna kazen bo zadana zlu!
Vendar – ali niso ti storilci
živi, krvni člani naroda?
Toda narod bo po njih – hudoben,
»narod zla« v rodov bodočih dneh,
dókler zlo se zmaga imenuje.O, Slovenija, velíki svet
Včasih me o tebi izprašuje –
veš, da me je vse resnice sram.
Lep je svet, priznam, ki v njem živimo,
ves pokrit z zeleno rádostjo;
o junakih naše zgodovine,
ki za jezik, vero šli so v smrt,
jim ponosen rad pripovedujem;
toda teh barbarov me je sram,
poveličati jih pač ne morem.O, Slovenija, imam te rad.
Iz zbirke Tebi, sirota Slovenija: tisoč in en verz; Dravlje 2010
Z žalostinko tolažiti hočem
in jo komponiral sem za krik
s Kristusom, ki zna v nebo prodreti,
za barbarov kes, v srcé Bogú.
Kdo sicér opral ti bo sramoto,
vrnil narodu ugasli lesk?
On! Sam bil ubit je od barbarov.
Človek – Bog iz groba vstal je živ!
On – še zmeraj živ, nad zlom zmaguje.