Portret p. Venčeslava M. Vrtovca (1894–1988)
P. Venčeslav Marija Vrtovec, slovenski jezuit, duhovnik, nabožni pisec, letalski izvidnik, junak prve svetovne vojne, že osemintrideset let počiva na ljubljanskem pokopališču. Čeprav je bil eden pionirjev slovenskega letalstva, ga niso pokopali z vojaškimi častmi.
Dan vojaškega letalstva praznujemo 12. januarja. Na ta dan leta 1919 so letalci prvič poleteli na Koroško branit domovino. Pri ustanavljanju letalske enote Države SHS je pomembno sodeloval nadporočnik Venčeslav Vrtovec: v Ljubljano je pripeljal eno od letal, ni pa sodeloval v prvi bojni akciji.
Nanj spominja rešilni, zlomljeni propeler iz prve svetovne vojne, ki ga v poveljstvu Brigade zračne obrambe in letalstva (BRZOL) v Cerkljah ob Krki hrani Vojaški muzej Slovenske vojske. Propeler je brez dvoma eden pomembnejših eksponatov, ki pričajo o bogati slovenski letalski zgodovini.
Iz knjige “Ajdovski letalec”
Iz knjige “Ajdovski letalec”
Ob 130. obletnici rojstva p. Venčeslava M. Vrtovca je v sozaložništvu Lavričeve Knjižnice Ajdovščina in Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (Vojaškega muzeja Slovenske vojske) v sodelovanju z občino Ajdovščina izšla knjiga Ajdovski letalec nad soško fronto. Ilustrirana mladinska dokumentarna slikanica avtorjev dr. Vesne Kamin Kajfež in Tomislava Kajfeža z ilustracijami Jureta Engelsbergerja je nastala z namenom, da bi obudila spomin na enega skoraj pozabljenih začetnikov slovenska vojnega letalstva, ki se je za letalskega opazovalca tedanje Avsto-Ogrske usposobil v vihri prve svetovne vojne, ob njenem koncu pa s slovaškim pilotom izvedel drzen prebeg z letalom z ajdovskega letališča v Ljubljano – in vstopil k jezuitom. Občina Ajdovščina in Lavričeva knjižnica sta poskrbeli, da so knjigo v dar prejeli vsi devetošolci v ajdovski občini, saj želijo mlade spodbuditi k boljšemu poznavanju krajevne zgodovine in pomembnih rojakov. Založniki in soorganizatorji so knjigi in spominu na Vrtovca posvetili tudi pogovorni omizji v Ajdovščini in Ljubljani.
Očrt Vrtovčevega junaštva pa ne bi bil popoln, če ga ne bi predstavili tudi kot vsestransko dejavnega jezuitskega patra, duhovnika, v poklicu, ki si ga je izbral že kot dijak, ki mu je bil »v vojni zvezda, ki je čisto jasno zasijala, ko je bil v zračnem boju ranjen in je to hrepenenje v dneh in nočeh okrevanja le rastlo«. Njegova hvalnica pa je šla še posebej Svetogorski Materi Božji.
Venčeslav Marija Vrtovec se je rodil 12. septembra 1894 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini kot najstarejši od desetih otrok v kmečki družini, Francu in Mariji, roj. Črnigoj, umrl pa je v visoki starosti 14. junija 1988 v Dravljah v Ljubljani. »Koruznega kruha doma sicer ni manjkalo, pač pa denarja in rok za delo na njivah, senožetih in vinogradih, zato sem šel pozno v šole,« je pripovedoval. Najprej ga je pot vodila v goriško Alojzijevišče, kjer je bival dve leti in se pripravljal na vstop v nemško gimnazijo jeseni leta 1907. Po prvem gimnazijskem letniku je bil v Gorici sprejet v malo semenišče. Ko je bil Vrtovec v peti gimnaziji, so zavod prevzeli jezuiti. To je bilo za njegov duhovniški in redovniški poklic odločilno. Poleti 1914 je Vrtovec zaključil sedmi gimnazijski razred – manjkala sta mu torej le še zadnji letnik in matura. »Pa se je dvignila tiste dni na nebo z ognjenimi črkami zapisana beseda ‘vojna!’ kot žareč, plameneč prst, ki zapoveduje, ki ima vso moč in vso oblast, ki črta in prekrižuje, in ki ne pozna usmiljenja … In tedaj sem stopil pred očeta in mu rekel: ‘Oče, k jezuitom grem!’ Odvrne mi: ‘Ne pojdeš, rajši v vojsko …’«
Očetova napoved se je izkazala za pravilno. Oktobra, kmalu po začetku novega – za Vrtovca osmega – letnika, so mladeničem nenadoma podelili maturitetno spričevalo in jih poslali v vojsko.«
Vrtovec vojak izvidnik
Maturante so namenili za častnike, tudi Vrtovca. »Kar nas je bilo [97.] tržaškega pešpolka, smo bili kmalu prepeljani nazaj v Gorico. A ker so mnogi Italijani od tam utekali v Italijo, so nas sredi zime odpeljali na Koroško v Breže, pozneje za nekaj časa v Leoben, od tam nazaj v Ljubljano, kjer smo imeli izpite za kadete. Od tam sem bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu pri Borovljah. Od tam spet nazaj v Ljubljano, kjer sem v Šentvidu vadil vojake in stanoval v Zavodih. Nato sem bil dodeljen 47. mariborskemu polku in bil nekaj časa v Vipavi. Od tam smo odmarširali po Vipavski dolini in skozi Dornberk in Renče na fronto pri San Martinu [Šmartinščini], kjer je bilo zelo hudo. Tam sem dobil udarec s puško v kost nad desnim očesom, da sem kar omahnil. Mislim, da sem imel pretres možganov. Nekaj vojakov mojega voda (bil sem že poročnik) je tam obležalo.
V devetinštiridesetih mesecih vojske sem bil v jarkih nasproti Tržiču-Monfalcone, na Doberdobu, kjer sem v mokrih postojankah obolel – sklepni revmatizem in vnetje rebrne mrene. Od tam v bolnišnico za nekaj mesecev, in spet na fronto! To pot k Bosancem na Mengore pri Tolminu, kjer smo jurišali na Italijane. Od tam na postojanke med Mrzlim vrhom in Krnom. Slišal se je divji krik vojske, lomljenje kamenja in granat ob njem, trpljenje in umiranje ljudi, dolge vrste ranjenih in bolnih.« Vendar pa je tudi v bunkerjih na soški fronti sadil rože v konzervne škatle. Pravil je svojim sobratom pozneje o krutosti vojne: ko so bosanski vojaki s fesi na glavah (muslimanskim rdečim stožcastim pokrivalom s cofom) dali bajonete med zobe ali na puško in šli v juriš, je Italijane obšel tak strah in trepet, da so samo bežali. Iz bojevanja mu je ostalo tudi v spominu, kako je svojega nemškega vojaka pomočnika z bojne črte poslal v komandni štab. Vrnil se je opiraje se na puško. Krogla mu je šla skozi glavo. Zvečer ga je pokopal. Vojak je nosil svetinjico, na kateri je pisalo: »Kdor bo to nosil okrog vratu, ga krogla ne bo zadela.«
Kot poveljnik je bil odločen: ko Bošnjaki na fronti niso hoteli na nosilih nositi zajetih italijanskih ranjencev, češ, to so naši sovražniki, je iz toka potegnil revolver, ga uperil vanje, »ali boste ali ne«, in dosegel, da so ubogali ukaz. O njegovem pogumu govori tudi dejstvo, da je med peto soško ofenzivo sam zaplenil mitraljez in pripeljal v ujetništvo 30 italijanskih vojakov. Leta 1915 so avstro-ogrske vojaške oblasti začele novačiti prostovoljce v nov vojaški vojni rod za nov način bojevanja – v zraku. Prijavil se je za letalca in bil poslan v šolo za letalske opazovalce pri dunajskem Novem mestu. Postal je letalski izvidnik. Opazovalec je moral obvladati snov iz navigacije, telegrafije, meteorologije in fotografiranja, hkrati pa je bil usposobljen za rokovanje s strojnico in odmetavanje bomb iz letala. Vrtovca so dodelili v Divačo kot nastanitvenega častnika v novoustanovljeno letalsko enoto. Konec januarja 1917 so začeli s prvimi vadbenimi leti. Z letališča je vzletavalo po deset dvokrilnih letal, zlepljenih iz jesenovega lesa, na soško fronto. »Križarili smo po zraku od morja pa tja do snežnih Karavank.« Do maja leta 1917 je opravil približno 80 bojnih in izvidniških poletov. Včasih je bil v zraku sodni dan. Na strah ni bilo mogoče pomisliti, četudi so krogle zadevale rep, trup, krila. V zračnem boju s sovražnim bojnim letalom je bilo nekoč njegovo letalo čisto strto, spet drugič neštetokrat prestreljeno. »Pri enem od teh poletov je zmanjkalo olja v motorju in s pilotom sva za las ušla smrti – nedaleč od Sežane, tik ob Ljubljanski cesti. Rešil naju je propeler, ki je ujel prvi udarec tik neke vrtače.« Vrtovec je vse življenje nosil polovico tega propelerja s sabo kot spomin na ta dogodek. Na zadnjem poletu 23. maja 1917 je bil v zračnem boju nevarno ranjen. Odbita krogla je Vrtovcu zdrobila golen in poškodovala arterijo. Sledilo je deset mesecev bolniških dni v Ajdovščini in Ljubljani. Amputacije noge ni dovolil. Do konca je hodil z njo, v njej pa nosil železno opornico.
Iz knjige “Ajdovski letalec”
Vrtovec in njegov propeler
Po okrevanju je od 8. avgusta 1918 deloval na letaliških opazovalnicah blizu Dunaja in na okoliških strminah. Bližal se je konec vojne. Po odpustu iz vojske 6. novembra se je naslednjega dne zvečer po dolgih letih vojskovanja spet vrnil k staršem v rodni kraj Velike Žablje. V ponedeljek, 10. novembra, je bil že odločen: odpotoval bo v Ljubljano in se pridružil jezuitom. Star že 24 let, na prsih s tremi odlikovanji – veliko srebrno medaljo in križcem za zasluge ter za dobljene rane –, imel je tudi čin nadporočnika, bi si lahko ustvaril lepo vojaško kariero, a imel je drug načrt: redovniški poklic je bil še živ.
S češkim pilotom sta se v Ajdovščini polastila letala, ki so ga zasegli Italijani, in z njim odletela v Ljubljano, kjer sta pristala na improviziranem letališču v Šiški. Sam je svojo pot od vojaškega letalca do jezuita leta 1921 opisal v članku »Z zrakoplovom v samostan« v Bogoljubu – cerkvenem listu za Slovence takole: »Na letališču so nas obkrožili naši domobranci in nekaj letalskih častnikov, čestitali so nam k dobro uspelemu poletu. Z veseljem so sprejeli tudi izvrstno letalo. Meni ni bilo več do vsega tega, moje misli so hitele drugam … Znal sem: jutri – 13. novembra – je praznik sv. Stanislava, patrona tistih, ki jih hrepenenje kliče v samostan, v samostan k dragemu Bogu … V bližini letališča sem zasedel vojaški avto in v par trenutkih sem bil sredi častitih očetov Družbe Jezusove v Ljubljani … Hvala ti, hvala večna, o, Gospod, in tebi, Svetogorska Mati božja!«
V torek, 13. novembra, na praznik sv. Stanislava, je Vrtovec dan že prebil v jezuitski hiši. Že naslednjega dne pa so ga napotili v Št. Andraž na Koroškem. Ker se je bližala jugoslovanska vojska, ki je zasedala Koroško, se je 1919 z nekaj tovariši podal na Dunaj, od tam v Zagreb, kjer je končal noviciat. V letih 1922–1923 je v Innsbrucku študiral filozofijo. Nato je bil tri leta v malem semenišču prefekt ter profesor nemščine in telovadbe v Bosni v Travniku. Teologijo je študiral v Belgiji v Louvainu in bil leta 1928 posvečen. Novo mašo je imel v domačem kraju. Leta 1930 je opravil še tretjo probacijo. Leta 1931 pa je pri Sv. Jožefu v Ljubljani za deset let prevzel vodstvo dijaških Marijinih kongregacij in za pet let Marijino kongregacijo za izobražence.
Vrtovec s kongreganisti
Marijine kongregacije so izšle prav iz Družbe Jezusove. Od nje so podedovale svoja pravila, duha in ljubezen do Jezusa in Marije, Cerkve in duš. Prva je bila ustanovljena leta 1563 v Rimu, v Sloveniji pa so jezuiti Marijino kongregacijo ustanovili leta 1605 – sprva samo za dijake jezuitske gimnazije, sedem let pozneje pa so začeli k njej pristopati tudi drugi stanovi. Ob koncu 16. stoletja je duhovno življenje spričo luteranstva v mestu zamrlo. Prva Marijina kongregacija je jezuitom zvesto in učinkovito stala ob strani v uspešni duhovni prenovi. Po vrnitvi v Slovenijo so na Poljanah v Ljubljani zgradili cerkev sv. Jožefa in, po Plečnikovih načrtih, dom duhovnih vaj (1925). Spet so vodili Marijine družbe za može, žene in dijake. Njihov posnetek v sedanjem času v Sloveniji (od osemdesetih let prejšnjega stoletja) je Skupnost krščanskega življenja (SKŽ). Od leta 1908 v Sloveniji obstaja Marijina kongregacija bogoslovcev in duhovnikov.
V čem je bilo bistvo, dinamika, mistična moč Marijinih kongregacij, je p. Vrtovec povedal v članku »Bistvo M. K.« v glasilu Naša Zvezda (1936, letnik 5, št. 1), ki ga je soustanovil, dve leti urejal in se tudi sicer v njem pogosto oglašal (vsaj 40 objav): »Marijina kongregacija išče fanta, ki je sprejemljiv za lepoto idealov. Njemu pokaže ženo, oblečeno v sonce, ki je sedemkrat lepša od lepote same. Je Devica in Mati in nosi Sina na svojih rokah ter nas kliče v viteški boj. Fanta je prevzel ta pogled in odločil se je: V boj za Mater in njenega Sina z mnogimi drugimi z ramo ob rami, v boj za vse večjo slavo božjo, za rešitev in posvečenje vseh božjih in Marijinih otrok.« Če pa hočemo prav razumeti pomen in namen Marijine kongregacije, »je ne smemo smatrati zgolj kot ‘majhen vrtec ograjen’, ločeno od ostalega katoliškega življenja, marveč jo moramo postaviti tja, kamor spada, v sredo življenja katoliške Cerkve.« Verske sile mora tudi zastaviti v konkretnem praktičnem apostolatu na vseh področjih. Za to pa je potrebno temeljito šolanje in skrbna izbira. In potrebno je delati, delati. Bližali so se težki časi brezboštva in sovraštva. Na zborovanju Dijaških Marijinih kongregacij v Gradcu leta 1934 je spregovoril: »Dejanje ljubimo. Vihar, boj se nam napoveduje. Odločitev se vrši, kdo bo dober, kdo hudoben. Konec je spanja; k dejanju kliče svetovna ura. Mi ne maramo govoričenja; dejanja hočemo. Možje hočemo postati, ki skale lomijo. Naše geslo je: Naj živi delo, dejanje! Zato ljubimo čistost, zato pozdravljamo Tebe, Brezmadežna: Napravi nas močne za Kristusa, Sina Tvojega!«
V Naši zavezi (1935, letnik 4, št. 1–2) je navedel razveseljive številke za leto 1935: »V Št. Vidu je letos opravilo 75 kongreganistov duhovne vaje, v Ljubljani 80, poleg tega še nekaj Novomeščanov in blizu 30 abiturientov v Domu duhovnih vaj. Deklet je bilo letos v Mariboru 60.«
Med kongreganisti so bili poznejši jezuiti: bratje Žužek, Franc Kovač, Vital Vider, Jože Kokalj. Zadnja dva sta bila pri njem v kongregaciji leta1940/41 kot dijaka prvega letnika klasične gimnazije. P. Vider je povedal: »Srečevali smo se tedensko, imeli maše in nagovore. Fante je tudi prosil, da smo prodajali njegove knjižice v Ljubljani. Bil je primorskega temperamenta, bolj literat, religiozna duša. Imel je pogum, da je nam, dvanajst, trinajstletnim dijakom odkrito spregovoril o spolnosti, kar je bila takrat redkost in velik dar, pomembno za našo pravilno usmeritev v življenju.« P. Vrtovec je povedal v intervjuju v Slovenskih jezuitih (1980, št. 6): »Gotovo je, da nismo načrtno delali na tem, da bi koga spravili k jezuitom. Govoril sem jim pač najbrž večkrat o duhovniških poklicih. Duhovni poklic so si izbrali tudi nekateri drugi.«
Povzemamo še druge drobce iz Vrtovčevih zapisov o teh letih: »Spominjam se neštetih prireditev, resnih in zabavnih, na raznih odrih in dvoranah. Vedno v skrbeh in pričakovanju. Vsakdo je moral sodelovati z nečim. A tudi to, kakor vse drugo, je imelo le en sam namen: da nas bliža Bogu. In da bi mogel kdaj pozabiti na duhovne vaje v našem tihem domu in drugod. Na kolesih smo in merimo kilometre ves dan. Po planinah hodimo in v steno se vijemo. Petkrat sem bil z nekaterimi na Triglavu. Nato se vozimo v čolnu po jezeru in reki. In potlej plavamo, plavamo. Hodim z vami na neštete izlete. In taborjenje? Oj, koliko nas je. Naših romanj k Žalostni Materi Božji še niste pozabili …« Namen Marijinih kongregacij ni bil zgolj češčenje Matere Božje, kot so nekateri mislili, marveč priti s pobožnostjo do Marije k lepšemu, trdnejšemu krščanskemu življenju: po Mariji k Jezusu.
Na Visoko pri Poljanah nad Škofjo Loko je p. Vrtovec vodil fante kongreganiste na taborjenja, zimovanja že pred postavitvijo koče. Na idealen kraj – na jasi ob gozdu. Poleg je tekel pitni potok, v katerem so se tudi umivali in kopali.
Nedaleč proč na hribu je stala cerkev. V bližini je živela družina, lastnica zemlje. Na taborjenje so hodili peš ali na kolesih. V velikem številu, okoli trideset, ali le nekaj. Taborili so pod šotori – po tri tedne. Zimovanja so bila krajša. Sredi tabora je vihrala velika kongregacijska zastava, na vsakem šotoru manjša. Imeli so svojo kuhinjo. Čez dan so se odpravili tudi na izlet v hribe. Prirejali so terenske igre – iskanje zaklada, osvajanje zastave, tekmovanja, taborni ogenj z molitvijo in taborno besedo. Končno je ob gozdu zrasla koča. V spodnjem, zidanem delu so bile soba za voditelja in manjša dvorana za srečanja ter peč, zgoraj v lesenem delu pa ležišča na pogradih. »Kakor iz kraljevskega gradu se svetijo v noč okna naše kongregacijske koče. Poleti (1938) smo si jo postavili z velikim trudom in skrbjo in z veliko ljubeznijo. Zdaj smo prvič v njej na zimovanju. Vse je živo, kakor v panju,« je zapisal v Naši zvezdi v članku »Bilo je na Silvestrovo«. In takrat so zopet švigale patrove smuči v razsvetljeni nočni belini s hriba po opolnočni maši z mladci v cerkvi. Po vojni je bil dom nacionaliziran. Samo še nekaj let v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po denacionalizaciji so ga jezuiti še uporabljali.
Vrtovčev dom s taborom
Med okupacijo je v Zagrebu (pomočnik vzgojitelja novincev, pridigar na Maksimiru) preživel štiri leta. V tej dobi je napisal pomembni knjižici: Iz tistih dni (Pisma prijateljem) in Pesem življenja (Bratom in sestram za spomin in dobro srce), ki sta izšli v slovenščini in bili tiskani v Ljubljani v času italijanske okupacije leta 1942 in 1943.
V knjižici Iz tistih dni so bila objavljena pisma, ki jih je bralcem deloma pošiljal v Glasniku Srca Jezusovega, v katerega je tudi mnogo pisal. V enem, ko odgovarja prijatelju, spoznavamo patrovo duhovno globino in stvarnost: »Zahvali se torej Bogu, da Ti je dal spoznati, česa Ti še manjka. Dal pa Ti je to spoznanje zato, da bi vzbudil v Tebi željo, žejo in glad po boljših darovih, po svetosti in popolnosti. In zdi se mi, ko da me vprašuješ tiho in boječe, kako priti do tega? Dovoli mi torej, brat, nekaj drobnih nasvetov. Najprej, nič se ne boj, pač pa imej zares brezmejno zaupanje v dobroto božjo in miren bodi. Potlej pa prinašaj vsak dan z veselimi rokami svoje male žrtve in odpovedi Bogu. Delaj to zavestno iz ljubezni do Boga! To bodo žrtve in odpovedi, ki jih nalagajo božje in cerkvene zapovedi in vse Tvoje poklicne dolžnosti. Nato še one, ki Te doletijo nepredvidoma z leve ali desne ali zaradi neprilik časov, v katerih živimo, ali kar tako, ‘slučajno’. Sprejmi tudi te žrtve iz ljubezni do Boga, vdano, mirno, saj je tudi to končno od Boga, pri katerem ni slepih slučajnosti. Vse je lepo odmerjeno zate in za Tvoja pleča in ramena. Zato se nikar ne huduj ne na ljudi ne na reči in stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Potlej pa dodaj še sam povrh vsaj kaj malega. Če se namreč okrog sebe ozreš, boš opazil, da je še marsikaj nepotrebnega iz starih časov, kar moreš pogrešati in kar ne spada v novi čas. Tako si boš utiral pot do solidnih krščanskih čednosti.«
Vrtovec na duhovni obnovi za ministrante
V knjižici Pesem življenja pa najdemo tale zgovoren, tipično poetičen Vrtovčev zapis: »Naslednjega dne je bil zadnji dan taborjenja. Bil sem sam v svojem šotoru in urejeval nekatere stvari. Tedaj si vstopil ti in mi ponudil droben cvet: ‘Vzemite, gospod pater, to ciklamo, zrastla je prav na našem taboru.’ Z bežnim, vendar zamišljenim pogledom sem pobožal ciklamo in jo spravil v svoj brevir. Saj bi jo lahko samo povonjal, imel nekaj časa pri sebi in jo nato vrgel proč. Toda rekel si: ‘Vzemite, zrastla je prav na našem taboru.’ Zato sem jo shranil in zdaj, ko to pišem, leži pred menoj kot spomin na tiste lepe dni in večere in noči: cvet iz našega tabora. In zdaj mislim nate in na vse naše fante. V srcu pa mi gori velika želja in čaka, čaka, da se izpolni. Zaupam ti jo, kakor sem jo zaupal svojemu Bogu. To je tista moja velika želja: da bi zrasel tudi sredi mojih fantov prav tako lep cvet. Potem bom šel in ga podaril Bogu in rekel: ‘Glej, moj Bog, Tvoj je in prav v našem taboru je vzcvetel.’ Hočeš biti ti ta cvet?«
Leta je 1945 odšel v Maribor, kjer so obnavljali hišo na Ljubljanski 13 (tudi s pomočjo nemških ujetnikov), in leta 1947 v Ljubljano. Prevzel je dijaško Marijino kongregacijo, »ker p. Preac ni bil več na svobodi«. A kmalu so iz tehtnih razlogov vse Marijine kongregacije razpustili. Ko je bil p. Koncilja odveden v zapor, je moral sam prevzeti predstojništvo hiše. Leta 1948 je oblast jezuite preselila na nekdanji Valvasorjev grad Bogenšperk pri Litiji. Le nekaj osebnih stvari jim je bilo dovoljeno vzeti s seboj. Tja je odšel tudi p. Vrtovec. Vmes, v letih 1952–1957, je bil spiritual bogoslovcev v Zadru, do leta 1964 spet na Bogenšperku. V izgnanstvu jezuitov. Najprej so si morali urediti stanovanje. Bili so brez pitne vode, elektrike, pravega ogrevanja, do železniške postaje v Litiji je bilo daleč. Z Bogenšperka so patri hodili na misijone po župnijah, vodili duhovne vaje, p. Vrtovec je hodil v pomoč na župnije, spovedovat na Brezje. V nahrbtniku je navadno potem prinesel domov kakšno dobroto. Brat Lovro Lisjak, ki je bil šofer, ga je šel s topolinčkom čakat na postajo v Litijo, vzel nahrbtnik v avto, pater pa je šel peš na Bogenšperk. »Če bi hotel popisati vse, kar smo doživljali na Bogenšperku, bi bilo za ne prav tanko knjigo. In še prej o dobrih štirih letih vojske in o nevarnostih, iz katerih me je Božja previdnost rešila, bi bilo tudi za celo knjigo,« je P. Vrtovec pozneje pričeval. »Toda bil je zelo romantična in kontemplativna duša in je po svoje tudi užival v tem zapuščenem gradu sredi tega zemeljskega raja. Še zlasti, ko je pobrenkal na kitaro in violino, nadaljeval s pisanjem pesmi,« se spominja p. Tomaž Podobnik. Dvajset izvirnih pesmi je zbral v zbirko Potoček žubori. Prve je začel objavljati v Glasniku Srca Jezusovega. Mnoge je tudi uglasbil. In skrbel je za vitalnost duha in telesa tudi s postom ob vodi, včasih ves mesec. Že v letih, z bradico, se je še vedno na smučeh spuščal v dolino, se kdaj prekucnil. Prav tako s kolesom, ko je bival v Dravljah, tam na igrišču metal žogo na koš, balinal. Izkazoval je športnega in duha neustrašenosti brez konca.
Do leta 1966 je bil v Šentlovrencu. »Prve dni maja smo imeli tam predpisano koncilsko tridnevnico – tri govore o koncilskih odlokih: Dogmatična konstitucija o cerkvi in Laiški apostolat. Govoril je p. Vrtovec,« pove župnijska kronika Šentlovrenc. Do leta 1968 je bil v Borovnici. Vsa ta leta je bilo njegovo glavno delo izven hiše po župnijah in samostanih.
Od leta 1968 do smrti pa je v Dravljah (Ljubljani) preživel najdaljši odsek, dve desetletji svojega razgibanega življenja. Kot kaplan, pisec, prevajalec in velik molivec. Ko je 27. avgusta 1978 v rodnih Velikih Žabljah obhajal svojo zlato mašo, se mu je ob oltarju pridružil brat, duhovnik Stanislav Vrtovec. »Prav tisti nekdanji šestletni fantiček, ki ga je pred 60 leti – novembra 1918 – s starši pospremil na ajdovsko letališče, od koder je Venčeslav poletel v novo življenje.« Pri jezuitih pa je bil za redovnega brata prav tako njegov rodni brat Marjan.
Vrtovec je bil izviren, pristen, dobrodušen, zelo mehek, a trden in resen značaj. Po naravi kolerik in v katerem so razumljivo vseskozi ostale travme prve svetovne vojne. Ko se je razjezil, je bilo kaj videti! Dvigale so se obrvi, švigale oči, prsi so globoko zajemale dih … Bil pa je tudi humoren. Ko so ga vprašali, »Pater, na kateri višini pa ste leteli? 500 m?« Kot bi treščilo, je odgovoril: »Na poti navzgor!«
Vrtovec z bratom
Iz njegovega draveljskega obdobja je znano, kako je nekoč nagloma planil, pošteno nahrulil mladega patra, ki je v duhovnem pogovoru skupnosti nekaj duhovičil, potem pa mu je bilo neznansko žal, in se je opravičil. Sicer sta bila velika prijatelja, imela duhovne pogovore, skupaj molila. Spet drugič mu je prijazno dejal: »Moja vera ni takšna kot vaša, pater.« On pa mu je odrezavo odvrnil: »Kaj pa ti veš, kakšna je mora vera.« Še naprej sta ostala prijatelja.
Vrtovec je bil res pravi prijatelj. Med njegovimi velikimi prijatelji so bili psihiater dr. Boris Pečenko, sobrata p. Edmund Böhm in p. Tomaž Podobnik, Celarčevi v Dravljah, hrvaški duhovnik na otoku Pašmanu, kateremu je bil Vrtovec duhovni vodja v semenišču, pilot Gustav Ajdič …
Pater Vrtovec je bil tudi zelo duhoven. Ne kot kakšen profesor teologije. Cenil je teologijo, razmišljanja o Bogu in o Božjih stvareh. Naročen je bil na nemške duhovne časopise. Ves čas je bil na tekočem, v skrbi za stanje v Cerkvi in družbi.
Po letu 1945 oz. v času bivanja v Dravljah je v reviji Cerkev v sedanjem svetu objavil več člankov. Leta 1973 v št. 7 npr. najdemo njegov prevod iz Informations Catholiques Internationales »Ni lahko biti papež v času krize«. »Končno želi Pavel VI. videti Cerkev pričujočo v svetu. Zato zavzema stališča in postavlja ustanove, ki bi bile sposobne pokazati svetu pot do osvobojenja iz sužnosti in pomagale k izboljšanju družbenega reda, da bi bil bolj človeški. Toda ni pripravljen brez pridržka pritrditi, da bi katoličani, ki so brali njegove velike socialne okrožnice Populorum progressio in Octogesima adveniens, smeli doseči njihove cilje tako, da bi postali guerilleros, uporniki in zagrizeni oporekovalci obstoječega reda, ali da bi uporabili marksistično analizo za razsekanje kapitalistične družbe,« sklene članek.
V prispevku »Krščanski center za Zen« se na podlagi izkušnje p. Huga Enomiya-Lasalla ukvarja celo z možnostjo, poskusom osvajanja duhovnih dobrin Vzhoda: da je s pomočjo vzhodne tehnike zen tudi kristjanu možno odkritje Boga v veri, osredotočenje na bistveno v življenju. Ali se zopet vrača k Mariji v članku »Češčena Marija«, kjer pravi, da brez Marije ni krščanstva in si tudi slovenskega naroda ni mogoče zamisliti brez nje. Morda nam je danes potrebna bolj kot kadarkoli prej. Da moremo k njej prav moliti, moramo na sebi čutiti njen pogled, ki ni čista prizanesljivost, marveč je nežen, sočuten, pogled bolečega presenečenja … (1971, št. 5).
Dve leti je tudi odgovarjal na vprašanja bralcev v Družini in v njej dal intervju (1978, št. 10). Njegovi zapisi so dalje v glasilu Slovenski jezuiti (1958, 125; 1968, 172–4; 1980, št. 6, 167–176, intervju), v reviji Na fronti (2010, št. 6), Krila (1982, št. 2–3), v župnijskem listu Dravlje (1988, št. 41), tudi v časniku Dnevnik (25. junij 1988).
Knjižno pa je izšlo: šmarnična razmišljanja Marija nas kliče (1959), Duhovne vaje sv. očeta Ignacija Lojolskega (1961, prevod), Gospod, nauči nas moliti (1972), Vitez iz Lojole (1974, življenje sv. Ignacija), Besede v globino (1976).
Znal je italijansko, nemško, francosko, hrvaško in tudi rusko mu ni bilo tuje. Prevajal je jezuitsko duhovno literaturo, največ iz italijanščine.
Nedvomno je p. Venčeslav M. Vrtovec med slovenskimi jezuiti izjemna osebnost. Vreden častitljivega in trajnega spomina. Tisti humus, sveta in živa tradicija, iz katere je moč junaško, pogumno živeti. Upravičeno duhovni sin »viteza iz Lojole«, rojen iz ranjenosti za poslanstvo v večjo božjo slavo in zveličanje ljudi. Kakor ni bil zadovoljen z intervjujem v Slovenskih jezuitih, gotovo ne bi bil tudi s tem zapisom. Premalo je povedanega, saj je neizmerno več doživel in tudi odnesel skritega s seboj v večnost. Tudi to je rekel: »Kaj pa je bilo v mojem življenju pred vstopom in po vstopu v Družbo spodbudnega, bo sodil nekdo drugi …«
Jože Potrpin
