Duhovniki, bogoslovci, redovniki in redovnice ter laiki se še danes umikajo v tišino, da bi se v Božji navzočnosti vprašali, kaj On želi za njihovo življenje…
Zakaj smo tukaj?
Sv. Ignacij začne z Načelom in temeljem (prim. št. 23). Prvo vprašanje se torej glasi: zakaj smo tukaj? Prej kot vsaka odgovornost, služba ali naloga je bil klic. Nekega dne je Kristus stopil v naše življenje, nas poklical in razumeli smo, da mu je vredno slediti. Vse, kar se je zgodilo pozneje, bi moralo še naprej izvirati iz tega začetnega »da«.
Z leti se lahko zgodi nekaj protislovnega: intenzivno delamo za Boga in vedno manj časa posvečamo za to, da smo z Njim. Še naprej služimo, obhajamo in se ukvarjamo z mnogimi potrebnimi stvarmi, vendar smo v nevarnosti, da se vedno bolj zanašamo na to, kar dosežemo, kot na Njega, za katerega to delamo. Načelo in temelj služi temu, da stvari postavimo na pravo mesto. Naše življenje pripada Bogu in svoj pravi red najde šele, ko je v središču vsega drugega On. Vrnimo se torej z vso preprostostjo k evharistiji, k poslušanju Besede in k tistemu osebnemu občestvu z Gospodom, ki podpira vse drugo. Znova razplamtimo ogenj, ki je nekoč prižgal našo poklicanost in ne dovolimo, da bi ga trenutni pritiski, utrujenost ali rutina pogasili.

Papeža Leon XIV. je v Cordobi 10. novembra 2026, med apostolskim potovanjem v Argentini, govoril o sv. Ignaciju in pomenu duhovnih vaj.
Med Duhovnimi vajami se potem soočimo z drugimi vprašanji, ki se jim ne moremo izogniti: Kaj je v nas izgubilo svoj red? V čem smo zatajili pred Bogom? (prim. št. 32-43). Po mnogih – ali pa tudi samo po nekaj – letih, ki smo jih preživeli, ko smo Učitelju odgovarjali »da«, se namreč lahko navadimo na drže, ki so nas nekoč vznemirjale: na trdoto do drugih, odpor do tega, da nas opominjajo; tekmovalnost, ali pa čustva, grehi ali navezanosti, ki nas postopoma prikrajšajo za našo svobodo. Lahko pa se zgodi še kaj hujšega: lahko se naučimo opravičevati vse in najti »razloge« – pastoralne, skupnostne ali osebne – za obnašanje, za katero vemo, da ni pravilno.
Ni starosti, v kateri bi se lahko imeli za izvzete iz potrebe po spreobrnjenju.
Svoji dolžnosti se izneverimo tudi takrat, ko zanemarimo dobro, ki bi ga lahko storili: ko nehamo potrpežljivo poslušati, ko se odločimo za udobje ali ko molčimo pred nečim, s čimer bi se morali soočiti. Ni starosti, v kateri bi se lahko imeli za izvzete iz potrebe po spreobrnjenju. Preiskati moramo svojo vest, pristopiti k spovedi in ohraniti ponižnost, ki je potrebna, da se pustimo opomniti. Dragi bratje in sestre, pogumno odkrito priznajmo, v čem nismo bili zvesti Bogu in položimo vse pred njegovo usmiljenje.
Smo mu še naprej na razpolago?
Šele potem, ko smo se soočili s svojim grehom, nas sv. Ignacij privede pred Kristusa, večnega Kralja (prim. št. 91-98), ki nas še naprej kliče in pošilja. Gospod ve, iz česa smo ustvarjeni, in se odloči, da nam bo zaupal (prim. 2 Kor 4,7). Vprašanje torej ni, kolikokrat smo ga razočarali, ampak če smo mu še naprej na razpolago. Na začetku poklicanosti si prizadevamo, da bi podarili vse. Z leti pa se pojavijo osebne prednostne izbire, območja udobja, s tem pa tudi določena predstava, kako bi želeli, da bi se odvijalo naše življenje. Ali nas Gospod še lahko pošlje tja, kamor nismo predvideli, da bi šli? Ali lahko od nas zahteva, da pustimo za sabo stvari, ki smo jim posvetili leta, ali da sprejmemo neko nalogo, ki je ne bi nikoli izbrali zase?
Svoboda: kaj nas veže?

To je svoboda, ki se postopoma očiščuje s premišljevanjem o dveh zastavah, o Treh dvojicah ljudi in o Izbiri (prim. št. 136-189): da se naučimo spoznavati to, kar nas veže, kar vpliva na naše odločitve in do katere točke smo pripravljeni pustiti, da Bog deluje v našem življenju… Tudi tisti, ki imajo manj, nas lahko veliko naučijo…
Po Izbiri Duhovne vaje vodijo tistega, ki jih opravlja, da je s Kristusom med njegovim Trpljenjem (prim. št. 190-217). Tisti, ki so se odločili, da bodo hodili za Gospodom, se tako učijo ostajati z Njim, tudi ko hoja za njim vodi h križu (prim. Lk 9,23). Tudi sredi vprašanj in v utrujenosti še naprej s svojim življenjem moramo govoriti: »Tukaj sem.«
Moč se razodeva v Gospodovem vstajenju. Sv. Ignacij zato vodi tistega, ki opravlja duhovne vaje, k Vstalemu in ga vabi, naj premišljuje, kako On opravlja »službo tolaženja« (prim. št. 224). Tako nas uči razločevati, kje Učitelj deluje in sprejemati njegovo moč za vrnitev k našemu poslanstvu.
Konča se tam, kjer se je začelo: pri življenju
Ob koncu duhovnih vaj nas Kontemplacija za dosego ljubezni vabi k razmišljanju o vsem, kar smo prejeli od Boga (prim. št. 230-237). Spričo tako obilnih darov nas sv. Ignacij spodbuja k odgovoru: »Vzemi, Gospod in sprejmi …« (prim. št. 234). Pot duhovnih vaj se torej konča tam, kjer se je vse začelo: z življenjem, ki ga ponovno daje na razpolago Bogu, z vsemi njegovimi zmožnostmi in tudi z omejitvami. Vprašanje, na katerega morda lahko skušamo odgovoriti, je torej: »Ali lahko Gospod še naprej razpolaga z mano? Če je odgovor »da«, tedaj je še veliko pred nami. Ne obupujmo! Jezus še naprej hodi s svojo Cerkvijo in daje rodovitnost življenju tistih, ki se izročijo v njegove roke.
Dragi bratje in sestre, če nas Duhovne vaje česa učijo, je to, da se moramo potem ko smo pregledali svoje življenje v Božji navzočnosti, vrniti kot spremenjeni ljudje. V svoje skupnosti se vrnimo z upanjem, svobodo in željo, da bi še naprej služili. Morda ne bomo videli vsega, čemur od tega, kar danes sejemo, bo Bog dal vzkaliti, prav tako kot tega niso videli tisti, ki so bili pred nami, a brez njihove predanosti nas danes ne bi bilo tukaj.
Naj Bog v nas najde može in žene, ki bodo pripravljeni hoditi za njim in bodo pustili, da jih oblikuje njegova ljubezen: ljudi, ki se ne bodo predali, dokler ne bodo dosegli svetosti.
Iz nagovora papeža Leona XIV. v Cordobi, v torek, 10. novembra 2026, med apostolskim potovanjem v Argentini
