Kapela hvaležnosti

RAZLOGI ZA NASTANEK SLIK V KAPELI  – Ob blagoslovitvi slik nadškofa Alojzija Cvikla DJ, 10. decembra 2025

Ko je pred štirimi leti resneje zbolel brat Ivan Podgrajšek, tako da je obležal, nismo najprej razmišljali, da bi ga dali v dom, sploh, ker je sam želel ostati v skupnosti in to smo sprejeli tudi ostali člani skupnosti. Vendar ni bilo možnosti, da bi kdo od nas zanj redno in kvalitetno skrbel. Prosili smo patronažno sestre Lidijo, ki je že prejšnja leta pomagala bratu Ivanu in ona je velikodušno sprejela skrb zanj do njegovega odhoda v večnost.

Ko je kmalu za Ivanom resne starostne težave začel doživljati pater France Zupančič, mu je velikodušno priskočila na pomoč Anica, upokojena medicinska sestra in mu pomagala v komunikaciji z zdravniki in sploh do mirnega odhoda v večnost. Podobno skrb je posvečala in še posveča patru Janezu Sraki v njegovih zdravstvenih težavah.

Velikodušna pomoč je v nas prebudila hvaležnost, da smo si bolj priklicali pred oči  mnoge druge, ki nam stojite ob strani, ste naši sodelavci in nam pomagate na različne načine in na različnih področjih, pa smo vas morda kar malo spregledali. Posebej smo lahko hvaležni za redno gospodinjstvo gospodinjama Petri in Joci, kar je dandanes že redkost, tudi v jezuitskih skupnostih.

Sam se poznam z  umetnico Jano Vizjak z duhovnih vaj v Logarski dolini in drugod, pa mi je prišlo na misel, da bi njo prosil za dve veliki sliki za našo kapelo. Rdeča nit zanju naj bi bila »hvaležnost«. Najprej mi je prišla na misel slika svetega Ignacija, ustanovitelja našega reda in nato slika Jezusovega rojstva oziroma svete Družine. Zamisel je bila moja, sobratje so jo sprejeli, umetnica je z veseljem sprejela izziv.

Slika svetega Ignacija naj bi bila izraz hvaležnosti za našo skupnost v Mariboru. Sami veste, da smo slovenski jezuiti in tudi naša skupnost zadnji čas šli skozi resne in težke preizkušnje. Obžalujemo zadevo z Markom Rupnikom in sobrati, kakor koli se bo razpletla, pa tudi krhkost naše skupnosti, ki se ne more sestaviti v polni moči. Zato smo hvaležni, da še smo, da imamo drug drugega in da smo po navdihu svetega Ignacija še vedno v službi Kristusovega poslanstva v Mariboru in mariborski nadškofiji.

Slika svete Družine je izraz hvaležnosti za to, da je Bog postal človek in se nam povsem približal v naši zemeljski resničnosti. Prav zato naj bi nas ta slika posebej spominjala na vas, drage sestre, dragi bratje in v nas vedno znova prebujala hvaležnost, da smo lahko z vami, da nam stojite ob strani in sodelujete z nami v našem skupnem poslanstvu.

Vsak bogoslužni prostor je hiša hvaležnosti Bogu in drug drugemu za življenje in odrešenje, pa tudi za redno srečevanje. S to kapelo želimo to še poudariti, zato jo bomo imenovali »kapela hvaležnosti« vam, dragi naši dobrotniki, med katere spada na poseben način tudi sestra + patra Franceta Zupančiča, ki je znatno darovala za uresničitev te zamisli. Tako je kapela na poseben način tudi spomin na patra Franceta Zupančiča, ki je z ognjem srca in živo vero deloval med vami in bil tudi srce naše skupnosti.

Kapelo je kot prostor z lesenim okvirjem in zlatim rezom pred leti oblikoval arhitekt Drago Vrhovski.

Dokler je čas recimo HVALA Bogu in drug drugemu.

KAPELA Z OČMI ČLANA SKUPNOSTI

Vse slike v kapeli so nove, razen slike Srca Marijinega na stranski steni. Nanje se je treba navaditi, kot na vse nove stvari, ki v opazovalcih zbujajo zanimanje in ustvarjalnost domišljije. Ustvarjalnost prebujajo »pobožne« slike tudi v duhovnosti, ki s časom lahko ob slikah raste. Lahko bi rekli, da so slike v naši kapeli v tem pogledu »adventne«.

Srce vsakega bogoslužnega prostora je seveda tabernakelj z Najsvetejšim ne glede na ostalo opremo. Okrog njega pa je mogoče ustvariti različne podobe iz krščanske duhovnosti in tradicije.

Slikarka Jana Vizjak je ustvarila pisano, dinamično upodobitev oltarnih slik v kapeli, kar na daleč spominja na optimistični slog v slikarstvu in kiparstvu, ki so ga imenovali jezuitski – barok.

Upodobitev figur na dveh velikih slikah in drugih manjših je ustvarjalno svobodna in pristno krščanska. Da je krščanska avtorica garantira s poglabljanjem v krščansko duhovnost in življenje sv. Ignacija.  Njeno poznavanje krščanstva in sv. Ignacija dokazujejo detajli na velikih slikah in druge manjše.

Pristno in globoko krščanski detajl npr. na sliki sv. Družine, povrhu vsega simpatičen in malce humorističen je Marijino občudovanje nogice otroka Jezuščka, kar je mogoče videti kot čudenje nad resnico vere, da je Bog postal človek v tem malem Otroku – Učlovečenjem.

Meni osebno je všeč ustvarjalni »nered« sv. Družine z letečim nadangelom, Oznanjenjem, Svetim Duhom, lilijo čistosti in malim Janezom Krstnikom z ovčko, pa svetim Jožefom, ki drži Jezuščka, kot sedanji papež otroka ob neki priliki, in red sv. Ignacija z vsemi rekviziti molivca. To sta dve plati življenja, ki nas oblikujeta.

Z umetniško ustvarjalnostjo pa je slikarka v naši kapeli ustvarila ne samo kapelo, ampak tudi umetniško galerijo. Njena prva izrazna moč je barva in figure na slikah so postavljene kot v galeriji, na barvne ploskve, ne kot v naravi na zeleno-rjavo okolje in v bivalni prostor .

Na razlago barv se jaz ne spoznam, dejstvo pa je, da slike delujejo barvno harmonično, nenasilno, ujemajo se in ustvarjajo prostor svetih podob s kontemplacijo Lepote, duhovne in čutne.

p. Franc Kejžar DJ

Jana Vizjak je bila rojena 30. junija 1956 v Ljubljani. Po končani gimnaziji je šolanje nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1975 – 1979) – študij risanja pod vodstvom prof. Gabrijela Stupica in študij slikarstva pod vodstvom prof. Janeza Bernika, pri katerem je v letih 1979 do 1982 končala še slikarsko specialko.

Leta 1991 je prejela štipendijo DAAD (Deutsche Akademische Austauschdienst). Od 1991 do 1993 je bila DAAD štipendistka, študentka slikarstva na Umetniški akademiji/ Kunstakademie Düsseldorf (pri prof. Gotthardu Graubnerju). Od 1993 do 1996 je nadaljevala študij kot gostja študentka na Umetniški akademiji v Düsseldorfu pod vodstvom prof. Gottharda Graubnerja.

Leta 2005 ji je senat Akademije za likovno umetnost v Ljubljani dodelil priznanje pomembnih umetniških del. Prejhela je več javnih naročil in se uveljavila tudi kot izvrstna portretistka. Likovno je sodelovala pri več publikacijah. Leta 2006 ji je senat Univerze v Ljubljani dodelil naslov docentka za področje slikarstva. Jana Vizjak svoje delo reflektira tudi z besedo in v teoriji. Od leta 1982 živi in dela kot svobodna umetnica.