Rodil se je leta 2002. Prvo otroštvo je preživel v Preserjah pri Radomljah, nato pa v Taboru pri Vranskem. Srednjo šolo je opravljal v Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, nato je eno leto študiral na Filozofski fakulteti in sicer latinščino in slovenistiko. Potem je vstopil v noviciat.
V življenju ga je od začetka spremljal šport, predvsem športi z žogo. Njegova strast je kakšno desetletje bila košarka, sledila mu je kamorkoli je šel, oz. on ji je sledil, vse dokler se sanje niso razblinile, ali bolje, se soočile z željami, ki so bile globlje od nje in s sanjami, ki se jih ni upal sanjati. Veliko mu je v življenju dala tudi literatura, predvsem fantazijski žanr iz britanskega otočja. Nudila mu je veliko zgledov različnih junakov, srečanje z ‘magijo’, z nečim presežnim, z nekim novim svetom. Vse to ga je oblikovalo. Med karanteno se mu je pripetilo še neko drugačno srečanje, ki je bilo zelo posebno. Namreč srečanje z Bogom. V osamitvi in mogoče osamljenosti in refleksiji, med dnevnimi molitvami programa Exodus 90, v sprehodih v naravi, v branju knjig, v pogovorih s prijatelji se je prvič zares srečal z Gospodom. Z njim se je prvič pogovarjal kot s prijateljem in navezal pristen odnos, ki je bil nekaj novega in večjega, boljšega v njegovem življenju.
Nekako po vrnitvi v šolo je navezal stik z jezuiti in tudi prosil za duhovno spremljanje, ki mu je dalo veliko dobrega. Možnost izražanja z besedami vsega, kar je čutil, kar je doživljal in tudi občutek, da je razumljen in sprejet in spremljan je bil zanj velik dar. Seznanil se je tudi z ignacijansko duhovnostjo, predvsem z večernim eksamnom, z razločevanjem, načinom molitve s Svetim pismom, s prvimi ignacijanskimi duhovnimi vajami za študente… Življenje je kratkomalo postalo polnejše, lepše, bolj doživeto in bolj vredno življenja.
Medtem se je vpisal v prvi letnik na Filozofsko fakulteto, na slovenistiko in latinščino. Še eno darilo je bilo bivanje v Jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Novi prijatelji, ki ostajajo za celo življenje, pa tudi bližina z jezuitsko skupnostjo, še posebej je bil zanj pomemben stik s p. Damjanom Ristićem in takrat sh. Janezom Gorencem. Včasih je skoraj vsak dan preživljal čas ob kavici in piškotih, še posebej so mu bili všeč mini Dickmann’s, čokoladne penice. Tam se je počutil zelo sproščeno, tudi zato ker je vedel, da lahko vpraša katerokoli stvar računajoč na odprtost in sprejemanje. Opazujoč jezuite se ga je dotaknila njihova različnost, a vseeno zmožnost sodelovanja in bivanja skupaj, kot že rečeno odprtost, in tudi globina.
Pri odločitvi za vstop je bil pomemben korak šestmesečni program Razločevalci, ki mu je korak za korakom odprl pogled na to kaj pomeni poklicanost življenju, in kdo je, ki kliče. In da ni najpomembnejše to kam kliče, ampak da kliče k sebi, da je cilj On. Veliko celo življenje trajajočih strahov se je na tej točki stopilo.
Po prvem letniku je torej vstopil k jezuitom in stopil na pot formacije, ki je dolga. To bi bila kar prva stvar, ki pade v oči. Trenutno, v prvem letniku filozofije je približno na 13,3% standardne formacije.
‘Prvi dve leti v noviciatu sta bili v vsakem pogledu nekaj posebnega’, kakor sam pravi. Mednarodno okolje skupnosti, tujina – noviciat je v Genovi – učenje italijanščine, in živeti v italijanščini, se izražati v njej, se poskušati približati italijanski kulturi … vse to ni samoumevno in preprosto. Življenje v skupnosti, urnik, pomanjkanje telefona, izkušnja mesečnih duhovnih vaj, izkušnja notranjega boja in tišine, nad vsem pa hoja s Kristusom, te stvari so ga oblikovale in on sem se trudi pustiiti biti oblikovan. “Razlike morda niso vidne ne meni ne drugim, nisem postal svetnik niti popolni jezuit, ampak verjemite mi, nekje so”, tako pravi.
Po zaključenem noviciatu je 14. septembra 2024 v Ljubljani opravil prve obljube. Trenutno študira filozofijo v Rimu na papeški univerzi Gregoriana.