Rojen sem leta 2002. Prvo otroštvo sem preživel v Preserjah pri Radomljah, nato pa v Taboru pri Vranskem. Srednjo šolo sem opravljal v Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, nato sem eno leto študiral na Filozofski fakulteti in sicer latinščino in slovenistiko. Potem sem vstopil v noviciat.
V mojem življenju me je od začetka spremljal šport, predvsem športi z žogo. Moja strast je kakšno desetletje bila košarka, sledila mi je kamorkoli sem šel, oz. sem ji sledil jaz, vse dokler se sanje niso razblinile, ali bolje, se soočile z željami, ki so bile globlje od nje in s sanjami, ki se jih nisem upal sanjati. Veliko mi je v mojem življenju dala tudi literatura, predvsem fantazijski žanr iz britanskega otočja. Nudila mi je veliko zgledov različnih junakov, srečanje z ‘magijo’, z nečim presežnim, z nekim novim svetom. Vse to me je oblikovalo. Med karanteno se mi je pripetilo še neko drugačno srečanje, ki je bilo zelo posebno. Namreč srečanje z Bogom. V osamitvi in mogoče osamljenosti in refleksiji, med dnevnimi molitvami programa Exodus 90, v sprehodih v naravi, v branju knjig, v pogovorih s prijatelji sem se prvič zares srečal z Gospodom. Z njim sem se prvič pogovarjal kot s prijateljem in navezal pristen odnos, ki je bil nekaj novega in večjega, boljšega v mojem življenju.
Nekako po vrnitvi v šolo sem navezal stik z jezuiti in tudi prosil za duhovno spremljanje, ki mi je dalo veliko dobrega. Možnost izražanja z besedami vsega kar sem čutil, kar sem doživljal in tudi občutek da sem razumljen in sprejet in spremljan je bil zame res velik dar. Seznanil sem se tudi z ignacijansko duhovnostjo, predvsem z večernim eksamnom, z razločevanjem, načinom molitve s Svetim pismom, s prvimi ignacijanskimi duhovnimi vajami za študente … Moje življenje je kratkomalo postalo polnejše, lepše, bolj doživeto in bolj vredno življenja.
Medtem sem se vpisal v prvi letnik na Filozofsko fakulteto, na slovenistiko in latinščino. Še eno darilo je bilo bivanje v Jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Novi prijatelji, ki bodo ostali za celo življenje, pa tudi bližina z jezuitsko skupnostjo, še posebej je bil zame pomemben stik s p. Damjanom Ristićem in takrat sh. Janezom Gorencem. Včasih sem skoraj vsak dan preživljal čas ob kavici in piškotih, še posebej so mi bili všeč mini Dickmann’s, čokoladne penice. Tam sem se počutil zelo sproščeno, tudi zato ker sem vedel, da lahko vprašam katerokoli stvar računajoč na odprtost in sprejemanje. Opazujoč jezuite se me je dotaknila njihova različnost, a vseeno zmožnost sodelovanja in bivanja skupaj, kot že rečeno odprtost, in tudi globina.
Pri moji odločitvi za vstop je bil pomemben korak šestmesečni program Razločevalci, ki mi je korak za korakom odprl pogled na to kaj pomeni poklicanost življenju, in kdo je, ki kliče. In da ni najpomembnejše to kam kliče, ampak da kliče k sebi, da je cilj On. Veliko celo življenje trajajočih strahov se je na tej točki stopilo.
Po prvem letniku sem torej vstopil k jezuitom in stopil na pot formacije, ki je dolga. To bi bila kar prva stvar, ki pade v oči. Trenutno, v prvem letniku filozofije sem približno na 13,3% standardne formacije. Prvi dve leti v noviciatu sta bili v vsakem pogledu nekaj posebnega. Mednarodno okolje skupnosti, tujina – noviciat je v Genovi – učenje italijanščine, in živeti v italijanščini, se izražati v njej, se poskušati približati italijanski kulturi … vse to ni samoumevno in preprosto. Življenje v skupnosti, urnik, pomanjkanje telefona, izkušnja mesečnih duhovnih vaj, izkušnja notranjega boja in tišine, nad vsem pa hoja s Kristusom, te stvari so me oblikovale in jaz sem se trudil pustiiti biti oblikovan. Razlike morda niso vidne ne meni ne drugim, nisem postal svetnik niti popolni jezuit, ampak verjemite mi nekje so.