19. januarja se jezuiti spominjamo 45 sobratov mučencev, ki so med 1570 in 1619 darovali življenje za katoliško vero v različnih evropskih deželah in kolonijah v času medkrščanskih verskih nasprotij – na Škotskem, Slovaškem, na Kanarskem otočju in v Franciji. Prim. tudi god sv. Andreja Bobole.
Sveti Janez Ogilvie, škotski mučenec
Janez Ogilvie (1579-1615) je svoje poslanstvo na Škotskem opravljal samo 11 mesecev, potem ko se je vrnil v domovino po dvaindvajsetletni odsotnosti. Je edini Škot razglašen za svetnika iz časa reformacije. Bil je star 36 let, ko je dal življenje za Kristusa.
Vzgojen je bil kot kalvinist, vendar se je leta 1596 med študijskim potovanjem po Franciji, Nemčiji in Italiji odločil, da bo postal katoličan. Šel je v škotski kolegij v Louvain-u v Belgiji, kjer je bili sprejet v katoliško Cerkev. Ko so zaradi finančnih težav kolegij zaprli, je naprej študiral z benediktinci, pozneje pa se je preselil v jezuitski kolegij v Olomouc-u. K jezuitom je vstopil v avstrijski provinci v Brnu na Moravskem 5. novembra 1599. leta. Filozofijo je študiral v Gradcu in na Dunaju, teologija pa ponovno v Olomouc-u. Proti koncu leta 1610 je bil v Parizu posvečen v duhovnika.
Janez se je želel vrniti domov na Škotsko, da bi tam misijonaril, vendar so bile razmere tam za katoliške duhovnike preveč nevarne. Tri leta je že delal v Rouen-u v Franciji, preden je dobil poslanstvo, naj gre na Škotsko. Na Škotskem v Leith-u je pristal v novembru leta 1613, pod krinko preprodajalca konj z imenom Janez Watson. Počasi je prispel v Edinburgh, kjer je veliko ljudem pomagal ponovno vstopiti v katoliško Cerkev. 3. oktobra 1614 je šel v Glasgow, kjer naj bi pet ljudi ponovno sprejel v Cerkev. Eden od teh, Adam Boyd, pa ga je izdal protestantskemu škofu.
Boyd je protestantskega škofa obvestil o Janezovem prihodu in pomagal organizirati zasedo. Ko je Janez na dogovorjenem mestu na trgu čakal, da ga nekdo pospremi k bogoslužju, so ga obkrožili možje in na silo odvedli k škofu v bližnjo hišo. Škof ga je udaril v obraz, nato so ga pretepali še ostali, ter ga odvedli v zapor na škofovski grad. Naslednji dan je bil prvič zaslišan, vendar je odločno zavračal kraljevo avtoriteto na področju vere.
Da bi ga prisilili k sodelovanju so ga zaprli v temno in smrdečo celico vse do 12. decembra, ko je imel drugo zaslišanje, sklicano od kralja Jakoba I. v Edinburgh-u. Ker se Janez ni hotel odreči svojemu prepričanju so ga obsodili na mučenje brez spanja za naslednjih devet dni. Tretje zaslišanje je imel 22. decembra. Kljub veliki fizični in duševni izmučenosti ni izdal imen drugih katoličanov, ki so mu pomagali ali prihajali k bogoslužju. Oblasti so ga poslale nazaj v Glasgow, kjer je začel s pisanjem o svoji aretaciji in zaporu. Uspelo mu je, s pomočjo prijaznih ljudi, ki so prišli obiskat druge zapornike, stran za stranjo pretihotapiti iz zapora.
18. januarja 1615 je bil poslan na četrto zaslišanje, kjer so mu zastavili vprašanja, ki jih je pripravil kralj sam. Vprašanje v zvezi s kraljevo nadoblastjo na področju vere je bilo oblikovano tako, da je jezuit lahko izbral samo zanikanje katoliške Cerkve ali svojo lastno obsodbo. Janez Ogilvie je brez pomisleka odgovoril, da ima zanj papež zadnjo besedo na verskem področju. Pa tudi, da ima papež pravico ne le izobčiti kralja, ampak ga tudi odstaviti. Ta odgovor pa je pomenil njegovo usmrtitev, zato se je takoj po vrnitvi v celico pričel pripravljati na večnost.
Ko je kralj Jakob I. prebral Janezove odgovore, je ukazal, naj bo duhovnikovo sojenje 10. marca, s smrtno kaznijo, če ne bo spremenil svojih izjav. Sojenje je bilo na trgu Tolbooth v Glasgow-u. Obsojen ni bil zaradi maševanja in spreobračanja ljudi, ampak zaradi zavračanja kraljeve duhovne oblasti na področju vere. Po dveurnem sojenju so ga razglasili za krivega in ga obsodili na obešanje in razčetverjenje, kar so izvršili še isto popoldne.
Medtem ko so sodniki in porota odšli na kosilo je Janez tri ure preživel v molitvi. Nato so ga odvedli na javno mesto za izvršitev sodbe. Z rožnim vencem v roki se je povzpel na vislice in kratko molil, preden ga je rabelj zvezal in ga odvedel na zadnjo lestev. Kljub obsodbi na razčetverjenje, so njegovo telo pokopali zunaj mesto na kraju namenjenem kriminalcem.
Mučenca v Košicah: Patra Melhior Grodziecki in Štefan Pongrácz sta med katoličani v Košicah delovala v času verskega spora, kar je njiju in enega škofijskega duhovnika stalo življenja. V Košicah so bili v prvem delu 17 stoletja zelo močno Madžarski kalvinisti. Maloštevilni katoličani, ki so živeli v mestu ali okolici, so bili brez duhovnika že precej časa. Zato je kraljevi odposlanec v mestu zaprosil za dva jezuita, ki bi skrbela za katoličane. Štefan je bil Madžar, ki je deloval med svojimi rojaki, Melhior, Poljak, pa je deloval med tistimi, ki so govorilo slovanski ali nemški jezik.
Štefan (István) Pongrácz (1584-1619) se je rodil v gradu Alvincz v Transilvaniji. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1602, študiral je na Češkem in v Avstriji. Štiri leta po posvečenju so ga poslali v Košice.
Melhior Grodziecki (1582-1619) se je rodil v družinskem gradu Grodiec na Poljskem. Študiral je v jezuitskem kolegiju na Dunaju in tam tudi vstopil v noviciat, kjer se je srečal tudi že s Štefanom. Preden je odšel v Košice, je deloval v Pragi.
Jezuita sta bila v bližnjem mestecu, ko sta slišala, da proti Košicam prihaja kalvinistična vojska, ki je hotela razširiti gospostvo Gabriela Bethlena, princa Transilvanije. Vrnila sta se v Košice, kjer se jima je pridružil še škofijski duhovnik Marko Križevčanin. 5. septembra je kalvinistična vojska prevzela nadzor nad mestom in duhovnika takoj zaprla v jezuitski rezidenci. Pred zoro 7. septembra so vojaki vdrli v njihove sobe in zahtevali od njih odpad od katoliške vere in sprejetje Kalvina. Ko tega niso storili, so vojaki najprej pretepali škofijskega duhovnika, ga zbadali z nožem, mu polomili prste in ga zbadali z gorečimi baklami. Na koncu so ga obglavili.
Nato so mučili Štefana. Okrog glave so mu navili vrv in mu jo z njo skoraj zdrobili. Obesili so ga pod strop in končno zabodli. Zadnjega so se lotili še Melhiorja, ga pretepali in obglavili. Vsa tri trupla so vrgli v obcestni kanal pred hišo. Štefan je bil živ še naslednjih 20 ur, preden je umrl.
Blaženi Ignacij de Azevedo in 39 tovarišev
Pater Ignacij (Inácio) de Azevedo (1526–1570) je s svojim navdušenjem za misijone zbral skupino 39 jezuitov iz Španije in Portugalske, ki so z njim odšli v Brazilijo. Njihova pot pa se je strašno končala, ko so piratski francoski hugenoti zajeli portugalsko ladjevje, s katerim so jezuiti potovali, in jih umorili.
Pater de Azevedo je, preden ga je vrhovni predstojnik p. Frančišek Borgija imenoval za vizitatorja v Braziliji, ustanovil kolegij sv. Antona v Lizboni in kolegij sv. Pavla v Bragi na Portugalskem. V Bahio je prispel leta 1566 in tam preživel dve leti. V tem času je prepotoval vso deželo in obiskoval jezuitske šole in misijonske postojanke, da bi lahko ocenil delo jezuitov in videl, kaj bi se lahko še izboljšalo. V poročilu je pohvalil napore v Braziliji, omenil pa je pomanjkanje ljudi. Pater Borgija ga je imenoval za provinciala Brazilije in mu naročil, naj si poišče jezuitske tovariše v Španiji in na Portugalskem. Zbral je okrog 70 prostovoljcev, nekateri so že bili duhovniki, večina pa še sholastiki ali novinci.
Ignacij je zbral zelo različne prostovoljce za petmesečno pripravo blizu Lizbone. Petega junija 1570 naj bi na sedmih ladjah in eni hitri jadrnici odpotovali proti otokom Madeira na afriški obali. Prispeli so teden dni pozneje. Govorice, da v bližnjih vodah grozi nevarnost napada francoskih gusarjev, so zadržale popotnike v pristanišču, vse dokler se ni kapitan ladje Santiago, ki je nosila patra de Azevedo in 43 drugih misijonarjev, odločil, da bo kljub nevarnosti poskusil odpluti na otok La Palma. Štirje jezuiti so se zaradi nevarnosti, da bi jih francoski gusarji ulovili in umorili, odločili, da ne odpotujejo. Vožnja se je dobro začela, z mirnim morjem in ugodnim vetrom. Ko pa je ladja prispela v bližino otoka La Palma in je kapitan zajadral v zaliv Tazacorte, se je veter spremenil. Pogovarjali so se, da bi po celini odpotovali v pristanišče Santa Cruz de La Palma, kjer bi misijonarji lahko dobili ladje za Brazilijo, vendar se je de Azevedo odločil, da bodo tja vseeno odšli z ladjo. Dva dni pozneje so na obzorju opazili jadra in izkazalo se je, da gre za francoske piratske ladje pod poveljstvom Jacquesa Sourieja.
Francoske ladje so bile mnogo hitrejše kot Santiago in so jih z lahkoto ulovile. Trije pirati so se že prišli na Santiago, a so jih premagali, ladje pa so se spet oddaljile. De Azevedo je na krov prinesel sliko Naše Gospe, ki mu jo je osebno podaril papež Pij V. Postavil jo je ob glavni jambor in povabil potnike k molitvi. Ko je piratom spet uspelo priti na krov, so ga napadli in z meči razsekali njegovo glavo in telo, nato pa ga s sliko vred, ki jo je držal v rokah, vrgli čez krov. Nato so na ladji poiskali vse, ki so nosili črne talarje, in nekatere takoj pomorili, drugim pa so posekali roke in jih pometali v morje.
Ko je Sourie prevzel nadzor nad ladjo, je še preostale jezuite pometal v morje. Simon da Costa, ki je bil šele nekaj tednov jezuit in še ni nosil talarja, je takrat še ostal živ. Ko pa je francoski pirat zasliševal preživele, je Simon razkril, da je tudi on misijonar. Sourie je ukazal, naj ga obglavijo in vržejo v morje. Edini preživeli jezuit je tako ostal John Sánchez, ki so mu pirati prizanesli, ker so potrebovali kuharja. Na krovu je ostal vse do pristanka zajete ladje v domačem pristanišču piratov, v La Rochelle v Franciji.
Od tam je pobegnil in uspelo mu je priti na Portugalsko, kjer je drugim jezuitom povedal za mučeniško smrt patra de Azeveda in njegovih tovarišev: Diego de Andrade, Francisco Álvares, Gaspar Álvares, Manuel Álvares, Alonso de Baena, Álvaro Borralho (Mendes), Marcos Caldeira, Benito de Castro, Antonio Correia, Luis Correia, Simão de Costa, Aleixo Delgado, Nicolás Dinis, Gregorio Escribano, Anthonio Fernandes, Domingo Fernandes, João Fernandes (I), João Fernandes (II), Manuel Fernandes, Pedro de Fontoura, André Gonçalves, Gonçalo Henriques, Simão Lopez, Francisco de Magallaes, Juan de Mayorga, Diogo Mimoso Pires, Pedro Nunes, Manuel Pacheco, Francisco Pérez de Godoy, Bras Ribeiro, Luis Rodriguez, Manuel Rodriguez, Fernando Sánchez, Juan de San Martín, Antonio Soares, Amaro Vaz, Juan de Zafra, Esteban Zuraire, in Juan, nečak kapitana zajete ladje.
Blaženi Jakob Salès
Francoski mučenec Jakob (Jacques) Salès (1556–1593) je obiskoval jezuitsko šolo v Billomu od leta 1568 do 1572. V tem času se je v njem utrdila močna pobožnost do Gospoda v presvetem zakramentu. Želel je vstopiti v Družbo Jezusovo, obenem pa je čutil dolžnost, da kot edinec ostane doma. V Pariz je odšel na študij v kolegij Clermont, kjer je njegova želja po vstopu k jezuitom postala močnejša kot kadar koli prej. Oče mu je končno dovolil in leta 1573 je v Verdunu vstopil v noviciat.
Po študiju je leta 1585 še kot mlad jezuit postal profesor teologije v Pont-à-Moussonu. Želel si je, da bi postal misijonar, zato je takratnemu vrhovnemu predstojniku patru Klavdiju Acquavivi pisal prošnjo, da bi bil poslan kamorkoli v Ameriko, na Kitajsko ali Japonsko. Odgovor je bil negativen. Vrhovni predstojnik je odpisal, da je tudi Francija misijonsko območje zaradi sporov med katoličani in hugenoti (francoskimi kalvinisti). Pater Salès se je po tem odločil, da se bo posvetil soočenju z zmotami hugenotov. Ostal je profesor na univerzi, obenem pa je hodil na misijone po bližnjih mestih, tudi v Metz, kjer je bilo goreče središče kalvinistov. Ti so se včasih pomešali med njegove poslušalce in ga poskušali prekinjati z vpadanjem v besedo. Kljub temu je imel Salès uspeh pri utrjevanju vere med katoličani.
Leta 1590 je bil Salès poslan v Tournon, da bi prevzel mesto profesorja »kontroverzne« teologije. Njegova naloga je bila razviti učni načrt za tiste teološke vsebine, ki so ločevale katoličane in protestante, pokazati pravilno usmeritev katoliške teologije in zavrniti protestante. Še vedno je tudi potoval in imel ljudske misijone. Napisal je tudi več knjižic, s katerimi je želel ljudem pomagati pri razumevanju teologije. Ena izmed njih je bila o evharistiji.
Njegov zadnji misijon je bil leta 1593. Montréalski baron je imel navado povabiti jezuite za adventne in postne govore v Aubenas, mesto, kjer so katoličani znova prevladali nad hugenoti. Baron je želel imeti nekoga, ki bi bil sposoben ovreči nauke kalvinistov, ki so postali zelo drzni v svojih napadih na katoličane. Za misijon je bil izbran Salès, spremljal pa ga je brat Viljem Saultemouche, ki je bil zaposlen kot vratar v Pont-à-Moussonu. Salés je pričel govoriti v Aubenasu 29. novembra 1592. Razlagal je vsebino katoliške vere, ne da bi žalil ali poniževal protestante. Ko je končal v Aubenasu, je govoril po bližnjih mestih. Ker pa so se nasprotja med katoličani in hugenoti zaostrila, se je skupaj z bratom Viljemom 5. februarja 1593 vrnil nazaj.
Tisti večer je bil jezuitski profesor na obisku pri kalvinistični družini, ko je zunaj zaslišal glasove razjarjene množice. Pohitel je nazaj v katoliško cerkev, kjer je našel Viljema. Nekaj časa sta ostala v molitvi, nato pa sta se vrnila v jezuitsko rezidenco. Naslednje jutro so trije vojaki vdrli v hišo in našli jezuita pri molitvi. Odpeljali so ju na poveljstvo hugenotov, kjer ju je nekaj kalvinstičnih poslanikov zasliševalo in ju brez uspeha hotelo prepričati, da bi zatajila svojo vero. Razočaran nad nepopustljivostjo patra Salèsa je poslanik, ki je bil odgovoren za zaslišanje, odločil, da morata umreti. Na dvorišču pred poveljstvom so Salèsa še zadnjič vprašali, ali se odpove svoji veri v Kristusovo resnično navzočnost v evharistiji. Ko je to zavrnil, so ga ustrelili v hrbet. Ko je padel na tla, je vojak v njegov hrbet porinil še bajonet. Brat Viljem je na tleh objel truplo duhovnika, nakar so ga zbadali z mečem, dokler tudi on ni umrl. Kalvinisti so trupli jezuitov vlačili po mestnih ulicah in ju šest dni pozneje odvrgli na ruševine neke cerkve, ki so služile za smetišče. Ponoči sta prišla dva katoličana, ki sta trupli pokopala na bližnjem vrtu.
Blaženi Viljem Saultemouche
Brat Viljem (Guillaume) Saultemouche (1557–1593) je služboval kot vratar v Pont-à-Moussonu in je bil znan po svoji preprostosti in vljudnosti. Bil je izbran, da spremlja patra Jakoba Salèsa, ki naj bi imel govore v mestu Aubenas, kjer so katoličani znova prevzeli večino od hugenotov. Montréalski baron je želel imeti nekoga, ki bi bil sposoben zavrniti kalviniste, ki so postajali zelo drzni v svojih napadih na katoličane. Salès je pričel govore v Aubenasu 29. novembra 1592. Razlagal je vsebino katoliške vere, ne da bi žalil ali poniževal protestante. Ko je končal v Aubenasu, je nadaljeval z govori po bližnjih mestih. Ker pa so nasprotovanje med katoličani in hugenoti zaostrila, se je skupaj z bratom Viljemom 5. februarja 1593 vrnil nazaj, kjer so ju umorili.
Za več podrobnosti glejte življenjepis patra Salèsa.
Vir: Janez Jauh [in Franc Kejžar, ur.], Svetniki in blaženi Družbe Jezusove, Popravljena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, Provincialat Slovenske province Družbe Jezusove, 2014.
Predstavitev svetih in blaženih jezuitov v angleščini, francoščini, španščini in italijanščini najdete na jesuits.global.