Na ta dan slavimo god Družbe Jezusove, za katero so sv. Ignacij in tovariši že od začetka želeli, “naj nosi Jezusovo ime” (Formula Instituti, št. 1), da bi se iz tega imena kakor iz nekega gesla videl namen našega poklica, značaj in oblika Družbe.
Praznik Jezusovega imena je bil ustanovljen leta 1721. V Rimskem koledarju je bil kot praznik naknadno opuščen, ostal pa je kot god. Jezusovo ime je namreč omenjeno že na slovesni praznik Božje matere Marije 1. januarja (prim. Rimski koledar, tip. izdaja l. 1969, str. 60-61), mašni evangelij tega praznika pa se ponovi tudi na god 3. januarja: “Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu.” (Lk 2,21-24).
Kako pa je prišlo do izbire imena Družbe Jezusove med njenimi ustanovitelji? Ignacij in njegovi pariški tovariši so v Benetkah čakali na ladjo, ki bi jih popeljala v sveto deželo. Septembra 1537 so sprevideli, da zaradi vojne med Turčijo in Benetkami te ladje ne bodo dočakali in jih obljuba, da bodo v letu dni romali v Palestino, več ne veže. Zbrali so se v Vicenzi in se posvetovali glede nadaljnjega romanja. Razdelili so se po severnoitalijanskih mestih. Ignacij, Laynez in Faber so se odločili za Rim. Med posvetovanjem v Vicenzi je nekdo od njih sprožil vprašanje: “Če nas radovedneži ali taki, ki imajo pravico vedeti, vprašajo, od kod smo, čigavi smo, komu pripadamo, kaj naj rečemo?” Sv. Ignacij je na to odgovoril: “Rekli bomo, da smo člani Jezusove Družbe.” Ta predlog so vsi z odobravanjem sprejeli.
V 16. stoletju so ti tovariši živeli sredi tolikih vojn in uporov, sredi tolikih pustolovskih družb v službi svetnih vladarjev, da se jim je sama od sebe sprožila misel, da bi ustanovili četo, družbo, ki bi služila Jezusu Kristusu.
Ta majhna četica neoboroženih vojakov se je hotela upirati pregreham neštetih čet v službi zemeljskih vladarjev. Proti kletvini se bodo borili z molitvijo, napuhu se bodo ustavljali s ponižnostjo, grabežljivosti s prostovoljnim uboštvom, pohlepu za nečimrno slavo s skritostjo in skromnostjo.
Med potjo v Rim so se Ignacij, Faber in Laynez 15 km pred večnim mestom ustavili v Marijini kapelici v kraju La Storta in v njej dolgo molili. Tu je Ignacij, kot je sam izpovedal, imel videnje: prikazal se mu je Jezus, obložen s križem, nebeški Oče pa je medtem govoril Sinu: “Hočem, da tega vzameš v svojo službo.” Jezus je to sprejel in rekel Ignaciju: “Hočem, da mi služiš.” Videnje v La Storti je sv. Ignacija potrdilo v pravi izbiri imena nove družbe.
Ignacij je predvideval, kakšno moč bo imelo to ime za pripadnike novega reda. Že po njem bodo vedeli, da pripadajo Jezusovi Družbi in ne ignacijanski skupini. Zavedali se bodo, da niso poklicani samo za reševanje svoje duše, ampak v vojsko Jezusa Kristusa, da bodo za njim nosili križ v boju proti pregreham. Jezusovo ime bodo ponesli vsem rodovom na zemlji. Pod njegovim vodstvom in nadzorstvom bodo dobili zaupanje, da se bodo lotevali težavnih nalog, prenašali nadloge, premagovali odpore, se bojevali za Kristusa in umirali zanj. Jezusovo ime je v nasprotovanjih velika tolažba, v veselih dneh prava radost, v temini luč, v naporih počitek.
Končno bo tiste, ki bodo stopili v to borbeno četico, že samo ime opozorilo, kakšnemu vodji se morajo zaupati in kaj morajo delati kot dobri borci Jezusa Kristusa.
Vir: Janez Jauh [in Franc Kejžar, ur.], Svetniki in blaženi Družbe Jezusove, Popravljena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, Provincialat Slovenske province Družbe Jezusove, 2014.