Slovenska provinca Družbe Jezusove po poglavjih predstavlja kulturno dediščino jezuitov na Slovenskem. Po prvem poglavju, Odkritje 26 ljubljanskih jezuitskih dram iz 17. stoletja, pišemo danes o retorični dediščini jezuita Janeza Ludvika Schönlebna.
Janez Ludvik Schönleben, rojen v Ljubljani leta 1618, je najbolj znan kot zgodovinar, polihistor* in genealog, bil pa je tudi odličen govornik in pridigar (biografija). Iz njegovega zgodnjega govorniškega obdobja se je ohranilo devet govorov in zbirka hvalnic habsburških vladarjev. Pozneje, v svojem najaktivnejšem obdobju, je Schönleben za tisk pripravil štiri zbirke pridig v nemščini in latinščini, trije govori pa so bili natisnjeni samostojno. Pet rokopisnih zbirk iz istega obdobja se na žalost ni ohranilo. V zadnjih letih življenja je nastopal le še v vlogi priložnostnega pridigarja, postumno pa je izšel njegov pridigarski priročnik z alegorijami. Edino ohranjeno Schönlebnovo delo v slovenskem jeziku je priredba lekcionarja Evangelia inu lystuvi (1672), ki jo je pripravil po Čandek-Hrenovi predlogi (1612–1613). Z izdajo beril in evangelijev v slovenščini je duhovnikom priskrbel prepotreben pripomoček za vsakdanje dušnopastirsko delo in prispeval k razvoju pridige na Kranjskem.
Schönleben se je oklepal klasičnega jezuitskega cerkvenega govorništva potridentinskega obdobja, v njegovem osebnem pridigarskem slogu je mogoče zaznati tudi nekaj značilnosti sočasnih baročnih retoričnih prvin. Več o tem je predstavljeno v članku raziskovalke ZRC SAZU, dr. Monike Deželak Trojar, Oris J. L. Schönlebna kot govornika in pridigarja. Dr. Deželak Trojar je pripravila tudi prvi celosten pregled njegovega življenja in dela.
Retorika je imela, izhajajoč iz jezuitske ustanovne listine Formula Istituti, v jezuitski formaciji in šolstvu še posebej pomembno mesto.
Schönlebnov retorični opus je zanimiv tudi zato, ker lahko iz njega razberemo tudi njegov pogled na recepcijo retorskih besedil v 17. stoletju, ki je v veliki meri vezan na dejstvo, da je bil Schönleben trojezičen (znal je slovensko, nemško in latinsko). Lepo duhovno branje predstavljajo tudi njegove nemške in latinske postne pridige (članek o njih je izšel letos, več na tej povezavi).
Schönlebnove pridige rastejo iz Svetega pisma in se navezujejo na jezuitski tip homiletične pridige. Ne razlagajo dnevne božje besede, ampak svetopisemske odlomke, z njimi je želel osvetliti določeno vsebino in jo tako približati poslušalcem in bralcem. Sveto pismo je Schönleben razlagal z drugimi svetopisemskimi citati ter pri tem pogosto prešel v alegorično razlago. Rad je vzporejal primere med Staro in Novo zavezo.
V svojih pridigah je poslušalce nagovarjal, spraševal in svaril z uporabo tipičnih retoričnih figur: retoričnih vprašanj, nagovorov in vzklikov. Tako kot v jezuitskih pridigah so bili tudi v njegovih pridigah pozornosti deležni greh, kreposti in spodbude. Zunanja in notranja struktura njegovih pridig ter zvestoba klasični retoriki se ujemata z jezuitsko pridigarsko šolo.
Četudi je bil glavni vir Schönlebnovih pridig Sveto pismo, so po pogostnosti in številu citatov takoj za njim dela cerkvenih očetov in antičnih avtorjev. Večkrat se je navezoval tudi na dela srednjeveških pridigarjev ter si pomagal z različnimi retoričnimi priročniki. Njegovo povezanost z jezuitskim pridigarskim izročilom dokazuje tudi dejstvo, da je najbolje poznal in največkrat navajal ravno dela jezuitskih pridigarjev in pridigarskih teoretikov.
V njegovih pridigah zasledimo nekaj značilnosti cerkvene retorike 17. stoletja, v katerih se deloma že nakazuje barok, npr.: človeško življenje je večkrat primerjal z igro (»theatrum mundi«); poglobljeno in podrobno je slikal Kristusovo trpljenje; rad je navajal dolge nize razumskih dokazov, s katerimi je želel vplivati na čustva poslušalcev in jih tako pripeljati k notranjemu spreobrnjenju. Značilnosti Schönlebnovega sloga, ki se delno ujemajo z zgodnjebaročnimi, so alegorije, metafore, komparacije, aluzije, sentence, anagrami in nizanje citatov. Te značilnosti opredeljujejo njegov celotni retorični opus. Schönleben je osebni slog razvil na temelju klasične jezuitske retorike in novih struj v cerkvenem govorništvu, ki so jih deloma soustvarjali tudi njegovi jezuitski sodobniki.
Schönlebnova natisnjena besedila so nam kljub svoji časovni oddaljenosti danes precej bližje in lažje dostopna, kot so nam bila še pred dvajsetimi in več leti. Mnogo njegovih del je po zaslugi raziskovalcev in skrbnih knjižničarjev že digitaliziranih, dostopna so na spletnih povezavah Digitalne knjižnice Slovenije.
Schönlebnove zbirke pridig:
- ∾ postne pridige v nemškem jeziku: Fasten-Freytag-vnd Sontag-Predigen, 1668
- ∾ praznične pridige v nemškem jeziku: Feyertäglicher Erquick-Stunden, 1669–70
- ∾ postne pridige v latinščini: Archi-diaconi Carnioliae Inferioris &c. Tractatus geminus De mysteriis Dominicae passionis: I. Sacra pyramis Christo agonizanti in Monte Oliveti erecta.: II. Sacra peregrinatio ad sepulchrum Dominicum, 1673
- ∾ nedeljske pridige v latinščini: Horae subsecivae dominicales. Sive Discursus sacri de tempore in Dominicas totius anni …: cum quadruplici indice I. Discursuum. II. Locorum sacrae scripturae. III. Rerum & Verborum. IV. Historiarum & Mythologiarum, 1676.
Schönlebnova priredba lekcionarja:
Schönlebnov retorični priročnik (v latinščini):
∾ Allegoriae ss. Patrum, 1682.
Prvo in zadnje izmed Schönlebnovih natisnjenih marioloških del, v katerih je zagovarjal Marijino brezmadežno spočetje:
- ∾ Orbis vniversi votorum pro definitione piae et verae sententiae de immaculata conceptione deiparae liber III–IV, 1659
- ∾ De officio immaculatae conceptionis deiparae antiquissimo, et devotissimo, parvo mole, magno mysteriis …, 1680.
Schönlebnova zgodovinopisna in genealoška dela:
- ∾ latinski spis, v katerem je razpravljal o začetkih in zgodovini mesta Ljubljane: Ss. theol. doctoris, protonotarij apostolici archidiaconi Carnioliae Inferioris Aemona vindicata sive Labaco metropoli Carnioliae vetus Aemonae nomen jure assertum: ex antiquis probatis authoribus, contra nonnullos recentiores scriptores, qui Aemonam in Istriam transtulerunt, concinnatum: opusculum prodromum ad chronologiam & annales Carnioliae, 1674
- ∾ Schönlebnovo najpomembnejše latinsko zgodovinopisno in polihistrsko delo o rodni deželi Kranjski: Carniolia antiqua et nova 1680
- ∾ latinska razprava o izvoru, genealogiji in zaslugah Habsburžanov: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae …, 1680
- ∾ genealogija plemiške rodbine Ursini-Blagay v latinščini: Rosa Ursina, in provinciis Austriacis florens, sive illustrissimae et antiquissiae familiae Romanae Ursinae …, 1680
- ∾genealogija plemiške rodbine Gallenberg v latinščini: Genealogia illustrissimae familiae sac. Rom. imp. comitum de Gallenberg …, 1680;genealogija plemiške rodbine Attems v latinščini: Genealogia illustrissimae familiae dd. comitum ab Attimis, 1681
- ∾ genealogija plemiške rodbine Auersperg v latinščini: Genealogia illustrissimae familiae principum, comitum, et baronum ab Aursperg …, 1681
- ∾ Schönlebnovo latinsko delo o svetnikih in svetniških osebah iz vrst Habsburžanov, ki je izšlo postumno: Annus sanctus Habspurgo-Austriacus; sive Quingenti sancti, beati, & venerabiles, utriusque sexus, augustissimae domui Habspurgo-Austriacae sanguinis et cognationis nexu illigati …, 1696.
*polihistor: človek z veliko znanjem na raznoraznih področij.