Avtorica: Vida Forčič, odgovorna za komunikacijo Slovenske province Družbe Jezusove
Biti sodelavec v jezuitskem poslanstvu ni kar tako.
Ko sem se odločila, da grem z družino na počitnice v New York, sem takoj pomislila: zagotovo bom šla pogledat, kje se tudi tam najdejo jezuiti in njihove institucije. Povprašala sem provinciala, p. Mirana Žvanuta DJ, kje bi se kaj našlo, in rekel mi je: nujno, nujno pojdite pogledat sedež revije America. Preko kontakta s p. Miranom sem navezala stik s p. Jamesom Martinom DJ, ki spada v sam vrh »editorjev« revije. Dogovorila sva se, da mi bo posvetil nekaj časa.
Revija America je najpomembnejša jezuitska revija na svetu in njen sedež je prav na Manhattnu, kamor sem bila namenjena. Revija izhaja od leta 1909 kot katoliški tednik na temo vere in kulture.
Ob prihodu ob dogovorjeni uri me je v veži nebotičnika sprejela receptorka, ki mi je pojasnila, da ne morem kar tako noter. Najprej sem ji morala točno povedati, h komu sem namenjena, ji pokazati osebni dokument in nato je ona telefonirala dotičnemu človeku – p. Jamesu Martinu DJ – za potrditev. Pojasnila mi je, da me brez njegove pritrditve nikakor ne bo mogla spustiti noter – in to, je prijazno razložila, je običajna praksa po newyorških nebotičnikih.
P. James me je prišel iskati kar osebno na recepcijo. Zelo prijazen človek – takoj sem pri njem začutila naš skupni jezuitski jezik.
Zame pa je bila že sama izkušnja nebotičnika vznemirljiva. Prišla sva v 11. nadstropje, ki je njihovo, in odprl se je lep pogled na stole, mize in omarice, vse okrog nadstropja pa šipe. Najbolj domač mi je bil pogled na slike sv. Ignacija, ki so bile obešene po stenah – nepogrešljiva komponenta, ki jo najdemo v vseh jezuitskih institucijah, kamorkoli gremo po svetu.
P. James mi je pokazal »delovne postojanke«, ki jih zagotovo ne moremo imenovati pisarne, saj so bolj podobne funkcionalnim odprtim škatlam. V vsaki od njih ima zaposleni svojo pisalno mizo, revije, knjige, računalnik in druge pisarniške pripomočke. Vse je svetlo in zračno, saj šipe vse naokrog oddajajo naravno svetlobo. Z ene strani je pogled dol posebno zanimiv, saj se dobro vidi slavni Rockefeller Center, ki je tik zraven.
S p. Jamesom sva se sprehodila po celem nadstropju, si ogledala sejno dvorano, studie za audio in video produkcijo ter kapelo. Predstavil mi je navzoče: glavnega »editorja« p. Sama Sawyerja DJ, gospo Ashley McKinless, sovoditeljico podkasta Jesuitical, ter raznorazne profesionalce – vsak ima svoje specifično področje dela oz. svoje teme, v katere se zelo poglobi.
Vprašali so me, kaj točno delam za komunikacijo pri jezuitih v Sloveniji in sem povedala, da je zelo raznoliko, a vse v manjši perspektivi (kot se za Slovenijo spodobi) – torej jezuitske spletne strani, kakšen članek, promocija različnih institucij, evropska srečanja, komunikacija z jezuiti… Pojasnila sem jim tudi, da take revije, kot jo oni izdajajo, v Sloveniji pri jezuitih nimamo, in mi je zato tale obisk pri njih še posebej zanimiv in nov. Oni pa so mi povedali, da sem prva Slovenka, ki je prišla pogledati ta sedež revije Amerika.
P. James je rekel, da ima zagotovo kakšno slovensko knjigo in bi mi jo rad podaril. Skupaj sva iskala po njegovi pisarni. Tam ima cele police knjig v najrazličnejših jezikih. Z nekaj truda sva res našla nekaj slovenskih izvodov njegove knjige »Duhovnost za vsak dan«, ki je sicer svetovna uspešnica – p. James mi je podaril kar dva izvoda.
Nato me je vprašal, če me kaj še posebej zanima. Odgovorila sem, da dejansko ne vem nič o reviji America in da me zelo zanima njihovo delo in pristop do mlajše publike (mislila sem namreč na naše obetajoče Kolegijce, zato sem tudi prišla tja s puloverjem Jezuitskega kolegija in vsem njim nekaj povedala o tem).
Najprej mi je predstavil kratko zgodovino: jezuiti so za delovanje revije leta 1962 kupili skromen nebotičnik na Manhattnu, ko so bile tiskovine v velikem razmahu, nebotičnik pa poceni. Največjo spremembo je prinesla digitalizacija, ki je njihovo delo zelo preusmerila. Zaradi nje se je tednik postopoma spremenil v mesečnik in digitalno platformo. Ko so nebotičnik leta 2016 prodali in se vselili v 11. nadstropje sedanjega nebotičnika, so zaslužek od prodaje investirali v korenito digitalno preobrazbo. Trenutno so posebno uspešni s podkasti, četudi ostaja tiskana mesečna revija še temelj za prestiž identitete in je danes pomembna predvsem za starejšo generacijo.
Glede pristopa do mladih mi je p. James povedal, da so njihovi podkasti zelo prodorni in nekateri posebej priljubljeni v študentski populaciji. Posebej je priporočil Jesuitical in The Spiritual Life (slednjega vodi on sam).
Od obiska sem odnesla veliko več od samih informacij. Spet, na novo, sem doživela, da smo laiki, ki hodimo po poti z jezuiti, na nek poseben način povezani z njimi in se dobro znajdemo v jezuitskem okolju po celem svetu. Povsod začutimo magis, poudarek na izobraževanju in odličnosti, predanost poklicanosti, proces razločevanja… predvsem pa je vsepovsod med nami vedno prisoten sv. Ignacij.
