Rektor Jezuitskega kolegija p. Damjan Ristić DJ pošilja svojim študentom pismo iz Zambije, kjer je trenutno na obisku.
Dragi prijatelji.
Tokrat vas pozdravljam iz Zambije, kamor sem se odpravil pred dvema tednoma skupaj z misijonarjem Lojzetom Podgrajškom. Lojze se pripravlja na dokončni odhod v Slovenijo, jaz pa ga spremljam pri tem njegovem popotovanju v Afriki, ki se na ta način zaključuje.
Prve dni sem preživel v Lusaki, kjer živim skupaj z novinci in ostalimi jezuiti. Novincev je kar veliko, kot lahko vidite na sliki, jih je 29. Od tega jih je 16 v prvem letniku. Slika, na kateri smo skupaj, je nastala tik pred odhodom novincev na duhovne vaje v tišini. To je ena izmed preizkušenj in seveda velikih učenj glede duhovnega krščanskega življenja, kot je to učil Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov.
Zelo si želim, da bi bilo tudi pri nas nekega dne vsaj polovico toliko mladih jezuitov, ki bi se odločili za poslanstvo v tem svetu, poslanstvo evangelija, ki se utaplja v sodobni kulturi in izginja iz človekove zavesti pa tudi iz src premnogih.
V torek se bom odpravil na jug v mesto, ki se imenuje Choma. Stanoval bom v jezuitskem misijonu Chikuni. Kaj je posebnega pri Chomi? Choma je mesto, kjer sem opravljal svojo pastoralno prakso ali kot rečemo v slovenščini magisterij. Magisterij se reče zato, ker takrat ponavadi poučuješ; jaz sem poučeval srednješolce angleščino in svetovno literaturo.
Že kar nekaj mojih učencev sem srečal tukaj v Lusaki po 23 letih, kar sem zaključil svoje delo v Zambiji. Z mnogimi iz te šole sem še v stiku. Skupaj smo stanovali, skupaj smo jedli in se učili ter praznovali in reševali razne probleme, ki so nastali pri skupnem življenju.
To, da sem še vedno povezan s tolikimi, mi govori o tem, da je zelo pomembno, da se človek razda za druge v času, ki je zato pomemben in primeren. Potrebno se je dati cel, ko si z ljudmi. Seveda pa si je potrebno tudi vzeti čas zase. Ko sem bil mlajši, sem imel še več energije za mnoge mlade. Živel sem namreč s 120 srednješolci. Ko bom obiskal Chomo, bom obiskal prijatelje iz teh “starih” časov.
Vsekakor mi veliko pomeni, da bom obiskal kraje, kjer sem preživel najlepša leta mojega mlajšega jezuitskega obdobja. Ko se vozim po cestah po Lusaki in po Afriki, razmišljam tudi o vseh, s katerimi smo sedaj povezani v Sloveniji. Zelo veliko mi pomenite kolegijci, za katere vedno molim. Mislim tudi na svojo jezuitsko skupnost, kateri pripadam in pa našo slovensko provinco. Lepo vas vse pozdravljam. Ko se vrnem, pa zagotovo povem še mnogo več.
p. Damjan Ristić DJ