Akademska slikarska mag. Jana Vizjak se je leta 2025 z oljnimi slikami v kapeli rezidence Družbe Jezusove v Mariboru skušala zavestno približati pričakovanju naročnikov, ki si želijo videti v cerkvenih slikah podobo življenjske konkretnosti, duhovno povzdignjene s pridihom slovesnosti, ki ji ne manjka niti pristne človeške prisrčnosti. Pri tem se je z veliko spoštljivostjo oprla na izročilo našega klasicistično izzvenevajočega baročnega slikarstva in se z umirjenostjo in blagostjo približala tudi umetnosti 19. stoletja, ki je skušala obnavljati tradicijo evropske renesanse. Vse to je v predanosti Božjemu sporočilu prežela s svojo nežno čustvenostjo, milino in osebnim slikarskim izrazom, ki ljubi krhkost, prvinskost in vedro barvitost.
Na levi strani stene je razkrila pogled na Sveto Družino, na desni pa naslikala stoječo postavo sv. Ignacija Lojolskega, ki oznanja svoje geslo. Oba dela osrednjega zidu v razmerjih zlatega reza ločuje oziroma povezuje pretanjen lesen križ, ki se oblikovno ujema z leseno obrobo prostora (starejšim delom arhitekta Draga Vrhovskega), ta plastična obroba pa se v sredini vzpne v lok, ki že sam po sebi nakazuje zaokroženo oltarno formo. V tem okrilju učinkujeta sliki, prilagojeni razsežnostim stene, kot središče oltarja, vmes pa sta pod vrhom loka nameščeni naslikani zemeljski polobli, ki nakazujeta svetnikove poti, ter v pasu med podobama prav tako v manjšem, intimnem formatu sliki Jezusa in Marije ter pod njima še en Jezus, na stranski steni pa so trije manjši svetnikovi portreti. S tem je umetnica vdihnila razpoložljivemu prostoru enovit značaj s potrebnim nadihom sakralnosti.
Osrednji sliki sami po sebi sicer nista del tradicionalnega oltarja, ki bi bil postavljen neposredno nad menzo, a sta v bistvu oltarni. Zato naj bi v kapeli pritegovali poglede gledalca k meditaciji in molitvi, a ga lahko s svojo živahno barvitostjo in pripovednostjo tudi razveseljujeta. Slika Svete Družine je razčlenjena z »arhitekturnim« lokom, ki odzvanja loku arhitekturne opreme in je videti kot del slavoloka nad upodobljenim prostorom. A ta mavrični lok je v resnici zamišljen kot duhovna vizija, saj se nad njim v poletu izteguje angel Gabrijel, ki oznanja Mariji, da bo spočela po Svetem Duhu, ki ga vidimo desno od angela kot goloba. Marija je videti, kot bi pripadala zemeljskemu na nadzemeljskemu svetu, saj se dviga nad prelomnim lokom, medtem ko stoji v stvarnem ambientu s tradicionalno perspektivično poudarjenim tlakom, v katerem se odvija idiličen svetodružinski prizor. Stoječi sv. Jožef drži v rokah malega Jezuščka, ob njem sedeča Marija pa se mu ljubeče dotika nožice. Desno na tleh ne manjka simbolična bela lilija, figuralno kompozicijo pa dopolnjuje postava na tleh sedečega Janeza Krstnika, ki strmi proti gledalcu in igrivo boža jagnje. Umetnica je v tako podobo zajela hkrati slovesno zbranost in ljubeznivo prisrčnost, ki jo stopnjuje še sladka milina dečka, sicer pa njen likovni izraz bolj temelji na umirjenosti in monumentalnosti premišljene kompozicije kot na individualizaciji figur in obličij, ki jih najbrž hote ne idealizira s precizno risbo, ampak vanje poprej projicira naiven pogled, zaradi česar izraznost podobe še toliko bolj spominja na našo poljudno ekspresivno baročno ali celo ljudsko umetnost. Tak prikaz še posebej poživlja barvitost, v kateri po tradiciji slovenskega slikarstva izstopata rdeča in modra. Upodobljeni družinski svet je zaokrožen, prijazen in varno zatopljen vase. V zatišju družinske topline je postavljen pred nebesno modrino in je otipljivo povezan tudi z nadzemskim svetom, od koder v dogajanje na zemlji posega oznanjevalski angel.
Blago naslikan lok harmonično zaokroža tudi zaslon na prizorišču desne slike, na katerem v bolj togem oznanjevalskem položaju stoji sv. Ignacij Lojolski, ki je ob vsej svoji odločnosti videti tudi nežno krhek; rdečina njegovega oblačila odpeva barvi Marijine srajce, belina njegove halje pa se ujema s poudarjeno belino lista, ki ga drži v rokah. Levo od njega kompozicijo dopolnjuje klečalnik s knjigo in rožnim vencem, nad katerim lebdi kipec Križanega, na vogalih slike nad lokom pa umirjeno tektoniko podobe zaokrožata pravokotnika s postavama istega, a različno obravnavanega svetnika, med katerima slutimo monštranco. Četudi je spodnji arhitektonski pas prostora nakazan perspektivično, učinkuje podoba precej ploskovito, ker kljub jasni in celo studiozni portretnosti bolj poudarja svoj duhovni kot pripovedni status.
Nova slikarska oprema mariborske jezuitske kapele je zelo premišljeno in enovito zasnovan in z duhovno svežino napolnjen ustvarjalni dosežek. Umetnica Jana Vizjak v cerkveni zvrsti svojega slikarstva tako nadaljuje s tradicijo živo ponazorjenih posvečenih dogajanj in se ne zadovoljuje z zgolj simbolnim ali sodobnejšim abstraktno nakazanim znakovnim ali aluzivnim likovnim jezikom. Krčevitost njene nekdanje močno ekspresivne zgodnje umetnosti z dramatično trpečimi Kristusi in angeli so nasledila bolj prosojna in sublimna prostranstva s slutnjami presijanih predmetov, skozi katere preseva mistična svetloba. Po posrečenih ciklih njenega Križevega pota in portretnih dosežkih pa se je ob nalogi, kakršno ji je pomenila oprema mariborske kapele, spoprijela s prenovo našega med ljudmi najbolj ukoreninjenega krščanskega likovnega izročila, tako da je z dosedanjo slikarsko izkušnjo vanj vdihnila tudi lastno versko navdihnjenost ter optimistično zaupanje in prvinsko naivnost ustvarjalne duše, zamaknjene v sakralno čistost in Božjo ljubezen.
Milček Komelj
