S papežem Frančiškom sem se osebno srečal med študijem v Rimu, ko sem se udeležil slovesne maše ob kanonizaciji jezuita p. Petra Fabra za svetnika, na praznik Presvetega imena Jezusovega, 3. januarja 2014 v cerkvi Al’ Gesu’ v Rimu. Po maši smo se lahko vsi jezuiti rokovali z njim ter mu izrekli kakšno besedo.
Papeža sem doživel kot domačega in preprostega človeka, ki ne pričakuje kakšnega izkazovanja časti, podobno pa so doživljali tudi drugi. Nad to njegovo držo smo bili navdušeni. Mnogi so ga že tedaj doživeli kot velikega župnika sveta. Že v začetku pontifikata je izkazoval nek povsem svoj slog, s katerim je tudi kasneje vedno presenečal. Kolikor sem kasneje opazoval njegov pontifikat, bi rekel, da je bil duhovno zelo bogat človek, v želji biti podoben Jezusu v ravnanju in mišljenju, kar je tudi ideal jezuitske karizme. Mogoče je bil po svoji naravi manj pronicljiv kot politični in kulturni vizionar; vsaj po mojem občutku.
Presenetil je s tem, da si je nadel ime po Frančišku Asiškem in tako na nek način povezal karizme frančiškovih redov ter jezuitov. Jezuiti smo mu neposredno želeli sledili preko štirih prednostnih nalog, ki smo si jih zadali: 1. Kazati pot k Bogu (ki je tudi ključ za druge tri preference); 2. Hoditi z izključenimi; 3. Potovati z mladimi; 4. Skrbeti za naš skupni dom.
Prva, druga in tretja so bile že prej del jezuitske tradicije, četrta glede ekologije oz. skrbi za skupni dom pa je bila nova tudi za jezuite.
Papež je posebej poudarjal povezavo skrbi za izključene s skrbjo za skupni dom, kar je začel imenovati Integralna ekologija. Mogoče je v tej smeri po navdihu ali intuiciji naredil prve korake, ki pa se bodo gotovo še prečiščevali v razločevanju, kaj to za nas kristjane konkretno
pomeni. Pomembno je namreč ohraniti prostor Bogu Očetu stvarniku, da ne bi zapadli v posvetno ekološko in socialno ideologijo ter da, po drugi strani, ne bi ostali brezbrižni do problemov sveta. Glede njegovih mnogih zelo drznih potez bo pokazal čas in skupno razločevanje, kje in kakšno mesto v Cerkvi bodo dobile. Gotovo je to, da se je razdal v službi Cerkvi in jo vodil pogumno ter zavzeto v prizadevanju za njeno večjo avtentičnost in sinodalnost, s tem pa tudi pričevalnost.
Presenetil je s tem, da si je nadel ime po Frančišku Asiškem in tako na nek način povezal karizme frančiškovih redov ter jezuitov. Jezuiti smo mu neposredno želeli sledili preko štirih prednostnih nalog, ki smo si jih zadali: 1. Kazati pot k Bogu (ki je tudi ključ za druge tri preference); 2. Hoditi z izključenimi; 3. Potovati z mladimi; 4. Skrbeti za naš skupni dom.
Prva, druga in tretja so bile že prej del jezuitske tradicije, četrta glede ekologije oz. skrbi za skupni dom pa je bila nova tudi za jezuite.
Papež je posebej poudarjal povezavo skrbi za izključene s skrbjo za skupni dom, kar je začel imenovati Integralna ekologija. Mogoče je v tej smeri po navdihu ali intuiciji naredil prve korake, ki pa se bodo gotovo še prečiščevali v razločevanju, kaj to za nas kristjane konkretno
pomeni. Pomembno je namreč ohraniti prostor Bogu Očetu stvarniku, da ne bi zapadli v posvetno ekološko in socialno ideologijo ter da, po drugi strani, ne bi ostali brezbrižni do problemov sveta. Glede njegovih mnogih zelo drznih potez bo pokazal čas in skupno razločevanje, kje in kakšno mesto v Cerkvi bodo dobile. Gotovo je to, da se je razdal v službi Cerkvi in jo vodil pogumno ter zavzeto v prizadevanju za njeno večjo avtentičnost in sinodalnost, s tem pa tudi pričevalnost.
Naj mu Gospod poplača za vse dobro, kar je storil v svojem življenju,
p. Marjan Kokalj DJ
