Zaobljube dveh jezuitskih novincev

Pridiga provinciala
Dragi novinci, dragi sobratje, dragi vsi navzoči.
Lepo je biti zbran okoli oltarja in to ravno na praznik povišanja svetega Križa. Pravkar smo slišali, da je Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal. Spomnimo se duhovnih vaj, drugi teden, prvi dan, prva kontemplacija, kako so tri božje osebe zrle na ves zemeljski krog, poln ljudi in Presveta Trojica se odloči, da druga oseba postane človek, da reši človeški rod. In ta druga oseba, je človeka reševala preko križa, ki pa ni simbol smrti, ampak simbol zmage življenja nad smrtjo. Križ je simbol darovanja, je simbol ljubezni, ki kot vemo, ljubezen je vedno darovanjska. Ljubezen vedno vodi v življenje, ne v smrt. Sovraštvo življenje duši, ubija, ljubezen ga oživlja.
V jezuitski kapeli v Dravljah imamo Goršetov križev pot. Zanimivost tega križevega pota je 15 postaj in ne 14 kot običajno. Zadnja 15. postaja predstavlja vstajenje, predstavlja novo življenje.
In mi vsi smo poklicani v življenje, vsak na svoj način. Nekateri kot redovniki, duhovniki, redovnice, laiki, vsak v svojem poklicu, vsak v svoji enkratnosti, neponovljivosti, edinstvenosti. Ali ni to nekaj lepega? Vsak od nas je original. Ima svoj zgodbo, svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Sedanjost je prav tu v tej cerkvi, ob oltarju v tem čudovitem trenutku, ko bosta Primož in Nace izrekla svoje prve zaobljube in na nek način vstopil v novo življenje. Pred dnevi sta mi poslala prošnje, v katerih sta napisala, da sta resno razločevala in da sta prepričana, da ju Bog kliče v Družbo Jezusovo. Odločitev je bila v polni svobodi. Ko sem to prebiral, sem se spominjal, kako me je davnega leta 1999 p. Lojze Cvikl, takratni provincial in sedanji mariborski nadškof peljal z avtom iz Ljubljane v Maribor, kjer je bil takrat noviciat. To je bil prvi dan mojega
noviciata in čez dobra dva tedna bo od tega že 25 let. Za nekatere tukaj navzoče je verjetno to obdobje kratko, ker ste že veliko dlje časa v Družbi Jezusovi.
Nikoli mi ni bilo žal te odločitve, nikoli nisem podvomil, nasprotno. V začetku mi je bilo žal, da nisem klicu odgovoril že prej, ker sem se malce pozneje odločil, vendar potem človek ugotovi, da Bog že ve zakaj je tako prav in da je modrost pravzaprav v sprejemanju situacije v kateri si ali kot lepo pravijo filozofi, da se veličina človeka ne meri z uspehi, ampak kako se zna soočit z
nastalo situacijo in se iz nje pobrat.
Kot jezuita bosta v življenju velikokrat vržena v najrazličnejše situacije in preizkušnje in to je ena od tistih lepot, ki me pri jezuitih navdušuje.
Svobodno sta se odločila. Zelo pomembna beseda in zelo pomembna drža, ki jo vama želim, da bi jo gojila vse življenje, imeti svobodo srca ali imeti odprto srce kot pravi sv. Ignacij. Tudi slovenski pesnik in duhovnik Simon Gregorčič je v eni od svojih pesmi zapisal: Odpri srce, odpri roke. To odprtost, to svobodo vam bodo dajale zaobljube, ki jih bosta danes izrekla pred sobrati, pred domačimi in prijatelji. Za miselnost tega sveta se morda čudno sliši, da zaobljube prinašajo svobodo, vendar je apostol Pavel lepo zapisal: Modrost tega sveta je pri Bogu norost.
Naše redovne zaobljube, kot nam pravijo Dopolnilne določbe Konstitucij Družbe Jezusove, nas s svojimi vezmi osvobajajo.
Osvobaja nas zaobljuba uboštva, da bi delili življenje z revnimi in da bi vsa sredstva, ki jih imamo, uporabili ne za svojo varnost in udobje, temveč za služenje drugim.
Osvobaja nas zaobljuba čistosti, da bi bili »ljudje za druge«, v prijateljstvu in povezanosti z vsemi, še zlasti pa s tistimi, ki z nami delijo naše poslanstvo služenja.
In osvobaja nas zaobljuba pokorščine, da bi odgovorili Kristusovemu klicu, kakor ga spoznavamo po tistem, ki ga je Duh postavil na čelo Cerkve, in da bi sledili vodstvu vseh svojih predstojnikov.
Apostol Pavel nas lepo vabi: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« (Gal 5,1) Svoboda je ena najmočnejših človekovih želja. In kje se nahaja ta tako željena svoboda? Odgovor nam podaja zopet apostol Pavel v drugem pismu Korinčanom: »Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (2 Kor 3,17)
Draga Primož in Nace, želim vama, da bi bila prežeta z Gospodovim Duhom in da bi se vajina ljubezen bolj uveljavljala v dejanih kot besedah, k čemur nas spodbuja sv. Ignacij v kontemplaciji za dosego ljubezni, da bi v polnem prepoznavanju mogla ljubiti Božje veličastvo in mu služiti. Amen.