Če ste prepotovali pot po naši internetni strani, ki govori o redovniškem poklicu jezuita, ste naleteli še na tale prispevek. Povedal vam bom, kako izgleda primer življenja tovrstnega redovnika, ki je šel skozi celotno formacijo. Kar nekaj let traja, da jezuit pride to slovesnih zaobljub, ki so znamenje dokončne pripadnosti redu. Pri meni je vzelo 16 let; to je nekakšno dobro povprečje. Čeprav je pot dolga, je vendarle tisti, ki jo prehodi, jezuit že vse od noviciata.

Tu je opis moje poti.

ŽE OD MLADIH NOG JE P. DAMJAN RAD RAZMIŠLJAL O BOGU   

V sebi sem od 14. leta naprej nekako jasno čutil, da so mi vprašanja o Bogu, osebna molitev, predvsem pa pogovor o Bogu pomenili največ. V tem sem doživljal največ sreče, izpopolnitve. Iskal sem ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjal o tem. Rad pa sem imel še mnoge druge stvari: glasbo, znanost, jezike, zanimal sem se za tuje kulture. Kjer sem le mogel, sem govoril o Bogu. Čeprav se mi še ni svitalo, da bi lahko postal duhovnik, je bilo to enostavno del mene, in še vedno ostaja. Vpisal sem se na študij splošnega jezikoslovja, bibliotekarstva in teologije. Vmes sem samostojno koncertiral, inštruiral jezike in tudi solo petje. Živel sem zelo zaposleno in polno življenje. Užival sem samostojnost, prijatelje, glasbo, odnose.

Pa vendar mi je nekaj manjkalo. Vedno bolj sem čutil, da bi bil rad pridigar, da bi bilo to moje življenje. Kot 22-letnik sem se s prijateljem potepal po Madagaskarju in tam spoznal Pedra Opeko, ki je naredil name velik vtis. Ob vrnitvi v Slovenijo sem dojel, da je morda moja pot redovništvo. In vse je šlo v to smer. Spoznal sem jezuite, šel na duhovne vaje in ugotovil, da je ta duhovnost blizu moji. Sveto pismo, osebna molitev, želja po oznanjevanju, odprtost za novo, spoštovanje enkratne osebnosti vsakega – hkrati pa skupnost, kjer je pogovor o Bogu doma. Všeč mi je bila odprtost in dovolj osebne svobode, ki je pogoj za zdravo življenje v skupnosti. Iskanje sebe se počasi spremeni v iskanje in uresničevanje poslanstva, ki je skupno in ne zasebno. Do tega naj bi prišel jezuit na tej poti.

Redovno življenje pri jezuitih je sledenje Kristusu, ki posameznike in skupnost nagovarja po Duhu. Duhovnost jezuitov omogoča razločevanje in prepoznavanje konkretnih božjih klicev. Ne gre vedno vse gladko in prav, a razločevanja se učimo vse življenje. Svoboda od želja po popolnosti sta prvi pogoj za poslušanje in razločevanje.

MISIJONARSKI POKLIC – MADAGASKAR IN ZAMBIJA   

Noviciat sem opravil v Mariboru, nakar so me eno leto po noviciatu poslali v Zambijo, kjer naj bi preizkusil svoj misijonarski poklic. Sledili sta dve leti in pol potrditve tega poklica. Pol leta sem delal v podeželski bolnišnici kot negovalec, dve leti pa kot učitelj in vzgojitelj na gimnaziji, kjer sem predaval angleščino in svetovno književnost. Zambija je bila takrat zelo uboga dežela, mučila jo je nepopisna revščina, epidemija AIDSa je bila na vrhuncu. Učili smo se biti v prvi vrsti ljudje s skrbjo drug za drugega; v nemoči, bolezni in smrti smo se zanašali na Boga. Obenem je bil to čas veselja ob daru življenja, ki smo ga bili deležni.

Zambijska izkušnja me je zaznamovala za zmeraj!

Po Zambiji je sledil študij teologije v Londonu, na Londonski univerzi. Srečni časi, sicer trdega študija, a hkrati prepleteni z užitkom sobivanja z jezuiti s vsega sveta v malih, samooskrbnih skupnostih. Čeprav še nisem bil posvečen, sem imel dovoljenje, da odgovorim na potrebo po pridigarju v eni od velikih londonskih župnij. Moje sanje o pridiganju so se tako izpolnile že zgodaj. Poleg tega sem ljudi, s  katerimi smo se zbirali vsako nedeljo popoldne, poučeval Sveto pismo. Poleg študija teologije sem se izpopolnjeval tudi v duhovnem spremljanju in pastoralnem svetovanju na Westminster Pastoral Foundation. Mislil sem, da so bila ta leta trdega študija namenjena pripravi na duhovniško delo, ki me čaka v Afriki. Vendar se je izkazalo, da si me želijo predstojniki vendarle v Sloveniji. Priznam, ni mi bilo lahko posloviti se od Afrike. Še danes dajejo ton mojemu delu ljudje, ki sem jih tam spoznal, ter spomini in izkušnje, ki sem jih pridobil tam.

EML – ANGLEŠKA MAŠA V LJUBLJANI   

Po diakonskem posvečenju sem postal asistent ignacijanskega laiškega gibanja Skupnost krščanskega življenja. Tudi tukaj sem pridobil nekaj izkušenj in upam, da sem s svojim delom vsaj nekaj prispeval k skupnosti. Sicer pa kot mladi duhovnik nisem imel redne nedeljske maše. Tudi to se je rešilo. K meni so prišli študentje iz programa Erazmus, s katerimi smo začeli praznovati mašo v angleščini. Tako je bil rojen EML – English Mass in Ljubljana. Namesto, da bi postal misijonar nekje v svetu, je svet začel hoditi k nam, k sv. Jožefu na Poljanah. Z nekaj prekinitvami je to še danes moj glavni nedeljski užitek: praznovati mašo z ljudmi z vsega sveta, ki si res želijo maše. S temi ljudmi sooblikujemo skupnost, ki se nadaljuje tudi po tem, ko so že zdavnaj odšli iz Slovenije. Nekateri od njih pa so kar ostali v Sloveniji.

EML ni zgolj študentska maša, temveč je prostor za vse: od beguncev do diplomatov ter vsega, kar je vmes. Skupnost omogoča pastoralno oskrbo posameznikov in družin. Je neke vrste župnija v malem. Vrata so odprta za vse, ki iščejo, kako biti cerkev, pa ne najdejo povezave z lokalno tradicijo. Katoliška narava naše skupnosti, se pravi univerzalnost, je tista, ki je marsikomu približala Boga.

Kot morda veste, se moramo jezuiti specializirati na nekem izbranem študijskem področju. Jaz sem opravil licenco iz biblične teologije v Bostonu. Poglabljanje v Sveto pismo je bilo in ostaja moja devocija. Od tukaj se hranim, tukaj raziskujem in spoznavam sebe v odnosu do Boga in vsega.

Bolj ko spoznavamo Sveto pismo iz raznih zornih kotov, bolj nas oblikuje. Vendar Sveto pismo samo ni dovolj. Pomembno je v konkretnem življenju, v odnosih, vrlinah, še najbolj pa v odkrivanju in učenju ljubezni. Brez konkretne ljubezni je na koncu vse prazno. Kdo bi si želel živeti večno brez ljubezni?

POSLANSTVO, KI GRE ČEZ (MEJE)   

Po Bostonu sem se za eno leto preselil v Dublin. Pripravljen sem bil na zadnje leto formalne jezuitske formacije. To je t.i. tretje leto. Noviciat pri jezuitih namreč traja tri leta. Začne se s kratkim obdobjem ob vstopu, kjer se kandidat preizkusi, če se bo uspel vživeti v novo okolje, med nove ljudi in njihov način življenja. Če ne, potem se lahko v miru poslovi. Tisti, ki ostane, pa vstopi v obdobje, ki se imenje druga probacija. To obdobje traja do vstopa v tretje leto in tretjo probacijo. Beseda probacija pomeni preizkušnja. Človek se preizkusi zato, da se lahko odloči. Tretja probacija se sestoji iz: mesečnih duhovnih vaj, dela na lastni avtobiografiji, nekajmesečnem pastoralnem delu (takem, ki ga do takrat še ni opravljal) in življenja v skupnosti z jezuiti, ki so od vstopa v red do takrat doživeli, preživeli in storili že veliko stvari.

Če si se v noviciat prijavil sam, te v tretjo probacijo povabi Družba. Za tem sledijo zaobljube in dokončanje formacije. Vsak jezuit, ki je šel skozi formacijo, je seveda sedaj že toliko oblikovan, da mu je popolnoma naravno, da:

      • se nenehno izobražuje,

      • goji osebno molitev,

    • mu je želja po poslanstvu del njegove narave.

Po tretji probaciji lahko v redovnem smislu prevzame nekatere odgovorne vloge, npr. kot lokalni ali višji predstojnik, magister novincev, študijski prefekt za sholastike. Že prej pa so jezuiti lahko voditelji raznih ustanov.

Vrnil sem se v Slovenijo. V desetih letih od vrnitve sem doživel celo paleto sprememb v poslanstvu. Nekaj časa sem bil socij, to je provincialov namestnik. Nato sem bil eno leto ponovno študent. Takrat sem srečal skupinico študentov, ki so me priklicali iz utrujenosti v ponovno veselje nad mojim poslanstvom. Začelo se je intenzivno delo s študenti, na Teološki fakulteti in v našem Kolegiju, v duhovnih vajah in duhovnem spremstvu. Nazadnje pa sem postal lokalni predstojnik pri sv. Jožefu, kjer zadnjih 7 let z jezuitsko skupnostjo sooblikujemo različna poslanstva: dajemo duhovne vaje in smo ustanovili Jezuitski kolegij v Ljubljani (to je ustanova za dodatno izobraževanje študentov). Kot skupnost se posvečamo tujcem, različnim skupinam in ljudem iz obrobja Cerkve. Naš Kolegij ima tudi študentsko rezidenco v kateri so moški študentje. Ti živijo ob nas in so deležni nekaj našega načina vzgoje. Po letih tega dela vidim na njih lepe sadove. Kako biti jezuit? Tega sem mora vsak izmed nas vsak dan in neprestano učiti. Morda je to ena od definicij, ki opiše zdravo življenje tega poklica. Ves svet je učilnica. Vsak človek, ki ga srečamo, je učitelj. Vsak dogodek je učna priložnost. Vsak vzpon in vsak padec sta učitelja. Stiska, bolečina in osamljenost so učiteljice. Vse nas uči, da se vedno in povsod stegujemo h Kristusu, po ljubezen, ki je Bog. Kristus pa pomeni božjo konkretnost v vseh stvareh, celo v nas samih.