p. France Zupančič DJ
Rodil sem se 28. aprila 1931 v Ljubljani. V župniji Sv. Petra. Oče je bil čevljarski mojster in komisar za mojstrske izpite, mati pa je bila kmečka hči. Oba sta bila iz Ljubljane. Otrok nas je bilo osem. Sam sem bil šesti. Otroštvo sem preživljal zelo sproščeno in srečno. Deležen sem bil velike ljubezni staršev, sester in brata. Starši so nas zgodaj navajali na delo. Imeli pa smo tudi veliko časa za igro. Razumeli smo se, čeprav je včasih prišlo tudi do napetosti med nami. Posebej mi ostaja v spominu, da mati ni nikoli nikogar udarila. Kot otroka me je čevljarsko delo zelo veselilo. Oče je morda mislil, da bom šel po njegovi poti. Bog pa me je klical drugam.
Najprisrčnejši spomin iz otroških let me veže z mamo. Imel sem morda tri leta, ko me je mati nekega dne vzela v naročje in me vprašala, če jo imam kaj rad. “Seveda!” sem rekel in jo objel okrog vratu. “Ali me imaš še bolj rad?” V odgovor sem se še tesneje oklenil njenega vratu. Ustrašil sem se, da jo bom zadušil.
Najgloblje posledice za moje življenje pa je imelo to, da sem že kot štirileten otrok po lastni želji vsako jutro začel z materjo hoditi k sv. maši, ki je bila pred izpostavljenim Najsvetejšim in z blagoslovom na koncu. (Očitno so ji uršulinke, h katerim je hodila v šolo, vcepile globoko ljubezen do Sv. Rešnjega Telesa.) Sedel sem ob njej v klopi. Sproti mi je povedala, kaj se dogaja na oltarju. Že tedaj sem prvič začutil, da Jezus želi, naj postanem duhovnik. Sprejel sem. Kako sem hrepenel, da bi skupaj z mamo tudi jaz smel prejemati obhajilo, a na to sem moral čakati do prvega obhajila, ki smo ga tedaj imeli v prvem razredu. Od tedaj sem vsak dan hodil k obhajilu. Jezus v evharistiji je ostal središče vsega mojega življenja.
V osnovni šoli sem seveda začel ministrirati. Pri katehetu sem moral prej opraviti izpit iz latinskih odgovorov pri maši. “Suscipiat” (“Naj sprejme”) je tudi meni lomil jezik. Ministriral sem enajst let. Veliko sem pomagal tudi pri čiščenju cerkve in pri postavljanju jaslic. Neizbrisni mi ostajajo spomini na velike praznike in slovesne svete maše. Župnik pri Sv. Petru, Alojzij Košmerlj, je bil čudovit pevec. Še zdaj mi v ušesih odzvanja njegovo petje latinskih hvalospevov. Dolgo vrsto let sem ministriral prof. dr. Jožetu Demšarju. Spominjam se, kako me je nekoč obhajal ponoči, ko je bila še “trda tema”, ker sem zgodaj zjutraj s sošolci odšel na izlet in bi sicer tisti dan moral ostati brez obhajila; večernih maš tedaj še ni bilo.
Velik pomen za rast mojega duhovnega poklica je imela tudi ljubezen do Marije. Že kot otrok sem jo prisrčno ljubil. Postal sem član Marijinega vrtca v domači župniji in pozneje Marijine kongregacije pri jezuitih, ki so bili pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Doma smo vsak dan molili rožni venec. Tudi sam sem ga pogosto molil na poti v šolo. V zaporu – v samici – sem pa ves dan molil rožne vence; izmolil sem jih do 28 na dan.
Posebno preizkušnjo svojega duhovnega poklica sem doživel v 7. razredu gimnazije, (hodil sem na državno Klasično gimnazijo v Ljubljani), ko so me zaprli za eno leto. Ves čas so mi bile pred očmi Jezusove besede: ”Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Niti las z glave se vam ne bo izgubil.” Ostal sem miren. Vdan v Božjo previdnost. V meni ni nobene zagrenjenosti. Svoje trpljenje sem daroval Bogu za tiste, ki so mi ga povzročali. Podobno sem storil ob drugi veliki preizkušnji, ko so me zaprli med opravljanjem mature. Zaprt sem bil pet mesecev. Hoteli so me odvrniti od vstopa v bogoslovje. A nasprotno. V tem času se mi je duhovniški poklic le utrdil. Še več. Začutil sem, da me Bog kliče za redovnika v Družbo Jezusovo. “Bom vstopil, če me bodo le sprejeli,” je bil moj odgovor na notranji klic. Po prihodu iz zapora in opravljeni maturi sem bil sprejet k jezuitom. V noviciat sem vstopil po odsluženju vojaškega roka. Jezuite sem seveda poznal že prej. Bil sem pri njih v dijaški Marijini kongregaciji. Vsako leto sem se udeležil pri njih tudi duhovnih vaj. Ko je bilo 9. in 10. junija 1938 v cerkvi sv. Jožefa izpostavljeno nestrohnjeno telo sv. Andreja Bobola, mučenca, jezuita, sem ga tudi jaz kot otrok videl od blizu. Oče me je dvignil, da sem bil skozi steklo čisto blizu svetnikovega telesa. Ostal mi je globok spomin na to prvo “srečanje” s tem svetnikom, ki je zavetnik naše jezuitske vzhodnoevropske asistence.
Veliko sem imel stikov tudi s škofijskimi bogoslovci. Zato so me po končani maturi že pričakovali in mi “pripravili sobo”, kot mi je veliko let pozneje rekel g. Janez Oražem, dolgoletni rektor bogoslovja v Ljubljani. Tudi v gimnaziji so vsi vedeli, da bom postal duhovnik. Kot zanimivost naj omenim, da me je sošolec v 1. razredu gimnazije (sedanji 5. razred) v svoji pesmi “MOJ RAZRED” (kitice so se začenjale s priimkom izbranih sošolcev) ob črki “Z” opisal takole (navajam po spominu): Zupančič sam / načrte svoje kuje / in velik bo v samostan / odšel brez vsake muje. – Kot pesnik je torej prej kot jaz “vedel”, da bom postal redovnik.
Noviciat ter filozofski in teološki študij sem končal v Zagrebu. Jezuiti smo imeli svoji fakulteti. Za mašnika sem bil posvečen 29. julija 1962. Tudi v Zagrebu. Sv. Marta, ki ta dan goduje, mi je ves čas bila spodbuda in nekakšno znamenje, da me v življenju čaka veliko dela. Na 30. obletnico posvetitve pa me je (v Logarski dolini v kapeli Kristusa Kralja) med mašo za skupino Vera in luč prešinilo globoko spoznanje, da je Martina vera v vstajenje od mrtvih zame spodbuda, naj neutrudno oznanjam Jezusovo in naše vstajenje.
Po končani tretji probaciji (tretja probacija je “šola srca” po končanem študiju – trajala je devet mesecev) v Opatiji sem prišel na prvo kaplansko mesto k Sv. Magdaleni v Mariboru. Tu sem bil dve leti. Posebej mi ostajajo v spominu obiski bolnikov na domu in v bolnišnici. Tu sem bil skoraj vsak dan. Včasih po večkrat. V tistem času je za vsak obisk bolnika bilo potrebno pisno dovoljenje sobnega zdravnika. Na leto smo imeli več kot tisoč obiskov. Večino sem opravil jaz. Nato sem bil šest let kaplan v Brezju (v Mariboru). Obiskovalcev verouka smo imeli zelo veliko. Okrog tisoč in tudi več. Poučevala sva dva: katehistinja in jaz. V tem času smo zgradili novo župnišče. Veliko sem tudi fizično pomagal delati. Sledili sta dve leti študija v Rimu. Na Gregoriani sem doktoriral s tezo Izkustveni jezik Sv. Ignacija v njegovi Avtobiografiji. V tem času sem prebival v kolegiju Bellarmino, kjer nas je bilo okrog 130 študentov, jezuitov – vsi že duhovniki, razen enega – iz 28 držav. Bogu sem izredno hvaležen, da sem bil deležen tega pestrega kulturnega in duhovnega bogastva. Iz Rima me je pot vodila v Borovnico, kjer sem bil sedem let magister novincev; obenem sem pomagal na župniji in drugod. Posebej sem z veseljem vodil razne duhovne vaje. Naslednja “postaja” je bila redovna skupnost v Ljubljani blizu cerkve Sv. Jožefa. Po dveh letih sem postal župnik pri Sv. Jakobu (v Ljubljani). Po 209 letih smo se jezuiti vrnili v to cerkev. Osem let sem ostal na tem mestu, dokler me ni p. provincial poslal spet v Maribor. Štiri leta sem bil v hiši Noviciata, nato pa sedem let v Bogoslovnem semenišču kot spiritual. Leta 2001 me je provincial poklical v Ljubljano in me imenoval za svojega socia, “tovariša”. V tem času sem po možnosti pomagal še kje drugje. Vodil sem duhovne vaje, duhovne obnove in podobno. Po smrti g. dr. Antona Strleta (2003) sem za nekaj časa postal redni nedeljski gost v župniji Sv. Trojice v Ljubljani. Z veseljem sem prihajal. Čutil sem njihovo odprtost za Božjo besedo in duhovno spodbudo.
Med močne spodbude za svoje duhovno življenje štejem srečanje z Marijinim delom. S fokolarini, člani Marijinega dela sem se najprej srečal poleti 1974 v Kanadi. Nagovorilo me je njihovo notranje veselje, ki je žarelo z njihovih obrazov. Pozneje sem spoznal, da je bil to odsev njihovega srečanja z Vstalim Jezusom, ki daje čutiti, da je navzoč sredi med nami, če smo združeni v njegovi ljubezni. Na prvem mariapoliju – Marijino mesto – sem bil isto poletje v ZDA. Zbranih nas je bilo tisoč, od teh dvesto otrok. Bili smo pisana množica različnih narodov, a kot ena družina! Zame je to bilo nepozabno doživetje. Poslej se je neštetokrat ponovilo; na neki način na vsakem srečanju. V Sloveniji ostajam v stalni navezi z Marijinim delom. Z njimi delim iskreno željo, da vsak dan odgovorno prispevam svoj delež za uresničenje Jezusove želje, “da bi bili vsi eno”. Pravzaprav postaja to tudi moja edina želja. V največjo spodbudo pa mi je način srečevanja z Zapuščenim Jezusom in Osamelo Marijo, kot sem ga odkril v tej duhovnosti edinosti.
Bogoslovce v Mariboru je posebej zanimalo, če sem kdaj razmišljal o poroki, če sem bil kdaj zaljubljen in kakšen je moj odnos z ženskami. Takole sem jim odgovoril: “O poroki nisem nikoli razmišljal. Saj sem že od rane mladosti čutil, da me Bog kliče za duhovnika. Sem pa včasih živo občutil težo odpovedi lastni družini. Kot gimnazijec sem tudi jaz poznal ‘petošolsko’ zaljubljenost (zdaj je to 1. letnik srednje šole). Toda to je bila skrivnost, ki sva jo poznala le Jezus in jaz. Najbrž jo je naslutila tudi moja mati, ki me je nekega dne mimogrede vprašala: ‘France, kaj je s teboj?’ ‘Nič,’ sem ji odgovoril. A na poti v šolo sem o tem premišljeval in – ‘se streznil’. Še enkrat je prišla ta težava. Bil sem že duhovnik. Tri dni sem ves prosti čas čez dan premolil. In bil sem rešen. V odnosu do žená se čutim svobodnega. V odnosu do vseh ljudi želim biti prisrčen. Koliko mi uspeva in koliko ne, lahko sami presojate.” Tako sem tedaj rekel bogoslovcem in rečem tudi danes.
Kaj Vas najbolj nagovarja pri sv. Ignaciju?
Pri sv. Ignaciju me najbolj nagovarja njegova realistična mistika. Ignacij se ne dviga nad oblake. Trdno stoji na zemlji. Ostaja sredi življenja. Ne boji se težav. Z očmi vere, s pogledom Presvete Trojice, gleda na svet. Združen z Jezusom želi ljudem posredovati Božje odrešenje. Za to delo se Bogu daje popolnoma na voljo. Najtesneje želi biti povezan s Cerkvijo, ki jo ljubi kot Kristusovo Nevesto in svojo Mater. Zato mu tudi njene pomanjkljivosti niso ovira, ampak izziv, da še več stori zanjo, za njeno svetost. To bo v večjo Božjo čast. Vse to je tudi zame nenehna spodbuda za življenje in delo.
Kaj bi svetovali nekomu, ki želi stopiti na Jezusovo pot?
Najprej bi mu toplo položil na srce, naj bo velikodušen. Jezusu, ki ga neskončno ljubi, naj se da popolnoma na voljo za delo pri odreševanju ljudi. Nebeško Mater Marijo naj ima zares rad. Posnema naj jo v njeni ljubezni do Jezusa in v njenem nesebičnem služenju ljudem. Na ta način bo polno zaživel. Njegovo srce bo zažarelo v neskaljenem veselju; odprto bo za Božji klic.
Naj zaključim svoje pričevanje. Mirno lahko rečem: Do danes nisem niti za trenutek podvomil, da sem po Božji volji to, kar sem. Hvaležen sem Bogu za skoraj 70 let svojega redovniškega in 61 let duhovniškega življenja. Svojih načrtov za prihodnost nimam. Sem v rokah Božje previdnosti in p. provinciala. Zaobljubil sem namreč pokorščino. Pa molite zame, da načrt, ki ga ima Bog še z menoj, kar najbolje izpolnim.
Maribor, 29. 3. 2023