PAPEŽEVA SVETOVNA MREŽA MOLITVE
✧ molitev in služenje
✧ izzivi, ki soočajo človeštvo s poslanstvom Cerkve

Molitveni namen za marec 2024:
ZA MUČENCE NAŠEGA ČASA
“Molimo, da bi tisti, ki tvegajo svoja življenja za evangelij v različnih delih sveta, preželi Cerkev s svojim pogumom in misijonarskim zagonom.”

HOMILIJA V SPOMIN MUČENCEM 20. IN 21. STOLETJA
Frančišek
22. april 2017

Kot romarji smo prišli v baziliko svetega Bartolomeja na otoku Tiber, kjer se starodavna zgodovina mučeništva združuje s spominom na nove mučence. Številne kristjane so pobili zaradi dementnih ideologij prejšnjega stoletja. A še danes se to dogaja – ubijajo jih samo zato, ker so bili Jezusovi učenci.

Spomin na starejše in novejše junaške pričevalce nas utrjuje v zavedanju, da je Cerkev Cerkev le, če je Cerkev mučencev. Razodetje nas spominja, da so mučenci tisti, ki, “so prišli iz velike stiske” ter “oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi” (Raz 7:14). Imeli so milost, da so lahko o Jezusu pričevali do konca, do smrti. Trpeli so, dali so svoje življenje, da lahko mi, preko njihovega pričevanja, prejemamo Božji blagoslov. Obstaja pa še veliko drugih, skritih mučencev, moških in žensk, ki so zvesti nežni moči ljubezni, glasu Svetega Duha. Ti ljudje si v vsakdanjem življenju prizadevajo pomagati svojim bratom in sestram ter brez zadržkov ljubijo Boga.

Če pogledamo pobliže, je vzrok vseh preganjanj sovraštvo, sovraštvo kneza tega sveta do tistih, ki jih je Jezus rešil in odrešil s svojo smrtjo in vstajenjem. V evangeljskem odlomku  (prim. Jn 15,12-19) smo slišali, da Jezus uporabi ostro in zastrašujočo besedo: “sovraštvo”. On, ki je mojster ljubezni, ki je tako rad govoril o ljubezni, govori o sovraštvu. A vedno je želel stvari imenovati s svojim imenom. On nam pravi: “Ne bojte se! Svet vas bo sovražil, a vedite, da je pred vami sovražil mene.”

Jezus nas je izbral in nas s svobodnim darom svoje ljubezni odrešil. S svojo smrtjo in vstajenjem nas je odkupil iz oblasti tega sveta, iz oblasti hudiča, kneza tega sveta. Izvor sovraštva je sledeč: odrešeni smo po Jezusu, knez tega sveta pa tega noče. Sovraži nas in povzroča preganjanje, ki od časov Jezusa in rojstva Cerkve traja vse do danes. Koliko krščanskih skupnosti še danes trpi preganjanja! Zakaj? Zaradi sovraštva duha tega sveta.

Pogosto se v težkih trenutkih zgodovine sliši: “Danes domovina potrebuje junake”. Mučenca lahko štejemo za junaka, vendar je bistvena značilnost mučenca ta, da je bil “deležen milosti”. Božja milost, in ne pogum, nas naredi mučence. Danes se lahko vprašamo enako: “Kaj potrebuje Cerkev danes?” Mučence, pričevalce – vsakdanje svetnike. Kajti Cerkev vodijo naprej svetniki. Brez svetnikov Cerkev ne more več dalje. Cerkev potrebuje vsakodnevne svetnike – tiste, ki živijo skladno v vsakdanjiku; potrebuje pa tudi tiste, ki imajo pogum, da sprejmejo milost biti pričevalci do konca, do smrti. Vsi ti so živa kri Cerkve. Te priče vodijo Cerkev naprej; potrjujejo, da je Jezus vstal, da Jezus živi. Ta potrditev prihaja z doslednostjo v njihovem življenju in v moči Svetega Duha, ki jim je bil dan.

Danes bi rad dodal še eno ikono v to Cerkev. Ženska. Ne vem, kako ji je ime. Toda ona gleda na nas z neba. Bil sem na Lezbosu, pozdravljal sem begunce in spoznal 30-letnega moškega s tremi otroki. Pogledal me je in rekel: “Oče, jaz sem musliman. Moja žena je bila kristjanka. V našo državo so prišli teroristi. Pogledali so naju in naju vprašali po veroizpovedi. Videli so, da ona nosi križ in ji rekli, naj ga vrže na tla. Ker ona tega ni storila, so ji pred mojimi očmi prerezali vrat. Tako zelo sva se imela rada.” To je ikona, ki jo danes prinašam v dar. Ne vem, ali je ta človek še vedno na Lezbosu ali pa mu je uspelo oditi drugam. Ne vem, ali mu je uspelo priti iz tega koncentracijskega taborišča, saj so begunska taborišča – veliko jih je – zaradi števila ljudi, ki so tam zbrani, podobna koncentracijskim taboriščem. Velikodušni ljudje, ki jih sprejmejo, nosijo naprej to breme, saj se zdi, da so mednarodni sporazumi pomembnejši od človekovih pravic. Ta človek ni imel zamer. On, musliman, je nosil naprej ta boleči križ. Zatekel se je v ljubezen svoje žene, ki je bila deležna mučeništva.

Spomin na te pričevalce vere in molitev na tem kraju sta velik dar – dar za skupnost Sv. Egidija, za Cerkev v Rimu, za vse krščanske skupnosti tega mesta in za številne romarje. Živa zapuščina mučencev nam danes daje mir in enotnost. Oni nas učijo, da se z močjo ljubezni, s krotkostjo, lahko borimo proti aroganci, nasilju in vojni, ter s potrpežljivostjo dosežemo mir. Zato lahko molimo na ta način: Gospod, naredi nas vredne pričevalce evangelija in svoje ljubezni; izlij svoje usmiljenje na človeštvo, obnovi svojo Cerkev, zaščiti preganjane kristjane, hitro stori, da bo ves svet v miru. Tebi, Gospod, slava, nam pa, Gospod, sramota (prim. Dn 9,7)
SPLOŠNA AVDIENCA
Frančišek
29. april 2020
Z bolečino se spominjamo, da je v tem trenutku, na različnih koncih sveta, veliko kristjanov, ki trpijo zaradi preganjanja. Zato moramo upati in moliti, da se bodo njihove preizkušnje kmalu končale. Veliko jih je. Mučencev je danes več kot mučencev v prvih stoletjih. Izrazimo svojo bližino tem bratom in sestram. Smo eno telo in ti kristjani so krvaveči udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev.

Vendar moramo biti previdni, da tega blagra (preganjanim zaradi Kristusa) ne beremo z držo samopomilovanja, kot žrtve. Človeški prezir ni vedno sinonim za preganjanje. Jezus namreč reče kristjanom, da so “sol zemlje”, in svari pred nevarnostjo, da bi “izgubili okus”. V tem primeru sol: “Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo” (Mt 5,13). Ko torej izgubimo okus za Kristusa in evangelij, pride do prezira po naši krivdi.

Biti moramo zvesti ponižni poti blagrov, ker nas vodi k temu, da smo Kristusovi in ne od tega sveta. Vredno je, da se spomnimo poti svetega Pavla. Ko je Pavel mislil, da je pravičen človek, je bil v resnici preganjalec, ko pa je ugotovil, da je preganjalec, je postal človek ljubezni, ki se je veselil trpljenja, ko so ga preganjali (prim. Kol 1,24).

Če nam Bog podeli milost, da bi bili podobni križanemu Kristusu in se pridružili njegovemu trpljenju, potem je izključevanje in preganjanje izraz novega življenja. Tako življenje je enako Kristusovemu življenju, ki je bil “preziran in zavržen”, “za nas može in žene ter za naše odrešenje” (prim. Iz 53,3; Apd 8,30-35). Ko sprejmemo njegovega Duha, nas ta lahko vodi k temu, da premoremo v srcu toliko ljubezni, da lahko ponudimo svoje življenje za svet, ne da bi sklepali kompromise z njegovimi prevarami, pripravljeni sprejemati njegove zavrnitve.

Kompromisi s svetom so nevarni. Kristjani so vedno v skušnjavi, da bi sklepali kompromise s svetom, z duhom sveta. Zavračanje kompromisov in pot do Jezusa Kristusa, to je življenje nebeškega kraljestva, največje veselje in resnična sreča. V preganjanjih je vedno prisotna Jezusova navzočnost, ki nas spremlja s svojo tolažbo in z močjo Svetega Duha, ki nam pomaga iti naprej. Ne pustimo se odvrniti od življenja, ki je zvesto evangeliju, a pritegne preganjanje s strani ljudi. Na tej poti življenja nas podpira Sveti Duh.