Življenjska zgodba slovenskega misijonskega brata Franceta Drobniča DJ, v Bengaliji od 1930 do 1963. Knjigo je zbral in spisal p. Miha Žužek DJ.

POSVEČENA MLADOST

Pod cesto, ki mimo starodavnega Turjaka pelje proti Kočevju, se nepričakovano med gozdnatimi pobočji odpre dolgo in široko polje – Dobrepolje. Kak ducat vasic je razmetanih po pisani ravnici. Od zelenih pobočij se lepo odražajo bele cerkve in trikrat na dan polnijo dolino z ubranim zvonjenjem. Med njimi je najbolj znana romarska cerkev sv. Antona na Zdenski Rebri. Sredi polja pa leži vas Videm z veliko farno cerkvijo sv. Križa.

Tu na Vidmu, za dober lučaj od cerkve, še danes stoji hiša, ki ji pravijo po domače »pri Mohorjevih«. Prav taka je kot vse stare hiše v tem kraju: sredi stranskega zidu so vrata, skozi katera stopiš v vežo in naprej v kuhinjo. Levo od veže je »hiša« – velika soba, kjer se je odvijalo vse domače življenje. Na drugo stran je manjša spalnica ali »štibeljc«.

V tej hiši sta živela zakonca Janez Drobnič in Frančiška rojena Tomšič. Oče je bil podjeten kmet. Ko se je oženil: je imel pol grunta; pridno je delal in varčeval in kmalu odkupil zemlje za cel grunt. Trgoval je tudi z živino in vinom. Ni čudno, da je užival med vaščani velik ugled. Radi so se shajali pri njem in kaj pomoževali. Bil je tudi cerkveni ključar. Enkrat je poromal celo v Lurd.

Mati je bila doma z Gornjih Podpoljan pri Velikih Laščah. V mladosti je veliko brala. Rada je predla. Zraven kolovrata je naslonila na posteljo knjigo in jo prebirala. Imela je izvrsten spomin. Znala je dobro šivati in kuhati in je bila za tisti čas sploh razgledana žena. Kot prva v vasi je kupila šivalni stroj in kot prva si je dala v kuhinjo postaviti štedilnik, da ni šlo toliko časa in drv pri kuhanju v kmečki peči. Vse otroke je po osnovni šoli poslala še v kakšno šolo. Leta 1908 se je udeležila skupnega slovenskega romanja v Sveto deželo.

Bratje in sestre

Bog je dal Janezu in Frančiški dvanajst otrok. Štirje so mladi. umrli, osem jih je odraslo. Enega so med okupacijo ustrelili NemcI v Šabcu. Dve sestri – ena starejša, ena mlajša od Franceta – sta vstopili v Kongregacijo ubogih šolskih sester naše ljube Gospe (notredamk) in sta dolgo delovali kot učiteljici v Šmihelu pri Novem mestu in drugje.

Tudi v sorodstvu je bilo več duhovniških in redovniških poklicev. Mohorjevi otroci so imeli dovolj spodbude k misli, ali naj gredo še oni po tej poti.

France se je rodil kot deseti otrok 19. junija 1902 na Vidmu, kjer je bil tudi krščen. Bil je zdrav in živahen deček. Že v detinstvu je bil kar naprej židane volje. Tekal je po dvorišču in okoli gospodarskih poslopij. Enkrat je splezal na vrh stopnic, ki vodijo na kozolec. Sestra, ki ga je pazila, ga je prestrašena poklicala. Francek je naglo vstal – in se prekucnil dol. Sestra je bila kar trda od strahu, vendar se bratcu ni nič hudega zgodilo.

Ko je malo odrastel, je začel obiskovati osnovno šolo. Vseh šest razredov je dobro izdeloval. Že takrat je začel zabavati vse okoli sebe.

V svetišču domače družine

Drobničeva dužina je bila globoko verna. To je opazil vsak, ki Je prestopil hišni prag. V hiši je bil »bogkov kot« z razpelom in trončkom Srca Jezusovega, ki so ga izdelali kar domači fantje. Dekleta pa so izvezla prt, s katerim so tron pregrnili. Na prtu je bil napis: »Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!«

Vsi prostori so bili lepo okrašeni s svetimi podobami. Zjutraj so molili vsak zase. Vsak večer pa so skupno molili rožni venec.

Nikoli se ni zgodilo, da bi k jedi sedli brez molitve. Ker je bilo veliko otrok, je mama morala zahtevati red: vedno so morali vsi priti pravočasno k mizi, a tudi vstati niso smeli prej. dokler niso vsi pojedli. Nato so se dvignili in molili v zahvalo. Če je bil oče doma, je on molil naprej, sicer pa mati. Molili so vedno, tudi če so imeli najete kosce ali žanjice. Ob petkih tudi takrat ni bilo mesa. Nihče ni zameril, saj je vsakdo vedel, kakšna je Drobničeva hiša.

Materini zakladi

Oče je skrbno pomagal pri vzgoji, vendar je bil neredko odsoten, tako da je glavno skrb imela mati. Ta se je dobro zavedala, kako častna je naloga krščanske matere. Pa tudi kako velika je njena odgovornost. Ni dovolila, da bi se družina raztrgala. Otroci so bili v glavnem vedno doma. Še k sosedom niso smeli preveč zahajati.

Mama je otrokom večkrat brala ali pripovedovala življenje svetnikov. Ko so začeli hoditi v šolo, je kateri od otrok vsak večer prebral življenje kakšnega svetnika. Fantom je bil posebno všeč sv. Aleš, ki je kot neznan berač spal pod stopniščem v hiši svojega očeta.

Nekoč je mama, bolj v šali, rekla Francetu: »Če prebereš knjigo Kristusovo življenje in smrt, dobiš pet goldinarjev.« France je vzel to obljubo zares, obširno knjigo pomalem prebral in dobil zasluženo nagrado. Bog ve, če ni ob tem branju padlo vanj prvo seme poklica?

Ob nedeljah in praznikih se niso pri Drobničevih nikoli spraševali, ali bi šli k maši ali ne. Kakor se niso vpraševali, ali bi šli jest in spat. Tako samo po sebi umevno je bilo: Gospodov dan je, h Gospodu pojdemo. Fantje so opravili živino, dekleta pospravile hišo, nato pa k maši. Medtem je mati, ki je bila že pri zgodnji maši, pripravila kosilo. Po kosilu je bilo »prosto«. Otroci so šli malo na vas in se zabavali. A točno ob tričetrt na dve so bili spet doma, da so se odpravili h krščanskemu nauku. Po nauku jih je mati, zlasti pozimi in dokler so bili še majhni, zbirala okoli sebe pri veliki peči v »hiši« ter jim pripovedovala pravljice in zgodbe, ki jih je vedela neverjetno mnogo. Vmes so bile tudi pobožne legende in zgodbe svetega pisma, vse je pa zabelila z lepimi in neprisiljenimi nauki. Tudi med tednom, ko je šivala ali kaj podobnega delala, so bili otroci radi pri njej in jo poslušali. Še vedno je rada kaj brala in to otrokom pripovedovala.

Vsak otrok je imel ovitek s podobicami, ki si jih je prislužil. Včasih je tudi mama komu katero dala. Vsi ovitki so bili hranjeni v posebni škatli. Če so bili otroci pridni, so jih smeli gledati.

Oče je kot ključar vedno nosil nebo pri procesijah. Otroci so bili včlanjeni v družbah, ki so mladino vzgajale v pobožnosti. Ministrant ni bil nobeden. Takrat je bilo po naših cerkvah sploh malo ministrantov: v vsaki fari po dva ali po štirje. Pač pa so fantje bili svečarji, dekleta so pletla vence za cerkev.

Leto božjih skrivnosti

Drobničeva družina je živela tesno povezana s Cerkvijo.

Vse velike skrivnosti našega odrešenja, ki jih obnavljamo v cerkvenem letu, so se odražale v tej družini.

V adventu so se po možnosti udeleževali zorničnih maš, čeprav je včasih vse škripalo od mraza. Mehkužnosti niso poznali. Kateri so ostali doma, so zjutraj zmolili še en rožni venec. Fantje so nabrali mahu za jaslice. Jaslice je najprej postavljaja mama, pozneje pa sinovi. Že takrat, ko še ni bilo elektrike je mama znala poskrbeti za primerno razsvetljavo jaslic. Po hribcu je med mah razpostavila orehove lupine in jih napolnila z oljem. V vsako je dala majhno dušico in jih na sveti večer prižgala. Kako so otroci strmeli v trepetajoče lučke! Zdelo se jim je, da je vsaka lučka ena njihova dušica, ki drhti in gori za Jezusa.

Fantje so iz bele lesne gobe izrezali golobčka, ki je predstavljal Svetega Duha. Z nitko so ga pripeli nad jaslice, a tako, da je bil drugi konec nitke pritrjen na vrata. Kadarkoli je kdo stopil v hišo ali iz nje izstopil, se je Sveti Duh spuščal in dvigal nad svetiščem krščanske družine.

Drobničevi so med prvimi imeli božično drevo, ki so ga hodili gledat tudi drugi otroci.

Na sveti večer so skupno zmolili vse tri dele rožnega venca. Med molitvijo je po starem običaju poleg vsakega gorela njegova sveča, a vsi klobuki in ključi so morali biti na mizi.
Nato so »žegnali« hišo: en otrok je nosil žerjavico, drugi kadilo, eden je odpiral vrata s ključi, oče je nosil golido z blagoslovljeno vodo in nalašč za kropljenje izdelano veliko omelo s katerim je kropil po vseh prostorih – po hiši, kozolcu, podu, hlevu, svinjakih, kurnikih, kleteh in vse okoli njih.

Na sveto jutro se je vsak umil v vodi, ki ji je bilo primešano malo blagoslovljene vode.

Prav tako so blagoslavljali hišo, na druga dva sveta večera – pred novim letom in pred praznikom svetih treh kraljev.

Na sam božič še čevljev niso smeli snažiti. Vse je moralo biti prej pripravljeno. Še hleva niso izkidali. Naj tudi živina malo potrpi! Na obiske tudi niso hodili. Samo cerkev in dom! Sorodnike so potem obiskovali na Štefanovo in naslednje dni.

Za svete tri kralje je prišel na mizo »poprtnik« – velika pogača iz bele moke, ki je merila v premeru okoli pol metra. Sredi pogače je bila iz testa narejena letnica, prav tako koklja, okoli nje pa dvanajst piščancev (včasih so jih imenovali tudi golobičke). To je pomenilo leto in dvanajst mesecev. Vse je bilo obrobljeno s kitami, pletenimi iz dveh ali treh testenih svaljkov.

Po praznikih je oče poprtnik slovesno razrezal in vsakemu odmeril en kos, rekoč: »Ti boš pa letos za toliko zrasel.« Vsak je potem stopil k vratom, dal kos pogače na glavo, oče pa je zarisal črto, do katere naj v enem letu zraste. Te črte so si otroci dobro zapomnili in se celo leto hodili merit. Nikoli niso zamenjali, čigava je katera črta.

Poprtnika je bila za blagoslov deležna tudi vsa živina od govedi do mačka in kokoši.

Post so strogo držali. Kadar je bil strogi post, so bili tešč do enajstih dopoldne, dasi so težko delali. Za cvetno nedeljo so šli fantje v gozd. Od vsakega lesa so prinesli po tri šibe, ki jih je ata zvezal v velike, težke in lepe butare.

V velikem tednu so šli dečki v trgovino in kupili starih zabojev. Postavili so jih pred cerkev, in ko so se s stolpa namesto zvonov oglasile raglje, so začeli bučno razbijati zaboje – v spomin na potres ob Jezusovi smrti. Na veliko soboto so zgodaj zjutraj zažgali deske razbitih zabojev. Duhovnik je ogenj blagoslovil, cerkovnik pa ga je raznesel po hišah. Tisto jutro niso nikjer prej kurili, tako da se je velikonočni žegen kuhal na blagoslovljenem ognju.

Žegen so nesle v cerkev po običaju domače hčere. Niso se ga dotaknili, dokler niso na veliko noč prišli od maše.

Ko se je oče na veliko soboto vrnil od procesije, je v domači hiši glasno odpel trikratni »aleluja«, kakor je slišal župnika pri vstajenju. Vso družino je tako spravil v velikonočno razpoloženje.

Za veliko noč so poleg drugih običajev »sekali pirhe«. Kateri od otrok ali odraslih je zastavil pisan pirh. Kdor se je upal, je vanj z vso silo zagnal krajcar. Če je kovanec obstal v jajcu, je zadetnik pobral jajce, če ne, je pa tisti, ki je jajce zastavil, vzel krajcar. Včasih so sekali tudi pomaranče. Mnogi fantiči so se med letom vadili tako, da so metali kovance v krompir in se izurili v izvrstne strelce. Tak je bil tudi oče Janez. Komaj je kdaj zgrešil. A če so mu otroci nastavili pirh, je včasih nalašč ustrelil mimo. Sicer bi izgubili pogum, ko bi bil vsak pirh izgubljen …

Veliko veselje je bilo tudi za svetega Miklavža. Otroci so že vnaprej povedali mami, kaj bi radi od svetnika. Vsak je nastavil svoj pehar, Miklavž pa je obdaroval vsakega po zaslugi: z lešniki in orehi, z jabolki, s suhimi hruškami in krhlji. Našel se je tudi kak krajcar, zapičen v jabolko. Pa kakšen konjiček ali punčka. Šolarji so dobili peresnice, držala, pisane robčke in podobno. Dragih daril ni bilo; a je bilo več veselja kot pri razvajenih otrocih, ki jim nobena reč ni več prav.

Resno in veselo

Vzgoja pri Drobničevih je bila stroga. Otroci so morali ubogati in sicer natančno ubogati. In na prvo besedo. Redkokdaj so starši ukaz ponovili. Včasih še besede ni bilo treba. Če je oče samo pogledal na peč, so že lezli nanjo, vedoč, da mora sedaj biti v hiši mir.

Nikoli nista oče in mati razpravljala z otroki, ali se bo ubogalo ali ne. Kljub temu ali bolje prav zato je šiba le redkokdaj prišla v poštev. Otroci so že vnaprej vedeli: ne pomaga noben odpor, ubogati bo vsekakor treba. Tudi mama je znala kaznovati. A bolj kot njene roke so se otroci bali, da bo povedala očetu. Potem je bilo joj!

Tudi naš France ni bil ves iz zlata. Nekoč ga je mama poslala v trgovino po kvas. Pridružil se mu je sosedov dečko. Šla sta mimo nekih kvartopircev. Tepčka sta mislila, da bosta kaj priigrala. Zastavila sta tisti denar za kvas – in ostala brez kvasa in brez denarja. Lahko si mislimo, kako huda in kako dolga je bila pot domov. Kaj naj France reče mami? Ko se je le prikazal pred njo in izpovedal svoj greh, mu jih je mama najprej pravo mero naložila, nato mu dala še enkrat denar. Izmodrilo ga je in zlahka je premagal »skušnjavo«, ko je šel spet mimo nje…

Mati kot dobra vzgojiteljica nikoli ni pustila otrok brez dela. Vsi so morali redno hoditi v šolo. Doma so jim pustili dovolj časa za učenje. V prostem času so vsi pomagali doma in na polju. Starši so pazili, da šibkejšim niso nalagali težjega dela. Močnejši pa so morali pošteno poprijeti.

Mati je delo vedno prav razporejala. Še zdaj se otroci spominjajo: ko so pripeljali drva iz gozda, so pomagali vsi, ki so znali hoditi. Nosili so drva v drvarnico, kjer jih je mama skladala. Potem je bilo z drvmi dolgo časa mir.

Pri takem številu otrok je moral biti v hiši red. Niso jedli, kadar bi se komu zahotelo, ampak samo, ko je bil čas za to. Če je kdo še tako tožil: »Lačen sern!«, mu je mama vedno odgovarjala: »Boš že še toliko časa ostal živ, da bo večerja!« Za praznik vseh svetnikov, za božič in za veliko noč je vsak dobil svojo potico. Potem je moral sam gledatI, kako bo z njo shajal skozi praznike. Tako so premagovali požrešnost.

V delu in molitvi jim je mineval čas. Nobeden ni mislil nase, vsak je živel za druge. Zato je bilo v hiši vedno veselo. Radi so se šalili, kakšno zapeli, igrali se domino, špano in podobno. Tudi oče se je rad igral z otroki. Včasih je tudi zastavil kakšno malenkost.

V taki veseli hiši so se radi oglašali gostje. Večkrat so h kosilu povabili domače duhovnike. Poleti so pri njih večerjali in prenočevali bogoslovci in drugi študentje, ki so rajžali po domovini. Saj je, bila Mohorjeva hiša daleč znana po gostoljubnosti.

Se bomo potem čudili, da so Drobničevi vedno vkup držali? Še mnogo poznaje so se otroci radi shajali ali si vsaj dopisovali, ko jih je življenje razneslo na vse strani.

V takem vzdušju je rasel mladi France. Mlada duša je kot žejna zemlja vpijala vase vse te vtise in se po njih oblikovala. Vesela resnost, nesebična požrtvovalnost, globoka vernost in čut za božje – vse to je pomagalo, da je bilo njegovo srce kot zorano polje, pripravljeno na seme poklica.

Težka izguba

Francetu je bilo deset let. Mati je šla na svoj dom na obisk, oče pa je šel skupaj s hčerko v sosedno vas kropit nekega mrliča. Ko sta se vračala – bilo je v nedeljo proti večeru – sta srečala več fantov, ki so se odpravljali k vojakom. V gostilni so se napili in stepli, pa so jih zmetali ven, gostilno pa zaklenili. Od pijače razgreti so se fantje pridušali, da se bodo maščevali. Grdo so preklinjali. Takrat prideta mimo Drobničev oče in hči. Oče jih lepo posvari: »Pamet, fanje, pamet! Nedelja je, pa tako preklinjate!« Dovolj je bilo: dva fanta ga napadeta z noži. Eden ga zabode proti srcu, drugi prereže žilo odvodnico na nogi. Oče naredi še nekaj korakov in se sesede. Hči ga kliče: »Ata, pojdiva hitro domov!« Oče pravi: »Ne, ne, smrt, smrt… « Kmalu je izkrvavel. Neki ljudje so poklicali duhovnika, a je bilo že prepozno za maziljenje; očeta so naložili na voz, ga odpeljali domov in ga položili na klop.

Mama pa o vsem tem nič ne ve… Šli so ji z vozom naproti na postajo. Že to ji je bilo čudno. Rekli so ji, da je očetu slabo. Ko ga Je zagledala na klopi mrtvega, je nezavestna padla poleg njega.

Napadalca sta se sama priglasila orožnikom.

K sreci je pri vzgoji otrok že do tedaj imela glavno besedo mati. Tako družina ob tej izgubi ni preveč trpela. Starejši sin je bil že polnoleten in bi po postavi imel pravico, da prevzame dediščino, a se je na materino prošnjo odpovedal, dokler mlajši ne zrastejo. Tako je vso odgovornost prevzela mati.

O mladost ti moja

France je končal dobrepoljsko osnovno šolo. Kam sedaj? Najprej je doma pomagal. Bil je priden delavec. A tudi spreten. Razumel se je na vsako kmetijsko in živinorejsko delo.

Pozimi, ko je imel več časa, je šel za tri mesece v uk k čevljarskemu mojstru, češ: v življenju vse prav pride. Mizarstvo in lesna obrt pa je Dobrepoljcern tako v krvi! Rad je opazoval zidarje in se učil njih umetnosti. Izkazal se je tudi v sobnem slikarstvu in se zanimal za elektriko. Sploh je bil nadarjen za vse obrti. Mati ga je poslala na polletni tečaj v kmetijsko šolo v Grmu pri Novem mestu.

Prvo službo je France nastopil kot strežnik v bolnišnici Usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Najbrž je že tam mislil na redovni poklic. Vsekakor se je uvedel v nego bolnikov, kar mu bo pozneje izredno prav hodilo.

Obiskal je tudi kartuzijanski samostan v Pleterjah. Najbrž ga je malo tudi tja mikalo.

A nikoli ni govoril o tem. Nikoli mu ne starši ne drugi niso govorili o redovnem poklicu.

France je zrastel v postavnega in lepega fanta. Bil je visok meter in štiriinosemdeset, stasit in prikupen, korajžen in vedno dobre volje. Nikoli ga nihče ni videl drugačnega kot nasmejanega. Res, v vsakem pomenu: fant od fare! Govorili so: »Fant kot pušeljc!« Znal se je lepo napraviti in sploh je bil rad lep. V vsaki družbi so ga radi videli. Veliko se je družil s fanti, okoli deklet pa se ni mnogo smukal. A ve se, da so mu nekatere zelo ugajale… Še bolj pa je bilon marsikateri v srcu in v mislih…

Stal je na razpotju življenja.

Vsi so ga imeli radi. Še otroci. Klicali so za njim: »Mohorček, Mohorček!« Pa se je podil za njimi okoli vaške luže in ko jih je polovil, jih je ujčkal in se zabaval z njimi cele ure.     .

Sodeloval je pri fantovski godbi. Doma se je vadil na trobento. Ko je šla družina v senožet, je zjutraj zatrobil in vse poklical. Polni smeha in veselja so šli na delo, kjer je bil France prvi v razposajenosti in pridnosti. Ko so končali, je spet zatrobil čez gmajne. Zbrali so se domači in drugi pa so šli v skupini po dvajset in več domov, se šalili in prepevali, France pa jim je trobil kot vojaški trobentač. Vsa vas je bila dobre volje.

Poguma mu nikoli ni zmanjkalo. Včasih so prav trdo delali. Grabili so listje – sami otroci brez očeta. Starejši brat je pa bil na fronti. Kar hudo se jim je delalo. A France jim je vlival poguma: nič se ne bojte, saj bo najbrž tudi danes prišel večer. In vse bo napravljeno!

Nekoč je vozil drva, pa se mu je voz polomil. Ves trud je bil zaman. Vse je bilo treba razložiti pa domov po drugi voz. France se ni vznemirjal. Dvignil je zlomljeno oje in se smejal: »Glejte, lahko gremo v procesiji kot na križev teden!«

S fanti je hodil na romanja in izlete: v Črnomelj, k Sv. Gregorju, na Brezje in drugam.

Rad se je udeležil tudi kakšne veselice, seveda le poštene. Rad je s fanti tudi kakšno okroglo zapel. A dolgo zvečer ni smel biti zdoma, ker mati tega ni dopuščala.

Imel je veliko prijateljev. Največ pa je bil z dvema fantoma. Ljudje so že kar govorili: »Vesela trojica prihaja.« Vedeli so, da ne bo zmanjkalo smeha.

Nekoč pride vesela trojica do neke gostilne, kjer so se fantje ravno stepli. Stopijo še sami v vežo in se začno prerivati in kričati. Ženske zavriščijo: »Sedaj bomo morale pa še te miriti!« A vesela trojica je samo oponašala tiste pretepače. Vpili so: »Držite me, držite me, da ne grem tja in ga usekam!« Vse se je začelo smejati. Pretepače je postalo sram in so se porazgubili.

A najrajši so Franceta vabili tja, kjer je bilo domače veselje. Ko so ličkali koruzo, je bilo najbolj veselo pri tisti hiši, tjer je bil France. Nekoč so pri sosedu prebirali puh. France je zastavljal take uganke in pripovedoval take smešnice, da so bila od krohota vsa usta odprta. Takrat pa France močno pihne v puh in že so se vsi dušili od puha in smeha.

Tudi na ohceti bi ga povsod radi imeli. Tam je pomagal in skrbel za zabavo. Napravil se je na primer v natakarja in prodajal kokoš. Prvi je dal recimo dinar, drugi dodal še enega: vsak je plačal samo razliko, kar je dal več od prejšnjega. France pa je kuro gostobesedno slavil, v oblake povzdigoval njene odlike in jo zraven stiskal, da je reva kokodakala in se jezila, med tem ko je njena cena rasla. Drugič je prodajal pohance ali kaj podobnega. Na ohceti je plesal in prepeval z vso dušo. Tolkel je s petami, da se je vse treslo. Vriskal je in se vrtel, da so nekoč rekli: »Dajte ga z žegnano vodo, saj še mu bo še zmešalo!« Nekoč je po končani svatbi pokazal podplate, ki jih je na plesu izrabil.

Leta 1920 je bil France sprejet v Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Ob dneh, ko ni bilo pouka, se je večkrat vozil domov. Tako je prišel tudi pusta prostavljat, kot je rekel… Spet ga je bilo polno Dobrepolje. Spet se je našemil za »mačkoro«, hodil s prijatelji na obiske, malo poplesaval v neki gostilni… Svoje stvari je spravil v vojaški kovček, ker je bil kot korenjak potrjen h kraljevi gardi. Vsi so mu govorili, ko so se poslavljali od njega: »Ne boj se, tebi pri vojakih ne bo hudega…«

ZA BOŽJIM KLICEM V INDIJO

Kot strela z jasnega

Pa France ni šel k vojakom.

Nihče ni hotel verjeti, ko so se čez nekaj dni začele širiti govorice, da je odšel v samostan.

Res je bilo tako: na pepelnično sredo leta 1921 je France Drobnič odšel k jezuitom.

Prej ni nikomur o tem govoril. Pisal je samo sestri Mariji, ki je bila redovnica v Šmihelu, in jo vprašal za svet, v kateri red naj vstopi. Odpisala mu je: »K jezuitom!«

Svoj namen je pri zadnjem obisku odkril tudi mami. Ta je ležala že težko bolna. Začudila se je in rekla: »Mar si ti za samostan?« Na njegovo prošnjo je obljubila, da ne bo nikomur nič povedala. Besedo je držala.

Ko je eden od bratov slišal za Francetov korak, je pridrvel v Ljubljano k jezuitom. Mislil je, da je Franceta prijela kakšna kratkotrajna muha, da ni premislil in podobno. A ko se je srečal z njim, je doumel, da ga dosedaj še ni poznal…

Vsa fara je govorila o tem. Sosedom je bilo žal, da so izgubili takega soseda. Ve se, da je bilo več deklet razočaranih v tihih upih. Mnogi so mislili, da bo France kmalu doma. Saj, so govorili, veseli ljudje niso za v samostan. A so se temeljito ušteli.

Predstojniki so Franceta poslali v noviciat v Zagreb. Od tam je kmalu prišel še enkrat domov – da se za vedno poslovi od matere, ki je hitro po njegovem odhodu umrla. Ta smrt ga je še bolj utrdila v redovnem poklicu. Jasno je gledal, kako kratko je vse veselje in trpljenje. Važno je le to da smo tisto kar Bog pričakuje od nas.

Uganka poklica

Kaj se je dogajalo v tej mladi duši, ki je prekipevala od mladostne neugnanosti?

Sposoben je bil za toliko poklicev. Vsako dekle bi si lahko ob njem čestitalo. Vsi so si ga zamišljali kot dobrega krščanskega očeta, kot vzgojitelja otrok, gospodarja, soseda, družabnika…

Lepi vzori. A France ni bil zadovoljen z njimi. Njegova prešernost je bila samo površje, ki je skrivalo nekaj globljega… Nekdo je nanj položil roko in ga vabil bliže k sebi… Bliže križu, bliže ognju ljubezni…

Kako je bilo Francetu pri duši? Je njegovo srce krvavelo, ko se je trgal od vsega, kar mu je bilo v mladosti ljubo? Kdaj je začutil ta višji klic? Kdaj se je odločil zanj?

To je bila njegova skrivnost. Med njim in Gospodom so se spletle skrivnostne vezi, ki so ga vlekle k Ribiču duš. Da bi še sam postal ribič…

Vsem drugim pa je bil uganka.

V bengalski misijon

Ko je France Drobnič končal dveletni noviciat, je bila njegova pot jasna. Našel je, kar je iskal. S tremi redovnimi obljubami uboštva, čistosti in pokorščine se je izročil Kristusu Kralju. Odslej bo živel samo zanj. Vse sile bo posvetil Kristusovemu kraljestvu.

Pripravljen je iti kamorkoli. Delati karkoli. Čim težje, tem bolje – čim težja žrtev, tem večja ljubezen.

Predstojniki so ga najprej poslali v mesto Travnik v Bosni. Tam je oskrboval garderobo gojencev v dijaškem semenišču in opravljal še druge posle.

Medtem pa so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji. Bengalija je ena najpomembnejših pokrajin v Indiji. V njej je največje mesto Indije – Kalkuta. Jugovzhodno od Kalkute leži 24. Parganas – pokrajina, manjša od Slovenije (12.546 krn”). Prebivalcev je nad 3 milijone. Področje je prepreženo z neštetimi rokavi reke Gangesa, ki se prepletajo in razlivajo v neštevilna močvirja. V deževni dobi je vse poplavljeno, le vasi, ki so na nasutem zemljišču, štrlijo iz vode kot otočki. V suhi dobi pa riž lepo uspeva. A kaj, ko ga čaka toliko lačnih ust…

Približno tretjino dežele pokriva najgostejši gozd – džungla. V njej mrgoli vsake vrste ptičev, opic, antilop, lisic, šakalov, hijen, leopardov; nad vsemi pa gospoduje kraljevi bengalski tiger, če… ni v bližini nosoroga ali celo slona. Pa o tem bomo kaj več zvedeli iz pisem brata Drobniča.

Že v 19. stoletju so belgijski jezuiti osnovali v teh krajih več misijonskih postaj, med njimi tudi Bošonti. Misijon je hitro zacetel, a samo za kratko: zaradi pomanjkanja sredstev in ljudi je mnogo obetajoča žetev začela propadati. Bošonti več kot petdeset let, od leta 1876, ni imel stalnega duhovnika. Število katoličanov se je zelo skrčilo.

Brat Drobnič se je že leta 1927 ponudil predstojnikom, naj ga pošljejo v Bengalijo. Toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine.

Dve leti kasneje pa je bilo vse urejeno.

Slovo od domovine

Poslovil se je od znancev in prijateljev. Obiskal je rodno Dobrepolje, se spomnil vseh lepih doživetij v domači družini in si še enkrat vtisnil v spomin ta nepozabni kraj. Še čez dolga leta je pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje!«

Ob slovesu mu je sestra jokaje rekla: »Tako daleč greš! Še tigri te bodo požrli!« On pa je smeje odvrnil: »Kaj pa je to, če mi požro telo! Duše mi le ne bodo dobili med zobe!«

Področje bengalskega misijona v Indiji, ki so ga leta 1925 prevzeli slovenski in hrvaški jezuiti in kjer je deloval naš »misijonskl junak» brat France Drobnič od leta 1929 do svoje smrti (1963).

V Ljubljani se je domovina poslovila od treh nesebičnih sinov: magistra (bogoslovca Družbe Jezusove) Stanka Poderžaja, brata Udovča in brata Drobniča. Ljudje so jim na potdarovali denar, mašne plašče, kelihe in drugo – zlasti pa molitve in voščila.

Neka žena je rekla: »Rada bi dala kaj več, pa nimam. Vzemite vsaj en dinar!«

Neka brezposelna gospodinjska pomočnica je dala vse premoženje – srebrno urico.

Neznana Slovenka iz Zagreba je pisala: »Z dovoljenjem svojega spovednika sem darovala sebe in svoje trpljenje. Hočem trpeti in umreti za naš misijon.«

22. novembra 1929 je vlak odpeljal misijonarje proti Trstu. 17. decembra so že prispeli v Kurseong in na pobočju Himalaje, najvišjega gorovja sveta. Tam imajo jezuiti šolo za bodoče misijonarje. Tam v višini je drugačen zrak kot v neznosni sopari bengalske ravnine. Od Bombaya so misijonarji potovali skozi večji del Indije in se med potjo z njo seznanjali. Ogledali so si mesta, vasi, templje z maliki. V Kaligatu blizu Kalkute so videli, kako vsak dan sežigajo na stotine črnih kozličev maliku v čast.

Medtem ko so se naši misijonarji privajali jeziku in šegam novih krajev, so jezuiti iz Jugoslavije prevzeli duhovno skrb za 24. Parganas.

29. marca 1930 je prišel tja prvi župnik – pater Pavel Mesarič. Ustanovil je župnijo v naselju Bošonti. Obsegalo je 35 vasi, raztresenih ob rokavih reke Ganges. Takoj je uvidel, da brez motornega čolna ne pride nikamor. Dobrotniki so mu priskbeli ladjico »Pij XI«, sam pa sije od predstojnikov izprosil še »admirala« – brata Franceta Drobniča.

Prihod v Bošonti

Brat Drobnič tako opisuje svoj prihod v Bošonti: »V Bošonti smo odpotovali 24. novembra 1930. Skozi Kalkuto, kjer smo ostali en dan, smo se odpeljali z vlakom do postaje Canning ob velikem rokavu. Tu smo se vkrcali v motorni čoln. Po dveh urah smo doromali v Bošonti. S tem se je izpolnila moja največja želja. Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.

Bivališče misijonarjev je bilo zame nekaj čisto novega. Saj to je prava modema palača kot so vse okoli nje… Take palače še nisem videl; da bi kdaj v njej stanoval, se mi še sanjalo ni. Stene te palače so iz zemlje, pomešane s kravjekom. V stenah so le majhne luknje – okna, in dvoje nizkih vrat. Ko smo dospeli do te koče, sem mislil, da samo počivamo in da bomo gotovo šli dalje. Vprašal pa le nisem, kdaj odidemo… No, pa tega tudi nisem pričakal. Po skromnem okrepčilu s čajem in kruhom, ki smo ga prinesli s seboj, me je pater Mesarič vprašal: »Kje si boste pa vi uredili sobo? Jaz jo bom imel ob tejle steni. Za vas pa bo za ono steno najboljši prostor.« Smejal sem se, ker sem mislil, da se šali. Pa se ni! Začel je jemati svoje stvari iz kovčkov in jih zlagati po zemlji pod podstreškom okoli koče, jaz pa sem mu pomagal. Pripravil si je tudi prostor, kjer je postavil nekaj mizi podobnega. Ko sva to napravila, je rekel: »Moja soba je urejena!«

Sedaj se mi je posvetilo, da zastonj iščem novega stanovanja in da si moram tudi jaz kaj napraviti, kar mi bo služilo za sobo. Pripravil sem prostor ob drugi strani koče. Odstranil sem zaboje, le največjega sem ohranil za posteljo. Eno steno sobe sem si napravil iz bambusovih les, za drugo steno mi služi zid koče, tretje in četrte stene pa nimam, zato mi tudi ni treba ne oken ne vrat…

Kljub temu siromaštvu smo zadovoljni in se počutimo ko v najlepši palači in kot da imamo vsega v izobilju. Vesel je človek, ker ve, da je to izvolil iz ljubezni do Boga in po njegovem zgledu za zveličanje duš.

Drugega dne po prihodu so nam učitelji in učenci pripravili nekak majhen sprejem. Za šolo jim služi kapela. Ker je v njej istočasno kar po pet razredov, je na steni označeno, kje sedi med poukom ta ali oni razred. Ko smo posedli, je dal najprej učitelj vsakemu po dva venca, potem pa še najboljši učenec po dva.«

Prvi božič

Za božič ni bilo kruha in sploh ne prave hrane. Komaj so misijonarji kje staknili kakšno jajce. Hrano so naročali iz Kalkute. Prispela je po štirih dneh – pokvarjena. Kljub temu so bili za božič vsi srečni. Bili so tako podobni ubožni sveti družini…

Brat Drobnič je pomagal postavljati prve jaslice. Razpostavil je osem kipcev, visokih po petinštirideset centimetrov in petdeset ovčic, kozic in smic.

Opolnoči je bila kapela polna. Vsi krščeni so pristopili tudi k svetemu obhajilu.

Peli in zvonili so vso noč. Brez bobnov – na tri bronaste plošče, ki se jim pravi gong. Bobnarji so pa bobnali, kot da se pripravljajo na boj. Namesto možnarjev pletejo bombe iz vrvi, ki pokajo še bolj kot možnarji. Domačini so prižigali» bengalski ogenj«, ki se tako imenuje zato, ker je od tam doma.

Zjutraj so ljudje spet prišli k maši. Tudi pogani in muslimani so prišli gledat jaslice. Popoldne je bila procesija z Detetom. Padla je noč, a je bilo svetlo kot podnevi. Ljudje so peli in molili, na vseh straneh so goreli umetni ognji in pokale bombe. Posebne vrste ognjemet napravijo iz zvezanih bambusovih kolov, med katere vtaknejo velike cevi z eksplozivnim prahom. To vse dobro zvežejo, nataknejo na visok kol in zažgo. Ognjemet se začne vrteti in metati ognjene iskre na vse strani, da je za nekaj minut vse razsvetljeno.

Po procesiji so se kristjani zbrali pred cerkvijo in tam posedli. Tu je nastopil neki človek z dvema bobnarjema, z dvema, ki sta igrala na cimbale, in z dvema majhnima dečkoma, ki sta plesala. Vsi ti so kot v operi peli o dogodkih svete noči. Glavni igralec je imel na nogah kakšnih sto zvončkov in ko je igral, je vse zvenelo, žvenkljalo in pelo. »Bilo je še mnogo drugega na sporedu, a kdo bi znal vse popisati! Najbolje bi bilo, da bi tisti, ki se žele za misijone žrtvovati, prišli kar čimprej dol k nam in si vse ogledali. Sedaj bi potrebovali najmanj dvajset misijonarjev in še več misijonark,« dostavlja brat Drobnič temu poročilu.

Nova misijonska postaja

Bošončani niso verjeli, da bodo misijonarji to pot res ostali pri njih. Saj se je misijon že večkrat začel, pa je zmanjkalo misijonarjev in verniki so bili spet prepuščeni sami sebi.

Naši misijonarji so hoteli pokazati, da mislijo zares. Od leta1931 so začeli zidati misijonsko postajo. Težave so bile skoraj nepremagljive. Povsod samo blato! Dvajset kilometrov naokoli ne najdeš kamna, velikega kot kurje jajce! Zaradi močvirja so morali kopati temelje štiri metre globoko. Veselili so se, da bo do deževne dobe končano. Pa ni bilo dovolj denarja in misijonarji so morali še eno deževno dobo prestati v blatni podrtiji med kačami in pijavkami.

Kakšne so bile te kolibe, si lahko predstavljamo po tem dogodku. Bratu Drobniču so psi ponoči izpod postelje odnesli čevlje. »Tudi prav,« je rekel zjutraj, »bom pa hodil bos kot Bengalci«. Delavci so to takoj opazili. »Ej. saheb (gospod), kje imaš pa čevlje?« »Na popravilu!« se jim je odrezal in se smehljal ob misli, kako morda prav ta hip psi za kakšnim oglom »popravljajo« njegove čevlje.

Pogled na revno bengalsko vas

Preden so začeli zidati, so morali dobiti pripraven prostor. Pregledali so vso okolico in našli samo en tak prostor, velik približno štiri hektarje. Toda lastniki so bili taki, da ni bilo upanja. Prvi del je bil »last« boginje Kali. Če bi ga hoteli dobiti, bi morali vsako leto prispevati veliko vsoto za njen tempelj. Po en del so imeli neki musliman, neki pogan in protestanstski pastor – vsi nasprotniki misijona. Zadnji del pa so imeli trije bratje so bili povsem pod vplivom pastorja.

Misijonarji niso obupali. Šli so s fotografskim aparatom na polje in ga slikali; pri tem so v vsako parcelo nasadili svetinjico Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonarjev.

Začeli so z devetdnevnico njej v čast. Že sta svoj kos ponudila hindujec in musliman. Opravili so še eno devetdnevnico. Pastor je ponudil svoje zemljišče in vplival na one tri brate, da so tudi oni prodali svoj del. Namesto zemljišča boginje Kali pa so na drugi strani dobili še lepši kos…

Ker v Bošontiju ni bilo pitne vode (Gangesovi rokavi so zaradi bližine Indijskega oceana že slani), so izkopali dva ribnika. Čim globlja, da bo potem v njima čista voda, ne pa močvirje. Enega za pitno vodo – dolgega sedemdeset, širokega petintrideset in globokega pet metrov; drugega pa za kopanje in gojitev rib – dolgega sto šestdeset, širokega trideset in globokega pet metrov. Ogromno delo! S tem pa so dobili zemljo, potrebno za nasipanje zemljišča.

Za temelje beton ni uporaben, ker je v vodi sol. Kamna ni. Zato so uporabljali dobro žgano opeko, ki so jo stolkli v kosce, primešali apno in pepela in nabijali tako dolgo, dokler ni bilo trdo kot kamen. Štirideset ljudi je nabijalo cel mesec.

Vse pa je bilo treba voziti iz Kalkute – štirideset kilometrov daleč po reki!

O tem delu piše brat Drobnič: »Zadnje mesece je bilo pri nas zelo živo. Nasipavali smo zemljišče, žgali opeko in zidali. Delavcev je bilo vse polno. Pa ni lahka stvar nadzirati tukajšnje delavce, ki so tako nevajeni dela. Vročina je pa taka, da nimate pojma o njej. Človek se tako poti, da kar teče od njega. Ko sem klečal na prstenih tleh v kapelici, se mi je večkrat pod koleni kar blato napravilo. Ko vam pišem to pismo, sem moral pod roko brisačo, drugače bi bil papir od potu takoj moker. Prava dobrota je veter, ki neprestano piha.

Prostor, kjer bo stala misijonska postaja – to je: stanovanje za misijonarja, cerkev, šola, kuhinja, shrambe – je dolg dvesto dvajset in širok sto štirideset metrov. Ves ta prostor je bilo treba dvigniti za skoraj poldrugi meter, da ga v deževni dobi ne zalije voda. Lahko si mislite, koliko dela smo imeti. Doslej je pod streho šele kuhinja s shrambo. Zdaj je pa že deževna doba in bo vse štiri mesece počivalo.«

Drugič piše: »8. decembra 1931 smo imeli slovesnost kakršne Bošonti še ni videl. Pater Mesarič je slovesno blagoslovil temeljni kamen za našo misijonsko postajo. Ves katoliški narod iz Bošontija in bližnjih vasi se je zbral k tej slovesnosti. Po sveti maši v naši borni cerkvici smo šli v procesiji do nove zgradbe. Šolski otroci so med potjo prepevali pesmi, drugi so naglas molili rožni venec. Seveda smo vsi nosili tudi zastave v raznih barvah, kar ljudem tako ugaja. V temeljni kamen smo vzidali imena vseh tistih, ki so opravili devetdnevnico za Bošonti.

Zidanje hitro napreduje. Zdaj imamo dvanajst zidarjev in do šestdeset pomožnih delavcev. Vsak dan jim moram razdeliti delo in jih potem ves čas nadzorovati. Ves potreben material moramo v velikih čolnih pripeljati iz Kalkute, potem pa od obrežja reke delavci na glavi znosijo.

Bogu bodi hvala, spreobrnjenja so na dnevnem redu. Pred nekaj dnevi je prestopil protestantski učitelj z vso svojo družino. V bližnji vasi pa je več družin zaprosilo za krst. Naša cerkvica je že začela postajati premajhna. Sicer pa tako komaj pokonci stoji. Treba bo misliti na novo, zidano… Dela imamo toliko, da noben večer ne gremo k počitku pred polnočjo. Pater Mesarič mnogo potuje po vaseh.«

Tako je brat Drobnič pričel zidati. Vse znanje in spretnosti, ki si jih je pridobil v mladosti, so mu prav prišle. Vse je začel uporabljati v božjo čast. Videli bomo, kaj je pozneje vse gradil. Lahko rečemo, da je bila to glavna naloga njegovega življenja.

Vzporedno z gradnjo zidanih stavb so se gradili tudi templji v dušah. Prvo leto so krstili štiri sto odraslih. Skoraj vsi protestanti so se pridružili katoliški Cerkvi. Enega pastorja je to zelo jezilo, drugi pa je svoje vernike še sam nagovarjal, naj se pridružijo katoliški Cerkvi, ker je le ta prava…

Po božiču leta 1931 piše brat Drobnič: »V največje veselje nam je to, da se je število vernikov v zadnjem letu kar za desetkrat povečalo. Ko smo gledali te obilne sadove, smo pozabili na vse svoje trpljenje. Ne morem vam popisati, kaj sem čutil v srcu, ko sem pri polnočnici delal red in le s težavo spravil vse katoličane v cerkev. Ljudje so stali vse okrog oltarja. Seveda ni manjkalo pritrkavanja na gonge – zvonov namreč nimamo. Domačini so spuščali rakete, prižigali umetni ogenj in bengalske bombe so pokale, da se je Bošonti kar tresel.

Na praznik nedolžnih otrok sem napravil kralja Heroda s krono na glavi in z žezlom v roki; naši šolarji so ga nosili okoli po vasi. Ko se se vrnili, sem zažgal dve bombi, ki sta bili v njem skriti. Da ste videli, kako se je revež v veliko veselje vseh navzočih razletel na vse strani!

Cerkev v Bošontiju, ki jo je zgradil br. France Drobnič.

Kmalu po božičnih slovesnostih so prišli ljudje kar iz petih vasi k patru Mesariču in ga prosili, naj pride k njim in jih pouči v veri. Iz dveh vasi sta prišla celo protestantska učitelja in povedala, da bodo vsi protestanti iz teh vasi prestopili v katoliško Cerkev, samo čimprej naj pride k njim, da se o vsem potrebnem pogovore. Sedaj pater Mesarič premišljuje, ali bi šel ali ne. Taka stvar je namreč združena s silnimi stroški. Treba je kupiti zemljo za pokopališče, zgraditi kapelico in jim dati enega kateheta, ki jih bo poučeval v veri. Začela sva računati in videla, da bi za vseh pet vasi potrebovala vsaj 100.000 dinarjev (starih jugoslovanskih). Kje naj jih vzameva? Srce nama krvavi od žalosti. Vsak dan goreče prosimo zavetnico našega misijona sv. Terezijo Deteta Jezusa, naj nam v domovini najde več velikodušnih src.

Zdajle, ko dokončujem to pismo, manjka še pol ure do polnoči. Strašno sem utrujen. Tako še nisem bil, kar sem tu. Ves dan smo imeli opravka z železnino. Težko je delati s temi delavci, ki česa takega še videli niso. Dvigniti pa res ne morejo nič. (Opomba avtorja: ljudstvo v Bengaliji pravzaprav vedno strada in zato so ljudje tam zelo šibki. Brat Drobnič pa je od nekdaj bil cel hrust.) Zjutraj sem jim naročil, naj prenesejo eno traverzo, sam sem pa delal svoje delo. Čez dalj časa pogledam in vidim, da traverze še dvigniti niso mogli. To mi je bilo preveč. Šel sem tja, postavil vseh dvanajst delavcev na en konec traverze, na drugem sem poprijel sam in tako smo jo nesli.«

Kaj pomeni misijonski brat v misijonu

To razberemo iz pisma, ki ga je o bratu Francetu Drobniču pisal misijonar pater Jožko Vizjak.

»France je vedno bil vesel in tak je o tal tudi v Bošontiju. Četudi pridejo včasih neznosne težave, vendar se nikdar ne jezi in ne toži. Ako je žejen in lačen, kar se tu često zgodi, potem veselo prepeva in žvižga. Zdrav je kakor riba v vodi, močan pa tako, da mu ni enakega v Bošontiju.

V zadnjih treh mesecih sem obiskal skoraj vse misijonske postojanke v okolici. Povsod sem slišal ljudi, ki so slavili nenavadno moč našega Franceta. Nekateri so me resno povpraševali: ‘Kaj je vendar pojedel, da je tako močan?’ Zelo je poraben za vsako delo. Z veliko spretnostjo je gradil kapelice po vaseh. Ko pa smo začeli zidati v Bošontiju, je moral ostati doma in delavci so gradili kapelice sami. A šlo je prepočasi, zato mu je pater Mesarič kupil konja, da more vsaj včasih iti nadzorovat. Nekega dne je hitro jahal čez polje; nenadoma je padel konj v jamo, polno vode in ilovnatega blata. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Naš junak ni dolgo razmišljal. Zlezel je v jamo, si naprtil konja na hrbet in ga dvignil kvišku. Ko sta bila oba spet na suhem, je France vesel, čeprav ves blaten, zajahal konja in odhitel naprej.

Misijonar Drobnič se odpravlja s konjičem na ogled gradbišč.

Že pred vasjo so psi navalili na to čudno strašilo in otroci so začeli vpiti, da je vsa vas letela vkup. Pa je tudi bil čuden prizor! Oba, France in njegov konj, sta bila pokrita z debelo skorjo posušenega mastnega blata.

Kjer koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravijen. Kako skrbi za siromake in bolnike! Iz zelo oddaljenih krajev prihajajo bolniki k njemu, da jih zdravi. France to dobro zna, četudi se ni nikoli posebej učil zdravilstva. Pogosto smo slišali ljudi govoriti: ‘To vam je mož! Ni nam toliko za zdravilo, ki nam ga daje. Zdravila nam je dajal tudi naš zdravnik, pa niso pomagala. Kar nam on daje, pa je dhormo – vera. In ker je svet mož, nam njegov lek tudi pomaga.’ Zares, France dela včasih prave čudeže. Neka družina je zbolela za kolero. Vsi so ležali v veliki vročici. France vzame steklenico eterne kisline. Vsakemu da piti od te pijače; po njej so vsi spali kakor snopi. Drugi dan so se zbudili – ozdravljeni… Je preveč takih dogodkov, da bi mogel vse našteti.

Te vrstice sem napisal samo zato, ker so me nekateri prosili, naj jim povem, kako gre našim bratom v misijonih in kaj delajo. Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!«

Med tigri in krokodili

Dve uri od Bošontija stoji v džungli vas Ranigor. Tu so pred nekaj meseci tigri začeli nadlegovati ljudi. Vsako noč je zmanjkalo po nekaj lepih govedi. Ljudje so prišli k patru Mesariču in ga prosili, da bi brat France šel s puško na tigre. Kdo je bolj vesel kot France, kadar more ljudem pomagati! Vzel je puško na rame in odšel. Prežal je med gostim grmovjem, medtem ko so se vaščani povzpeli na drevesa. Tri noči po vrsti je hodil in stražil, toda tigrov ni bilo od nikoder. Morebiti so slutili, da je neustrašni France tu…

Nekoč pride brat France na obrežje. Ladjica je bila na suhem, zraven se je sončil mlad krokodil, okrog dva in pol metra dolg. France ga zgrabi za nogo, jo dvigne, odpne vrv pri ladji, jo vrže krokodilu okrog trebuha ter ga stisne, da je bil brez moči. Nato ga vleče proti domu. Otroci v šoli so že od daleč opazili, da ima France nekaj posebnega in so mu pritekli na pomoč. Učitelji so sicer vpili za njimi, naj se takoj vrnejo, a otroci so bili prepričani, da se česa takega ne vidi vsak dan. Zavlekli so krokodila do ribnika in ga pripeli z verigo. To je bil dogodek za Bošonti! Žal samo za en dan. Zverina je ponoči izginila. Nihče ni vedel, kako in kam.

Drugič je brat zagledal podolgovato zver, ki se je kopala blizu brega. Brž na postajo po puško! Bil je urnejši od krokodila. Pomeri, poči – krokodil se silovito požene v valovje in izgine. Žalosten je France v duhu meril dolžino krokodilove kože, ki mu je pravkar splavala po vodi. Tako rad bi jo dobil za misijonski muzej… Še bolj pa mu je bilo hudo, ko je drugi dan zvedel, da je na nasprotni strani obale zjutraj ležal ustreljeni krokodil, ki so ga neznani mornarji pobrali in ga v bližnjem Canningu poceni prodali…

Delo in uspehi

Leta 1932 se je število katoličanov v Bošontiju povečalo za 335, tako da jih je bilo že 1071! Za božič je brat Drobnič poleg drugih proslav pripravil še tekme šolarjev: tek, plavanje, skakanje, pobiranje krompirja, razbijanje lonca itd. Kroglo za metanje je kar sam izdelal – iz cementa.

Sam piše: »V Bošontiju smo odprli šolo in sirotišče. Zato smo morali najeti nekaj učiteljev, ki dosti stanejo. Tudi naše pokopališče je veliko močvirje. Kako žalostno je, da mrliča polagajo v grob poln vode in ga potem s koli tlačijo v vodo, da ga zakopljejo … Zato smo začeli grobišče nasipavati, a smo morali prenehati, ker nam je zmanjkalo sredstev. Tudi naša nova hiša plava sredi močvirij. Hoteli smo pred hišo zasuti, da bi mogli kje varno stati, a smo morali sredi dela vse pustiti. Poskušal sem napraviti vrt in zasaditi sadno drevje, ker se sadja tukaj nikjer ne dobi. Samo riž in zopet riž. A sem spet moral odnehati. Ko bi mogel kupiti gnoja… Brez gnoja pa ne gre, ker je zemlja tukaj slana, črna ilovica, na kateri ne raste ne trava ne grmovje.

Ko prihajajo ljudje k patru Mesariču in ga prosijo, naj jih sprejme v Cerkev, ali naj jih odbije? A mora jih odbijati, ker jim ne more dati katehistov in denarja za kapelice.

Tako je zdaj pri nas v Bošontiju. Z delom in križi smo obloženi od zore do mraka. Ali čim več trpimo, tem bolj smo veseli, ker trpimo za Kristusa in za rešenje duš. Bengalijo Kristusu!«

Drugič piše: »Zdaj pripravljamo zemljišče za zgradbo, kjer bodo stanovale misijonarke. Prvo delo je kopanje globokih jam. Prva taka jama (po bengalsko jim pravimo ‘parkur’) je napravljena. Dolga je sto, široka kakšnih trideset, globoka pa pet metrov. Prav danes smo začeli z drugo. Obenem postavljamo šolo za dekleta. Koncana bo še ta teden. Bo sicer iz opeke, a namesto malte uporabljamo blato. Streho pa bomo vzeli od stare cerkvice. Ta začasna dekliška šola bo dolga trideset, široka pa sedem metrov. Delamo na vse pretege.«

Za veliko noč leta 1935 je brat France postavil tudi nov gledališki oder. Bengalci imajo zelo radi predstave. Dobre igre pa jim vzbujajo zanimanje za vero.

Za božič tega leta je bilo že toliko obhajil, da sta obhajala dva duhovnika in skoraj izpraznila dva ciborija.

Doletela pa jih je velika težava. Slana voda je tako razjedla ladjico »Pij XI.«, da ni bila več za rabo. Misijonarji se skoraj niso mogli več ganiti po silnem vodovju.

Na Silvestrovo je brat Drobnič res imel srečo v nesreči. Pri bombah je bil cel Bengalec. Rad je pokal z njimi in to dobro. Neka bomba pa je bila pokvarjena in se mu je razpočila v roki. K sreči je bila samo iz vrvi, tako da ga je le malo osmodila in mu odnesla pol brade in še malo več brk. Oko pa so mu najbrž rešila očala.

Istega leta so misijonarji iznašli še nov način, kako bi pomagali ubogim revežem.

Revščina brez primere

Naj nam o tem spregovori sam brat France: »Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati. Polovica ljudi je vse leto v stiski za obleko in hrano; dva, tri mesece v letu pa so v stiski vsi brez izjeme.

Samo nekaj primerov. Žena pride in pravi: ‘Mož mi je pobegnil, ker ni mogel več gledati golih in lačnih otrok.’ Pride mož in zajoka: ‘Domov ne pojdem več, ker deci nimam kaj dati, pri vas ostanem, dokler riž ne dozori.’ Tretji prinese petletnega otroka golega in ga kot pujska ponuja za deset rupij. Četrti toži: ‘Žena in otroci mi bodo od lakote pomrli; vzemite vsaj ta dva otroka.’ – ‘Zakaj ju nosiš? Kaj nista dosti velika, da bi sama hodila?’ – ‘Oče, sta, ampak zdaj sta oslabela, ker že dva meseca nismo imeli več kot enkrat na dan po malo riža, največkrat pa sploh ničesar. Zdaj že pet dni nimamo drugega kakor cvet in koreninice lokvanja… ‘ Spet pride mož in me prosi, naj vendar pridem pogledat ženo. Bolna je, umira. Primem jo za roko – skoraj hladna je. Prav nič drugega ji ni kakor oslabelost od lakote. Bog ve, kdaj se je zadnjikrat nasitila …

Koliko je takih primerov? Misijonarju se srce trga, ko vidi trpljenje in pomanjkanje teh sirot, pa ne more pomagati.

V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.

Ko pišem to pismo, sem že tretji dan na postaji sam, brez maše in obhajila. Tolaži pa me Jezus v najsvetejšem Zakramentu. On me nikoli ne zapusti. V radost pa mi je tudi zavest, da misijonsko delo vzlic vsemu napreduje. Bog nas podpira. Še molite za nas. Mi se vas vsak dan spominjamo v molitvi.«

Misijonarji so prišli na misel, da bi prebivalstvu pomagali z rižno zadrugo. Žetev je v Bengaliji čas veselja. Žal samo za kratko. Treba je izplačati davek veleposestniku, lastniku zemljišča, odplačati dolgove, kupiti kaj obleke, in kupček riža se občutno zmanjša. Ubogi kmetič mora prodati riž sedaj, ko ima najnižjo ceno. Ko riža zmanjka, ga pa drago kupuje. Zadolži se, da do smrti ne izplava iz dolgov. Lačni ljudje dostikrat pojedo tudi riž za seme in so potem ob setvi izročeni na milost in nemilost oderuhom.

Zato so misijonarji ustanovili »rižno zadrugo«. Ko je riža največ, so ga ljudje vlagali, ob času setve in pred žetvijo pa so jim ga izdajali.

Lepa zamisel – a koliko dela z njo! Brat Drobnič je spet »stopil na prizorišče«, ko so postavljali »rižno banko«, to je kolibo, v kateri je bilo skladišče za riž. Pa spet, ko so riž sprejemali, tehtali, razvrščali (riža je na stotine vrst!) in izdajali. Vse brez dobička, še izgubo so imeli. Kaj za to, le da se izpolni zapoved ljubezni!

»Mala Cvetka«

Dobrotniki so poskrbeli, da je »admiral« France že leta 1934 dobil novo, še boljšo ladjo – »Malo Cvetko« (Little Flower), imenovano po Tereziji Deteta Jezusa.

Na ladjo so hotel privezati tudi dva rešilna pasova. Kam? Brat France jih pomiri: »Brez skrbi! Sta že na strehi! Ko se bo ladja potopila, se bosta kar sama odpela!« Tudi tolažba!

Nekoč je z ladjo vozil patra Mesarića. Reka je bila mirna, zato sta prenočila kar na Gangesu. Ponoči France začuti, da ga nekaj vleče za brado. Ker mu je bomba pred kratkim osmodila pol brade, se ustraši za drugo polovico. Otipava – nič. Ponovno zaspi. A glej ga spaka! Spet ga še močneje potegne. Strahovi? Skoči pokonci. Izpod brade se v kot zapodi repati strah – podgana!

Birma v Bošontiju

11. marca 1934 je po Gangesu priplul kalkutski nadškof F. Perier in birmal 67 Bošončanov. Sprejeli so ga nad vse slovesno. Od pristanišča do vasi je bilo vse v slavolokih, zastavicah, trakovih. Priredili so lepo procesijo, zvečer pa so bile gledališke predstave: Sveti Stanislav, Mlini pod zemljo, Sveti Štefan. Pel je bengalski gramofon. Nato je bila še bengalska razsvetljava: rakete, bombe, umetno sonce… To je bilo dela za brata Drobniča!

Hudo delo pa mu je spodkopavalo telesno odpornost. Začela ga je tresti malarija. Skušal se ji je upreti kar v Bošontiju, a zaman. Predstojniki so ga poslali za mesec dni v sveže himalajske višave, odkoder se je spočit in zdrav vrnil med BengaIce.

Lovska smola

Tigri so nadlegovali njihove ljudi; nekaj hindujcev so celo požrli. Pa je France hotel opraviti delo krščanskega usmiljenja. Zadel je puško na ramo in se odpravil na lov. Vrnil se je šele tretji dan.

S smolo pa je bilo tako: zgodaj zvečer je France opazil, kako se nekaj čisto tigru podobnega plazi proti kozliču, ki ga je bil nastavil za vabo. Ves vesel France pomeri in trikrat po vrsti sproži. Pošast skoči kvišku, se zavrti in cepne. Zjutraj je France našel ustreljenega – mladega leoparda. Ko ga je prinesel domov, so ga vlekli, da je šel tigra streljat, pa je – mačka prinesel…

Reditelj v kapeli

Takole piše: »Z otroki je bil v naši kapelici vedno križ. Uhajali so materam in se potem po kapelici igrali. Opominjal sem matere, pa ni dosti koristilo. Dokler niso matere prišle do novega načina, kako kroti ti poredneže. Privezale so jih z vrvico na svojo obleko. Kadar kdo predaleč uide, ga mati spet potegne k sebi. Kljub temu se še dogodi, da prideta dva privezana paglavca skupaj in se pošteno zlasata. To je seveda joka in vpitja in hudovanja v kapeli, jaz naj jih pa mirim in krotim. Kaj vse mora znati misijonar!«

Brat France je vzel puško in se odpravil na lov na tigre, ki so nadlegovali uboge ljudi.

Slovenske kose

Iz domovine so poslali nekaj kos, srpov in podobnega orodja. Brat Drobnič je pisal, kako so to sprejeli: »To je bilo veselja za Bošončane, a za nas velika korist. Nasajeno koso sem pokazal domačinom. Čudili so se in ugibali, kaj bi to moglo biti. Eni so govorili, da je to nož za čiščenje rib, drugi da je za rezanje platna, tretji da je del nekega stroja za rezanje slame… Ko mi je bilo ugibanja že zadosti, sem jim pokazal naslikanega kosca s koso na rami. Zdaj se jim je posvetilo: ‘Že vemo! To je zastava, ki se na hrbtu nosi!’ so dejali.«

Kolera, povodenj in suša

»Po vsej Indiji je bila letos (1935) nenavadna suša in vročina vse pomladanske mesece. Mogoče je bil to eden od razlogov, da so se razne nalezljive bolezni letos pojavile v večjem obsegu kot navadno. Na Ceylonu je malarija pomorila šestdeset tisoč ljudi. V sami Bengaliji umre tedensko skoraj dva tisoč ljudi od kolere.

Utrujen zaradi celodnevnega tekanja od bolnika do bolnika morem šele zdaj, ob pol desetih zvečer, napisati nekaj vrstic. Na veliko noč je šla neka žena po maši obiskat sorodnike. Nenadoma jo je začela tresti mrzlica in začela je tudi bruhati. Poklicali so me in dal sem ji navadna zdravila zoper bolezen. Čez nekaj ur ji je že postalo bolje in drugi dan je bila zunaj nevarnosti. Dva dni nato je prišel mladi Martin Mola in rekel, da je njegova žena bolna, da bruha in tako naprej. Dal sem mu zdravila. Toda drugi dan dopoldne pride njegov brat in pravi, da je tudi Martin bolan. Vprašam ga, kako je Martinovi ženi, in pove, da je že bolje. Dva dni kasneje so me spet klicali, rekoč, da je Martin že zelo slab. Šel sem tja, toda njegove roke so že postajale ledene in njegove oči so bile motne. Prav istega dne me je po maši počakal Peter Hazra,najmočnejši človek v Bošontiju, in mi rekel, da je tudi bolan.

Misijonski brat Drobnič je znal tudi dobro zdraviti.

Dal sem mu zdravila, popoldne pa so me spet poklicali, ker je Peter postal že zelo slab. Pater Mesarić je njega in Martina previdel. Klicali so me tudi drugam, ker je bilo že mnogo bolnikov. Enako je tudi pater Mesarič ves dan obiskoval bolnike. Ko se je vrnil, mi je povedal, da je Peter umrl. Medtem sta prišla tudi dva zdravnika, toda za mnoge je bilo že prekasno. Isto dopoldne smo pokopali štiri mrliče: onadva, neko ženo in deklico. Strah je zavladal po vasi, ko so gledali štiri nanovo izkopane grobove. Takoj po pokopu smo dali hiše razkužiti in razglasili smo, naj iz vsake hiše pridejo po zdravila, da jih bodo imeli takoj pri roki. Mnogo je bilo na ta način rešenih. Med našimi katoličani jih je umrlo ta teden deset, a vsi so bili, hvala Bogu, o pravem času dobro prevideni. Med hindujci in muslimani jih je umrlo mnogo več.

Na naši misijonski postaji se kolera, hvala Bogu, ni pojavila. Šolskim otrokom, ki stanujejo pri nas, sem vsak dan dajal neka zdravila in dosedaj je vse zdravo. Zdi se, da je zdaj bolezen malo prejenjala.«

Takrat pa je prihrumela strašna povodenj: morje je predrlo sipine, slana voda je preplavila riževa polja, uničila setev tistega leta in še prihodnje leto bo zaradi soli komaj kaj zraslo…

Brat France je spet pisal v domovino: »Mi trije, pater Mesarić, pater Jožko Vizjak in jaz, se še vedno junaško držimo in ne klone nam pogum, četudi prihajajo nad nas vsakovrstne božje preskušnje. Najprej kolera, nato strašna povodenj, slednjič se je posušila polovica riževih polj, ker je bilo ob koncu leta premalo dežja. Tako bo letošnja žetev prinesla komaj tretjino navadne. Ljudje se že vnaprej boje, kako strašna lakota jih čaka. S pomočjo rižne zadruge se trudimo, da čim bolj olajšamo bedo. Naša rižna zadruga dobro deluje tudi na pogane in mohamedance. Sami priznavajo, da smo lani mnoge rešili gospodarskega poloma, mnogim pa celo ohranili življenje. O kakem gmotnem dobičku tu ni govora. Nasprotno, pri tem imamo velike stroške. Računati smemo, da se bodo gospodarske razmere bengalskega poljedelca polagoma izboljšale, ako bo mogla naša zadruga dobro delati.«

Spet lakota v Bošontiju

»Ljudje tukaj spet trpe lakoto, ki je prišla pet mesecev prej kot druga leta. Navadno pride šele septembra ali oktobra. Letos pa so ljudje že v aprilu začeli umirati od lakote v resničnem pomenu besede, večinoma otroci od dveh do petih let. Kaj vse bo do oktobra!

V tolažbo pa nam je, da so se mnogi pogani oglasili, da hočejo postati katoličani. Petnajst novih družin se že poučuje v katoliški veri. O, ko bi imeli v teh mesecih vsaj malo več sredstev! Dragi Bog naj nam da moči, da vse križe potrpežljivo in vdano v božjo voljo zmagamo!«

Na misijonski postaji so stalno vzdrževali nad sto šolarjev, štirinajst vdov in enajst majhnih otrok.

Slovenski zvonovi v Bošontiju

Misijonar piše: »20. maja 1936, na dan pred vnebohodom, je po Bošontiju zavladalo nepopisno veselje. Zvedeli so, da so prejšnji dan prispeli zvonovi iz Ljubljane v mesto Canning. Zgodaj zjutraj so odšli odposlanci z motorno ladjico, da prevzamejo zvonove na železnici in jih po reki pripeljejo v Bošonti. Še mnogi drugi so hoteli tja, tudi vsi bošontski šolarji, toda brat Drobnič jim tega ni dovolil. Moral bi jim dati preveč riža na pot; tega pa je pri nas malo, ker je lakota. Odposlanci so se s prevozom zamudili ves dan. Navsezgodaj zjutraj na praznik so potrkali na okno Drobničeve sobe. ‘Kdo je?’ se oglasi France. ‘Zvonove smo pripeljali z ladjo po Matli.’

Še nikoli ni bil brat France tako hitro na nogah. Tekel je proti obali. Nismo sicer videli, kaj vse je tam počel, toda vrnil se je ves zamazan, potan in krvavih rok. Pa saj to ni šala! Soparno majniško jutro je bilo. Po opravljenem delu je skočil kar v ribnik, da se malo ohladi.

Ker je bil praznik, se je zbrala vsa naša krščanska občina. Med mašo je pater Mesarič pridigal o zvonovih. Po maši smo šli vsi na obrežje, da jih vidimo. Pustili smo ljudi, da so okrasili zvonove po svojem okusu. Simetričnosti in finese ne smete pričakovati. V takih rečeh jih ne bole oči kakor nas. Pa zakaj bi moralo biti vse navpično in sorazmerno? Barve imajo veliko vlogo: biti morajo kričeče – rdeča, živo rumena, sočno zelena in jasno modra, vse pomešano kakor v mavrici. Vse mora biti prepleteno z lesketajočimi se kamenčki in trakovi.

Tako so maja 1936 v Bošontiju slovesno pričakali slovenske zvonove.

Ko so bili zvonovi na vozeh in vsi ti okrašeni, so pred nje vpregli bivole. Možje so se zmagoslavno povzpeli na vozove, bobni so zaropotali, cimbale so zazvenele, bombe so pokale, ljudje pa so začeli od veselja plesati. Nekaj mož in fantov je moralo krotiti bivole, ki se jim je ta hrušč zdel čuden in so se plašili.

Ko smo zvonove pripeljali do misijonske postaje, smo jih postavili na sredo igrišča pred deško šolo in jih dvignili na pripravljeno ogrodje. Nato jih je pater Mesarič blagoslovil. Opoldne so se prvič oglasili in zazvonili angelski pozdrav nebeški Kraljici in njenemu Sinu. Potem smo vsi navzoči molili za slovenske dobrotnike, ki so nam poslali tako lep dar. Ljudje  pa so začeli zvoniti in so zvonili ves čas – najprej odrasli, nato otroci. Ta dan so smeli zvoniti vsi po mili volji. Prišli so tudi mnogi pogani in mohamedanci. Rekli so, da česa takega še niso videli, pa so začeli še oni zvoniti.«

Zvonovi so tehtali 235, 175 in 115 kilogramov.

Obisk s Himalaje

Leta 1936 so predstojniki poslali brata Janeza Udovča iz Kurseonga na Himalaji, naj malo obišče bengalsko ravnino. Naj nam to sam opiše!

»Ko prideš v bengalsko velemesto Kalkuto, moraš imeti dobre živce. Promet je nezaslišan.

Sredi ulice naenkrat naletim na brata Drobniča, s katerim se že šest let nisva videla. Kako sva se oba razveselila!

V nekaj besedah sva se pogodila, da greva skupaj v naš dragi Bošonti na naši slavni motorni ladjici ‘Mala Cvetka’.

Prav ob petih zvečer smo se pripeljali do obale reke Matle. Ko sva imela vse na ladji, naš šaljivi Dolenjec zavriska na ves glas namesto sirene. Ladja zapluje, midva pa sva zapela našo lepo pesem Po jezeru bliz’ Triglava. Kje je bil Triglav in kje je bilo Blejsko jezero, pa sva bila vseeno vesela, da sva se sestala dva rojaka. Vožnja po Gangesu je v tem času krasna. Da je bilo še lepše, se je prikazala polna luna, ugoden vetrič pa je hladil zrak. Brat Drobnič mi je pripovedoval svoja doživetja. Kazal mi je razne kraje, povezane s prijetnimi in neprijetnimi spomini, posebno še v zadnji viharni dobi, ko se je po več dni vozil s patrom Mesaričern po okoliških vodah, prinašajoč pomoč poplavljenim vasem in rešujoč ljudi, ki so trepetali na majhnih otočkih sredi vode brez vsake pomoči. Med takim kramljanjem sva ob osmih zvečer srečno pristala na bošontski obali.

Zjutraj je bila slovesna maša. Zares lepo je bilo! Vsa cerkvena dvorana je bila polna vernikov. Vse je bilo tako domače, da mora vsakdo vzljubiti te dobre ljudi. Očenaš in vse druge molitve so vsi skupaj peli. Čeprav so matere imele mnogo majhnih otrok v naročju, je bilo vse mirno in tiho. To je zasluga brata Drobniča, saj prej ni bilo tako. Med mašo je šla vsa cerkev k svetemu obhajilu. Pa da bi videli, kako lepo in pobožno! Vse je nehote spominjalo na prve kristjane.

Po maši mi je vsak misijonar razkazal svoje delo.

Pater Mesarič me je vodil po vasi. Obiskala sva sestre misijonarke in njihovo šolo ter katoliške družine. Ko sva se vrnila domov, je brat Drobnič ravno ordiniral kot zdravnik. Mnogo bolnikov je bilo okoli njega, a vsakemu je znal pomoči.

Pater Jožko Vizjak mi je kar med poukom razkazal šolo. V veliki dvorani misijonske hiše so porazdeljeni posamezni razredi in ločeni med seboj s pleteno steno, ki se zvečer odmakne, da dvorana služi za spalnico. Zjutraj in ob nedeljeh pa je za cerkev. Vsak razred vas pozdravi soglasno z ‘Džizu pronam’ (Hvaljen Jezus) in žive oči malih Bengalcev se upro v vas.

Brat France Drobnič mi je razkazoval svoje stavbe, ribnik, kuhinjo, sadni vrt in kokošnjak – zares velik napredek v tej puščavi. Tu rastejo palme, banane, papaje, ananas ter drugo indijsko sadje in zelenjava. To zelenico lahko že od daleč zapaziš, v sredi pa stoji misijonska postaja. Samo cerkev še manjka, pa bodo z najpotrebnejšimi zgradbami preskrbljeni.

Zvečer me je vzel pater Vizjak s seboj, da bi mi pokazal red gojencev. V skupni sobi ima vsak deček svoj določeni prostor za obleko in jedilno posodo, ki sestoji in enega krožnika in enega lončka. Ko pride čas za jed, vsak vzame svoj krožnik in lonček. V vrsti gredo do kuhinje, kjer jim kuhar da malo riža in malo karija (prikuhe), malo sadja in v lonček čaja. Nato v vrsti krenejo na igrišče, ki je s travo poraslo. Tam vsak sede na določeno mesto. Ko pride zadnji, vsi pokleknejo in zmolijo zahvalno molitev. Potem odidejo s posodami do ribnika da še ribe dobe svoj delež. Nato imajo nekaj časa, da se naigrajo na dvorišču. Ko zazvoni gong k večerni molitvi, se hitro vsi zbero na kolenih pred svojim Zveličarjem. Še nekaj pesmi zapojo, prejmejo misijonarjev blagoslov, nato pa poležejo v spalnico kar po tleh. Po tukajšnji navadi ima vsak za ležišče pleteno preprogo, prek sebe pa lahno odejo. Obleke ne slačijo, ker je nimajo – razen srajce in ‘dhotija’ (platnene krpe okrog bokov). Hitro vsi sladko zaspijo. ‘Bog bo blagoslovil te ubožce!’ je pripomnil pater Vizjak. ‘Brez dvoma!’ sem odgovoril. ‘Saj kdo je sličnejši Gospodu v jaslicah in na križu!’ Vse se je izvršilo brez ene same besede, mimo in veselo, da sem se čudil. Zares, kdo jih ne bi Ijubil.«

Slovenski in hrvaški jezuiti, ki so delovali kot misijonarji v Bengaliji. Od teh, ki so na tej sliki, ni nobenega več med živimi; zadnji je (1984) umrl br. Leopold Vidmar. Edini slovenski misijonar v Bengaliji je zdaj p. Jože Cukale DJ.

Sadovi trpljenja

Konec leta 1936 je bilo v Bošontiju že nad dva tisoč vernikov. V začetku leta 1937 pa sta bila pater Mesarič in brat Drobnič v vasi Šajebkali. Vseh tisoč dvesto njenih prebivalcev bi želelo sprejeti katoliško vero! Spoznali so namreč, da so misijonarji nesebični prijatelji ljudi in njih
zaščitniki, pa bi se radi oprijeli še njihove vere.

O tem piše brat Drobnič: »Ti preprosti Bengalci so napravili na naju dober vtis. Toda od Bošontija so daleč šest ur vožnje s čolnom. Okoliščine so tako ugodne, da bi lahko tukaj čez nekaj let nastalo novo samostojno središče. Toda zaenkrat še misliti ne moremo na to, ker zaradi pomanjkanja sredstav in misijonarjev še v Bošontiju ne zmoremo vsega dela.«

Nesebičnost pri rižni zadrugi, ki je poslovala brez dobička, je iznenadila pogane. V množicah so se približevali katoliški veri. Uspehi so bili izredni. Misijonarji sploh niso več vedeli za število spreobrnjenj, ker niso utegnili vsega zapisati.

Kot prva žrtev tega napornega dela je zbolel naš brat France. Ker ni mogel gledati tolike bede, je delal in se mučil prek svojih moči in moral je z nevarno malarijo zapustiti Bošonti.

Kaj ga je priganjalo k taki požrtvovalnosti? To nam odkriva eno njegovih božičnih pisem.

»Bliža se božič, ta veselu praznik. Kaj tako željno pričakujemo? Ali ni, kakor bi se nam v tisti veseli noči odkrila neka vesela skrivnost? Le pojdimo v božični noči v Betlehem in poglejmo v tisti ledeno mrzli hlevček. Na tem kraju je Sin božji postal človek, da s svojim prihodom odreši ves svet, tudi našo drago Bengalijo.

To je skrivnost, ki je ne bomo mogli nikoli doumeti. To šibko Dete – Bog, Stvarnik, Odrešenik! O, kolika ponižnost, kolika dobrota! Veselimo se, pojdimo k njemu prosimo ga za mnogo, mnogo. Najprej za sebe, za starše, brate in sestre, za vse, ki smo dolžni moliti zanje. Potem pa, dragi prijatelji, naj veljajo vaše prošnje in molitve tudi za potrebe bengalskega misijona ter za vaše rojake misijonarje. Božje Dete naj blagoslovi njih trdo delo, da bo rodilo obilo uspehov, da bi pridobili čim več duš za Boga. Te novospreobrnjence bomo potem prihodnji božič poklonili Jezusu kot najdragocenejši božični dar. Molimo tudi za stanovitnost dosedanjih spreobrnjencev in za velikodušnost ljudi v domovini. Rešitev ene duše je vredna več kot osvojitev cele države.«

NA POBOČJIH HIMALAJE

Iz Bošontija v Kurseong

Izvrstna pomoč brata Drobniča ni bila omejena samo na Bošonti. Pomagal je tudi sosednjim misijonom pri gradnji kapel, šol, cerkva in drugih zgradb.

Leta 1937 so ga predstojniki poslali celo v Južno Indijo, da bi pomagal pri graditvi visoke in srednje šole. Zvedeli so, da se je brat Drobnič uveljavil kot »mojster tisoč obrti«. A že med potjo ga je prestregel brzojav, da se je zadeva drugače uredila in naj se vrne. Prevozil je nad tri tisoč kilometrov in se na veliko veselje Bošončanov vrnil.

A ne za dolgo. Preveč je znal, da bi ga pustili v Bošontiju…

Konec leta 1937 se je preselil v bogoslovni zavod v Kurseongu.

O tem sam poroča: »Napočil je čas velikih počitnic v bogoslovnem semenišču. V tem času odidejo bogoslovci na oddih na neko pristavo. Ker potrebujejo za tisti čas posebnega kuharja, so iz Bošontija poklicali mene, da prevzamem kuhinjo na pristavi in si hkrati utrdim zdravje na himalajskih gorah.

Potrudil sem se, da bi vsem in vsakomur ustregel. Bili so zadovoljni in zmenili so se, da bodo prosili hišnega predstojnika, da bi me obdržali v Kurseongu. Ko smo se vrnili s pristave, sem stopil k predstojniku, da bi uredil vse za vrnitev v Bošonti. Ta se mi je nasmejal in rekel, da je še čas; naj se malo odpočijem. Dva dni nato pa sem zvedel, da moram prevzeti kuhinjo v Kurseongu. Tako sem ostal na himalajskih gorah v svežem gorskem zraku. Naj bo vse v večjo čast božjo.

Kot kuhar imam veliko dela. Danes sem pripravil bogoslovcem za kosilo kranjske klobase. Vsi so bili zelo zadovoljni. Kar na tablo za hišna obvestila so nabili javno priznanje kranjskim klobasam s prošnjo, da bi se ta dobrota večkrat pokazala na mizi.«

Pri kuhinjskem delu ni pozabil, daje vsako njegovo dejanje usmerjeno v božjo čast in zveličanje duš – predvsem s tem, da pomaga pri vzgoji novih misijonarjev.

Piše: »Četudi je na Himalaji vse slikovito, je vendar sončni vzhod nekaj posebnega. Na obzorju še ne vidiš sonca, a vrhovi slavne Kinčingžange (enega najvišjih vrhov sveta – 8579 metrov) se že kopljejo v sončnih žarkih. Krasno spreminjajo pestre barve, dokler na zažari cela veriga zasneženih vrhov.

Veliko lepša od sonca pa je luč vere. Prebivalci Himalaje so že začeli spoznavati edino zveličavno vero. Oglašajo se vedno novi katehumeni, včasih kar cele družine. Za vero pa jih niso pridobili učeni bogoslovni dokazi, temveč skromna in včasih skrita dela krščanske ljubezni. Brez dvoma se moramo zahvaliti za velik del spreobrnjenj molitvam dobrih duš v domovini. Pomagajte nam še naprej, da se bo sonce krščanstva kmalu prikazalo v vsem svojem sijaju tudi prebivalcem na himalajskih gorah.«

V Bošontiju pa so ga zelo pogrešali. Pater Jožko Vizjak je pisal: »Ubogih sirot je veliko in ne vem, s čim naj jih prehranim. Da bi jih laže vzdrževal, sem se lotil vrtnarstva. Sam sem delal na vrtu, ki je bil zelo zapuščen. Odkar je odšel brat Drobnič v Kurseong, ni vrta nikdo več obdeloval. Ko sem sekal hosto, me je pičila strupena kača, da še sedaj trpim. Odprla se mi je velika rana na nogi, da ne morem prav hoditi. Kako težko shajam brez redovnega brata, ki bi vodil hišno gospodarstvo in s svojim zglednim življenjem kazal poganom pot k zveličanju duš!«

Veliki gradbenik

Brat Drobnič ni bil dolgo v Kurseongu. Predstavili so ga še više na Himalajo – v zavod Darjeeling, kjer je bila srednja šola in vzgojni zavod z več kot tristo gojenci. Začeli so pa tudi z univerzo. Šele tu so prišle do polnega razmaha njegove zmožnosti.

Sam piše: »V petih letih sem postavil štiri poslopja, razen tega pa smo na vseh straneh prezidavali in prizidavali. V zadnjih počitnicah sem postavil še peto poslopje za štiri delavske družine, ki so zaposlene v zavodu. Zgradili smo novo sobo za kinoprojektor. Ko je bilo vse končano, je prišel mestni inženir, vse pregledal in me pohvalil. Kaj čemo, dogodi se, da je
pohvaljen tisti, ki tega ne zasluži. Ljudje ne vedo, komu pravzaprav gre hvala – a to je moj dobri prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in čim ceneje. Pred dvema letoma so hoteli povečati igrišče za naše dijake. Inženir je naračunal, da bo stalo na sedem tisoč rupij, kar je že lepa vsota. Patru rektorju sem predložil, da bomo vse napravili sami. In res ni bilo niti polovico toliko drago. Isto je bilo, ko smo povečali vseučilišče.

Pred štirinajstimi dnevi sem dokončal sobo za tehnični pouk, kjer dijaki izdelujejo modele mostov, letal, hiš itd. Sedaj sem napravil načrt za veliko streho, dolgo triintrideset metrov, ki bo pokrivala del igrišča v deževni dobi. Treba je napraviti tudi nove predavalnice za fiziko, kemijo in biologijo. To je težko, ker je tu v hribih dovolj prostora samo proti nebu. Torej bo treba zidati tretje nadstropje.

Jezuitski zavod v Kurseongu na pobočjih Himalaje, kjer je brat France nekaj časa kuhal za bogoslovce.

A zdi se, da bo čez nekaj let to vse premajhno. Žeja po izobrazbi je v Indiji zelo velika.«

Polagoma je brat Drobnič še razširjal svoje znanje. Sam je izdeloval načrte in predračune za cele zgradbe, za vodovodne in električne napeljave, za urejanje zemljišč in vodnih zbiralnikov. Sam je nabavljal vse potrebno gradivo. Mudilo se mu je, zato je večkrat potoval po potrebna dovoljenja v Kalkuto kar z letalom. Sam je vodil delo in nadziral delavce.

Predolgo bi bilo, ko bi še naštevali, kaj vse je zidal in popravljal. Radi so ga klicali tudi v druge kraje, ker so iz izkušnje vedeli, kako dragocena je njegova pomoč.

Tatovi skrbe za spremembo

Pri vsem tem pa Franceta ni zapustila dobra volja. Vedno je bil pripravljen na vsako dogodivščino. Naj nam o tem kaj pove sam.

»V našem gozdu so kradli drva. Nekoč pride ob desetih zvečer neki naš uslužbenec in pove, da prav sedaj sekajo. Grem z njim. Deževalo je in tako sva neopažena prišla prav blizu. Počakam, da nam nasekajo dovolj drv. Ko so si jih naložili, pustim, da gresta prvi in drugi mimo, tretjega pa zgrabim. Prva dva odvržeta tovor in zbežita…

Drugič je prišel neki tak nepovabljen gost v našo slaščičamo (kjer si dijaki ob nedeljah lahko kaj kupijo, da jim ni treba hoditi v mesto), pobral ves drobiž in še nekaj sladkarij. K sreči sem večji del denarja tisto popoldne spravil drugam. Slutil sem, da bo ta gospod še prišel na obisk; čakal sem nanj dvanajst noči. Neke noči zaslišim, da nekdo tiho prihaja po stopnicah. To bo moj gost, sem si mislil. A bil je le šakal, ki je bil zašel na dvorišče, preden smo vrata zaprli. Pustil sem ga, češ, ne uideš mi; jutri se pomeniva. Čez petnajst minut zaslišim nekakšen trušč z druge strani dvorišča. Zdaj ga pa imam! Potihoma grem v obednico, pripravljen na napad… in zagledam šakala, ki je skočil na mizo ter z repom pometal krožnike in skodelice na tla.

Po treh nočeh sem pa le dočakal dvonožnega šakala. Prišel je točno tja, kjer sem ga čakal: v shrambo za dežne plašče. Stisnil sem se v kot in čakal, da si jih je naložil. Prišel je že čisto blizu. Bil sem v nevarnosti, da še mene ukrade; takrat skočim in ga zvežem. Odgnal sem ga na policijsko postajo. Prevzela sta ga dva policista, a se je izmuznil in ga še do danes niso izsledili. Darjeeling ga ne bo tako hitro videl in policisti še manj. Upam, da tudi naš zavod ne.

Tretji tak gospodič se je pogovarjal z našim šoferjem, ki je čistil avtomobil. Ko se je šofer pripognil, je ta na drugi strani zajahal kolo in se odpeljal. Šofer pride k meni. Za njim! Najprej z avtomobilom, a ozka cesta gre po strm ih serpentinah navzdol in kolo je hitrejše. Ko je avto obtičal, smo jo udarili kar povprek skozi grmovje. Prišli smo ravno o pravem času. Ni nas zagledal. Slovesno se pripelje. Zgrabim kolo in njega. Policaj, ki je bil z menoj, mu prisoli nekaj krepkih…«

Mati Terezija

»Vesela novica! Neka Albanka, sestra Terezija, je pripadala loretinkam. S pomočjo nekega patra, ki ji je bil spovednik, je dobila dovoljenje, da ustanovi ‘Misijonarke ljubezni’. Eno leto še pripada loretinkam, toda živi lahko popolnoma po svojem načrtu. Če v tem času ne bo prišlo do ustanovitve nove družbe, se vrne v svoj red. Redovno obleko je zamenjala s sarijem (to je indijsko žensko oblačilo) in dobila brezplačno stanovanje s štirimi sobami. Tu je začela zbirati prve posnemovalke. V najbolj zamazanih predmestjih Kalkute obiskujejo bolnike, polnijo bolnišnice z reveži, ki jih pobirajo po pločnikih in parkih. 11. aprila letos (1950) je bilo enajst kandidatk sprejetih v noviciat in s tem je bila kongregacija ustanovljena.

Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre (doma je namreč iz Skopja). Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo: če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo… Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve. Pater rektor mi je takoj dovolil. Odletel sem z letalom kot človek, ki mu je čas vedno prekratek. Kandidatkinje so prišle v cerkev z nadškofom, oblečene kot neveste z vencem na glavi, seveda po indijski noši. Med obredi so odšle v zakristijo in se vrnile oblečene v sarije z modrimi robovi.«

Brat France Drobnič je bil vse življenje tesno povezan z novo redovno družino, ki je medtem pretresla ves svet s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.

Pogumni bolnik

Januarja leta 1946 je moral brat France na operacijo kile. Naj to sam opiše.

»Tako lepo in brez skrbi mi še ni bilo, odkar sem tu. Brat Udovč me je odpeljal k zdravniku, ki me je vprašal, kateri od naju je potreben zdravniške pomoči, ko sva oba tako zdrava videti. Zdravnik mi pokaže sobo in posteljo. Ko sem videl, da so drugi prevzeli skrb zame, sem zaspal in spal ves čas, razen kadar je bilo treba kaj pojesti ali so hoteli kaj vedeti od mene. Tako sem spal skoraj neprenehoma šestintrideset ur. Bil sem zares utrujen. Tretji dan so me bolničarke položile na posteljo na kolesih, mi dale tablete in injekcije ter se vrtele okoli mene kot mačke okrog vrele kaše, jaz pa sem se jim smejal. Ena mi je rekla, naj zatisnem oči. Storil sem tako, pa jih nisem več odprl. Ko sem se prebudil, so me držali, da nisem ušel s postelje; a ko niso več mogli, so me uspavali z injekcijo. Nato sem pa mimo ležal enaindvajset dni… Kar naprej so prihajale bolničarke in drugi bolniki. Pogovarjali smo se o vsem, največ o veri in o pravem človeškem življenju. Govorili so: tega prej nisem vedela, to sem vedno napačno razumel ipd. Žena mojega sobolnika me je nekoč vprašala: ‘Kako da ste vedno tako židane volje?’  ‘Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi. To je naša največja naloga!’ Bolničarke, ki so bile dežurne, so se mudile kar v moji sobi; in ko so jih druge zamenjale, smo kar nadaljevali s pogovori.

Triindvajset dni po operaciji, ko sem se sprehajal po sobi, občutim, da je na drugi strani ki la kot poprej … Že dopoldne so začeli s pripravo na operacijo. Drugo jutro so me uspavali; a tisti, ki je bil pred menoj operiran, je bil okužen in tako sem se zbudil – neoperiran. Naslednji dan sem res prišel na vrsto. Ko sem se po operaciji prebujal, sem začel rogoviliti. Sedem ljudi me je držalo, da nisem ušel: zdravnik, dva bolničarja, dva patra, dva strežnika in še moj sobolnik je pomagal. Injekcija me je uspavala in jih rešila borbe – do sedmih zvečer, ko se se bitka spet začela. Spet so mi dali šivanko pod kožo. Zjutraj so začeli prihajati tisti, ki so me držali. Vsak je imel kaj povedati: jaz sem jo dobil v rebra, jaz v glavo; tega sem brcnil v brado; vi ste pravi boksar in podobno. Smejal sem se: ‘Sami ste krivi, zakaj me pa niste bolje držali!’ Zdravnik je rekel, da je to posledica dvakratne anestezije. Tako se je začelo novih enaindvajset dni lepega počitka. Obiski so se pomnožili in pogovori tudi.«

»Omenil bi še en dogodek. Nesreča mi je hotela odbiti glavo. K sreči je ta zrasla med dobrepoljskimi zeljnatimi glavami, pa je dobro in globoko pognala korenine, da je ni tako lahko zbiti z ramen. Hotel sem pokazati, kako se žaga na cirkularki, pa mi je žaga vrgla cepanico v desno lice. Blizu ušesa je ostala rana, dolga okoli sedem centimetrov… Ko sem dobil ta poljub, sem si takoj mislil, da bo precej močan… Zatisnil sem si ga z roko in se navzočim nasmejal, da se ne prestrašijo. Rano so mi drugi dan zašili z desetimi šivi. Tretji dan sem bil že doma v svoji službi, samo glavo sem imel povezano kot Turek s turbanom. Ko pridem v obednico, so me gledali kot lisica vrano, ki je imela sir v kljunu. Sir je sicer padel iz
kljuna, moja glava pa je ostala na ramenih. Po petih dneh mi je zdravnik pobral šive in me povezal, da sem bil tak kot neke častite sestre. Le brada je govorila, da ni tako … «

Leta 1950 je brat Drobnič imel težave z desno roko. Kar ohromela je… Šele po večmesečnem zdravljenju je bila spet gibčna.

Zaradi kile je bil operiran še enkrat. To pot pa ni bilo take »sreče«: že po devetih dneh so ga poslali nazaj v zavod…

In še četrtič je šel pod nož zaradi kile. Po operaciji je že prišel domov in začel z delom, kar je začutil utrujenost, začelo ga je zbadati… Ugotovili so, da je kepica krvi zamašila žilo (tromboza). »Položili so me v toplo posteljo; jaz sem se smejal, zdravnik in bolničarke pa so bili resni… Celo noč sem dobival tablete in injekcije, tako da sem bolničarkam rekel: ‘Zmotile ste se in mislite, da sem blazinica za šivanke.’ Šlo je na bolje, toda šestega dne me je spet začelo zbadati. Spet se je začelo z injekcijami. Ko sem bil iz nevarnosti, so mi rekli: če ne bi bil tako trdnega zdravja, ne bi bil več pod soncem, ampak nad soncem. To bi bil pa zares zanimiv piknik in to še brez sputnika – ne samo nad Mesec, celo nad Sonce! Seveda sem bil oslabel, a sedaj je Dobrepoljčan spet isti kot prej! Hvala Bogu, tudi v bolnišnici se da kaj duhovnega storiti in tako se sedaj ena od bolničark poučuje v naši sveti veri.«

Vedno židane volje

V nekem pismu pravi: »Biti židane volje je, vam rečem, še zmeraj najbolje, da prenesemo življenje.« Tega se je držal. Samo preberimo si nekaj drobtinic iz njegovih pisem.

»Hvala za velikonočna voščila. Tukaj sem pobarval pirhe kot jih je sestra napravila doma. Popisal sem jih z vsakovrstnimi izreki v raznih jezikih. Dijaki so se zelo čudili, zlasti najmanjši so spraševali, katere kokoši nesejo tako lepa jajca. Odgovarjal sem jim vse mogoče, samo po pravici ne…«

»V začetku maja smo dobili v bližino sestre. Kupile so vilo, ki jo bodo preuredile v dom duhovnih vaj. Večinoma so Američanke. Imenujejo se Zdravniške misijonske sestre (Medical Missions Sisters). So zdravnice ali izučene bolničarke. Njih uspehi so se razglasili po vsej Indiji. Neki maharadža (indijski knez) bi moral iti v Evropo na operacijo. Pa se je odločil, da gre rajši k tem sestram, češ: Sestre molijo! Operacija se je nepričakovano dobro posrečila. Torej Drob – tako mi tukaj pravijo – je bil poslan, da sestram pomaga vse preurediti.«

»28. maja sem šel v Kurseong, da proslavimo petdesetletnico redovništva enega naših zelo zaslužnih bratov. Na krst je pripravil 2350 poganskih duš, večinoma pred smrtjo. Bogoslovci so zbrali mnogo gradiva iz njegovega življenja. To je bilo smeha in ploskanja. Zbranih nas je bilo sto petdeset. Predstavljali so cele igre iz njegovega življenja. Da ne pozabim: pred nekaj meseci je dobil od vlade prvo nagrado iz zlato medaljo za pridelovanje krompirja.«

»Prosite, da vam oprostim. Vedite, da jaz prav rad oprostim vsakomur, posebno tistim, ki nič ne skrivijo. Sveti Frančišek Asiški se ni jezil, ko je vaše voščil o tiskal višnjegorski polž in se je malo zavleklo. Petdesetletnico sem lepo proslavil. Hvala vsem sestram za torto v duhu – za materialno torto so pa poskrbele darjeelinške sestre; to se vse skupaj pomeša, pa je nebeška torta. Hvala vam, ki nas misijonarje v božje roke izročate, da se kateri v dolino ne skotali. Sedaj pa eno novico: kupili smo zemljišče za konvikt (vzgojni zavod). Delamo načrte za novo vseučiliško poslopje za tisoč študentov. Treba bo mnogo moliti, da sveti Jožef dobro strese tiste, ki so bogati.«

Misijonska brata France Drobnič (levo) in Mihael Schmidt, iz hrvaške province Družbe Jezusove.

»Da, res, šestindvajset let je minilo, odkar sem zapustil vse, kar sem ljubil: vas, sestre in brate, rojstni kraj in domovino, da se tako popolnoma izročim v službo Tistelnu, ki me je, nevrednega, izbral za zveličanje neumrljivih duš. Minili so mladostni časi, a upamo na boljše v nebeški domovini.

Želim si še petindvajset let življenja, da si kaj naberem za večnost. Veš, draga sestra, ministrski predsednik sveti Peter zahteva zelo visoko vstopnino. Za sebe upam, da bo sveti Jožef dopolnil primanjkljaj moje zakladnice in bo tako dovolj za tretji razred, pa se bom mogel skriti pod kakšen grm ob rekah mleka in medu…«

Obisk iz domovine

Kolegij svetega Jožefa so radi obiskovali veliki ljudje: indijski predsednik Nehru, predsednik Nepala, veleposlaniki raznih držav in drugi gostje. Predsednik Nepala je prinašal darove prestolonasledniku in princem, ki so se tam šolali.

29. septembra 1958 je zavod doživel visok obisk iz Nepala: prišla sta kralj in kraljica v spremstvu več ministrov obiskat svoje otroke. Pri jezuitih so bili v šoli trije sinovi, pri sestrah v Darjeelingu pa tri hčere. Najstarejši sin je bil pred tremi leti že kralj – za sedem dni, ker se je njegov oče zaradi političnih nemirov odpovedal prestolu in se umaknil v Indijo. Takrat je bilo princu devet let. Ko se je položaj umiril, se je s prestola vrnil v šolske klopi…

V mariborskem Večeru je opisal svoj obisk tudi jugoslovanski vojaški zdravnik major dr. Adolf Drole: »Nismo dolgo čakali in že sta se med vrati pokazala dva starejša moža… Ko ju je rektor prijazno vprašal, če želita slišati slovensko govorico, sta ob pogledu na nas naravnost onemela… »Pa menda ja ne… « Stopil sem k njima in jima po domače voščil dober dan. Stiskanja rok in objemanja ni bilo ne konca ne kraja. Šli smo v sosednjo sobo in tu se je razvil pogovor. Drobnič iz Dobrepolja, Udovč iz Ribnice, oba še čvrsti dolenjski korenini… In ko je pogovor nanesel na dolenjski cviček, na Kum in na Ribničane, je Drobnič vstal s čašo čaja v roki in začel peti ono našo vedno lepo: ‘En starček je živel…’ Takrat smo vsi štirje Jugoslovani – trije Slovenci in moj sopotnik Hrvat – bili v svojih mislih tisoče kilometrov daleč… Stopili smo še na veliko križno stopnišče ter se vsi skupaj slikali. Pridružili so se nama še otroci ministrskega predsednika himalajske državice Butan… Naročala sta pozdrave za vse Slovence od Triglava do Kolpe…«

Potovanje po Indiji

Predstojniki so leta 1959 poslali brata Drobniča na daljše potovanje po Indiji. Malo za oddih, malo pa, da bi se po drugih misijonskih ustanovah česa naučil. Prepotoval je okoli dva tisoč dvesto kilometrov. Bil je tudi v Bošontiju, kjer se je medtem že marsikaj novega pozidalo.

Še več pa je potoval naslednje leto. O tem je svoji sestri napisal obširno poročilo, iz katerega navajamo samo izvleček.

Po petdeseturni vožnji z vlakom je prispel v New Delhi, ogromno in razmeroma čisto mesto. Ogledal si je znamenito Rdečo trdnjavo, v kateri so se dogajale najvažnejše spremembe v indijski zgodovini. Zadnja je bila 15. avgusta 1947, ko je Jawarharlal Nehru izobesil zastavo neodvisne Indije.

Nato je brat Drobnič opravil duhovne vaje v hiši univerze sv. Frančiška Ksaverskega, ki so jo prav takrat odprli indijski jezuiti. Za začetek so sprejeli 900 študentov, prošenj pa so dobili 4000! Misijonske zdravniške sestre so mu razkazale veliko novo bolnišnico. Vse je bilo vzorno, le štedilnik je bil zanič. Brat Drobnič jim je kot izkušen mojster v tej stroki takoj narisal načrt štedilnika za 300 oseb.

Iz Delhija se je vozil devet ur z avtobusom v Jaipur, pomembno prometno križišče, kjer so se skozi stoletja vodile bitke za Indijo. Zato so vsenaokoli same trdnjave, v mestu pa so marmonate palače s čudovitimi dvoranami.

Brat France Drobnič s svojo sorodnico, misijonsko zdravnico s. Terezijo Žužek, si na slonu ogleduje zanimivosti Kalkute.

Od tam se je čez noč odpeljal v Agro in si ogledal grobnico Tadž Mahal, najlepšo stavbo sveta. Še isto noč je nadaljeval pot do osemsto kilometrov oddaljene Patne, kjer je že poznal kolegij Družbe Jezusove. Tam je spet obiskal bolnišnico Misijonskih zdravniških sester, ki jih je povečini poznal iz Darjeelinga. Ustavil pa se je tudi v novem noviciatu Družbe Jezusove, v katerega vsako leto vstopi okoli trideset novincev, največ Indijcev. Neki Čeh, ravnatelj tovarne Bata, ki je imel sina v šoli v Darjeelingu in se je z bratom poznal, ga je z avtomobilom odpeljal na postajo daleč čez Ganges, odkoder je brat kaj kmalu pripotoval nazaj v »domače« gore.

Leta 1961 pa je imel srečo, da je bil tri dni skupaj s svojo sorodnico zdravnico s. Terezijo Žužek iz družbe Misijonskih zdravniških sester, ko je potovala na specializacijo v Anglijo. Razkazal ji je znamenitosti Kalkute; dala sta se večkrat fotografirati, enkrat kar na slonu. Ta slika je priromala tudi v Dobrepolje in Dobrepoljci se niso mogli nagledati rojaka, ki jim je že skoraj izginil v daljavi.

Žal je bila ta slika izmed zadnjih.

Nepričakovana smrt

Brat Drobnič je nadaljeval svoje delo pri zidavi cerkva, šol in bolnišnic. Za štedilnike je bil že pravi strokovnjak. Zdravja Je bil kar dobrega, čeprav je prekoračil šestdeseto leto.

Leta 1963 so ga predstojniki poslali iz Darjeelinga v štirideset kilometrov oddaljeni Kurseong, da tam podre staro šolo in zgradi novo, moderno. Nepričakovano je dobil visoko temperaturo. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo. Grlo mu je nateklo, jesti sploh ni mogel, včasih je celo telo drgetalo od bolečine. Še v nedeljo, 20. oktobra, so ga obiskali prijatelji. Bil je slab, a dobre volje. Zdravniki so zagotavljali, da ni nobene nevarnosti. Slutili so, da bo kaj narobe na jetrih in odločili so se za operacijo v torek.

Lahko si mislimo, da se je France spet s pogumom in smehom spravljal na operacijsko mizo. A se je drugače končalo. Najprej je dobil predhodno injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli ponj, da ga odpeljejo v operacijsko dvorano, so ga našli – mrtvega. To je bilo v torek, 22. oktobra 1963, ob osmih zjutraj. Niso ugotovili, od česa je umrl.

Nepričakovano naglo je nastopila velika ura, na katero se je slovenski misijonar France Drobnič pripravljal vse življenje. Vedno mu je bilo pred očmi: delajmo, žrtvujmo se, trpimo, dokler je čas. Večnost je blizu. – Malo pred smrtjo je pisal svojemu bratu: »Sporočaš mi, da si dovršil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo na vse večne čase!«

Pokopali so ga naslednji dan ob osmih zjutraj. Zadnji hip je prihitel njegov redovni sobrat misijonar pater Lojze Demšar. Ob dveh zjutraj je vstal in šel na pot v dežju. Ves blaten je stopil h krsti in pokojnika pokrižal – v imenu dveh sester redovnic, v imenu vsega sorodstva in v imenu slovenske domovine… Francek, tako so mu radi rekli, je bil bel kot vosek, oči je imel zaprte, ustnice malo na smeh… Na pokopališče sta prihitela še pater Stanko Poderžaj in brat Jože Lukan, tako da so ob grobu stali vsaj trije Slovenci.

Spomenik božjemu junaku

Počivaj v miru, brat France!

Počivaj na pokopališču v Sealdi – poleg rojaka patra Viktorja Sedeja, poleg hrvaškega sobrata Mihaela Schmidta!

Zrasel si iz slovenske prsti.

Legel si v bengalsko zemljo – kot seme, ki je umrlo. Zato pa rodiš velike sadove.

Po bengalskih nižinah in po himalajskih višinah stoje tvoji spomeniki: kapele, misijonske postaje, samostani, šole, igrišča, stanovanja…

Tisoči mladih in starih sprejemajo delež tvojih žuljev in tvojega znoja. Spoznavajo božje stvarstvo in Stvarnika. Bližajo se Kristusu in njegovi Cerkvi.

Tvoje življenje ni bilo prazno.

Tvoji trudi niso bili nerodovitni.

Za veliko misel si živel. Za največjo misel si se žrtvoval.

Kristus je bil tvoj Kralj.

Kristus je danes še bolj tvoj Kralj. Sedaj si pri njem – med njegovimi izbranimi. V četi misijonarjev.

Tisočletni misijonski napor Cerkve je kot en sam čudovit mozaik ljubezni.

Vsak misijonar je kot en kamenček, svoje vrste biser, vdelan v ta skupni mozaik, v to pesem ljubezni.

Ti, brat France, si vpletel v čudežno igro teh biserov nekaj novega. Nekaj našega, slovenskega. Ribniško šegavost, dolenjsko veselost, slovensko pobožnost.

To je tvoj najlepši spomenik.

Pa tudi naš spomenik. Slovenski delež pri Kristusovem poslanstvu.

Hvala ti za to, naš skupni brat, naš misijonar, France Drobnič, božji junak na fronti ljubezni!