Član jezuitske province Zambija-Malawi (ZAM), umrl 9. 6. 2016.
Sam piše takole: “Rojen v Istri, Cerovlje pri Pazinu. Tam tudi krščen. Oče Josip, iz Kobjeglave, dekanat Komen, železniška postaja Štanjel, delal kot voznik lokomotive na železnici. Mama, Karla Česnik pa je bila doma iz Koč, župnija Slavina, dekanat Postojna.
Rojen sem 31. 1. 1922. Imam dva brata: Branko, duhovnik, posvečen eno leto pred menoj, mlajši brat pa Marijan, rojen 1923 in že pokojni (2008). Branko pa še živi v Domu Pristan, na Vipavskem.
Oče je bil okoli leta 1925 premeščen na neki kraj med Genovo in Aleksandrijo. Ker je bil v državni službi so ga na ta način hoteli poitalijanščiti, kot so delali tudi z drugimi Slovenci. Leta 1927 je umrl in je bil pokopan v Aleksandriji. Mama se je s tremi otroki vrnila v Koče. Po dobrem letu pa se je z nami preselila v Gorico kjer je zopet služila kot domačinka in kuharica.
1929. leta me je dala v sirotišče, ki so ga vodile slovenske sestre v Gorici, via don Bosco. Tam je zdaj dom za ostarele ženske in slovenski Vrtec. Leta 1930 so me dali v sirotišče v Udine, kjer sem bil do leta 1935. Potem so me premestili v sirotišče v Vicenzi. Stanoval sem ne daleč od malega semenišča v Gorici in mami je uspelo, da so me sprejeli v to semenišče. Po maturi sem vstopil v bogoslovje, v veliko semenišče, kjer sem bil do posvečenja leta 1946, na praznik Srca Jezusovega.
Prvo službo kot duhovnik sem dobil v Lozicah, kamor sem bil poslan, toda oblast je to preprečila. Nastopil sem službo kaplana v Cerknem, kjer sta bila leta 1942 ubita oba kaplana. Tudi tu sem imel stalne težave z oblastjo in končno so mi prepovedali delovati kot duhovnik.
Obrnil sem se na ordinarijat in zaprosil g. Miha Toroša za dovoljenje, da vstopim k jezuitom z namenom, da grem v misijone. To je bila moja srčna želja že ob posvečenju. Dovoljenje sem dobil in 21. 1. 1949 sem vstopil v jezuitski novicijat v Zagrebu. Tam sem bil tudi v zaporu za tri mesece, potem so me hoteli poklicati k vojakom, kar pa nisem pristal, ker sem zatrdil, da sem italijanski državljan. Magisterij sem opravil na Šalati, filozofijo pa na Jordanovcu. V letih 1956 in 1957 sem bil upravitelj na Vurbergu, potem so mi pa oblasti odvzele pravico živeti v Jugoslaviji.
Odšel sem v Rim in p. Prešeren me je poslal v tretjo probacijo v Avstrijo in določil Zambijo za moje misijonsko delovanje. Na poti v Zambijo sem bil tri mesece v Angliji, da se učim angleščine, potem sem pa 25. 2. 1959 prispel v Sev. Rhodezijo, ki je pozneje postala neodvisna Zambija.
V misijonih sem deloval kot terenski misijonar v raznih župnijah škofije Lusaka in uporabljal v glavnem njandža jezik, ki sem se ga naučil po prihodu v Afriko v Malaviju, kjer sem se pripravljal pet mesecev za pastoralno delo. Bil sem prvi slovenski misijonar na tem področju. Za menoj so prišli številni drugi slovenski in hrvaški misijonarji. Deloval sem pa na sledečih župnijah v lusaški nadškofiji: Katondwe, Matero, Čelston, Kasisi, Mumbwa, zdaj pa upokojen v Chula House, Lusaka, kjer sem tudi zapisal tole poročilo, na svoj 89. rojstni dan, 31. 1. 2011. Bogu hvala.”