Marijan Šef

Rojen je bil leta 1932 v Brežicah. Od petega leta je živel v Ljubljani. Po končani srednji šoli je študiral na medicinski fakulteti v Ljubljani. 28. maja 1957  je diplomiral kot zdravnik pripravnik in začel služenje vojaškega roka v tedanji državi. V Družbo Jezusovo je vstopil 11. septembra 1958 v Zagrebu, kjer je tudi študiral na Visoko filozofsko-teološki šoli. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1966. Jeseni 1968 je začel poučevati medicinsko antropologijo in pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Napisal je več povzetkov knjig o medicinski etiki. Ok. 1970 je organiziral prvo slovensko povojno romanje z vlakom v Lurd. 1975-1981 je bil provincial Slovenske province.
Leta 1994 je na željo patra generala Kolvenbacha odšel v Sarajevo pomagat sobratu Tomislavu Slokarju. Pet let je vodil Jezuitsko službo za begunce (JRS). Delo jezuitov v od vojne prizadetemu mestu je bilo zaznamovano z obnavljanjem okrog 2000 stanovanj in hiš. Odprli so kuhinjo s toplimi obroki za ubožnejše ter jim pomagali pri ogrevanju, obleki, zdravilih in drugih potrebnih rečeh. Poleg tega je predaval na škofijski srednji šoli za medicinske sestre in vodil duhovne vaje za redovnice, bogoslovce in duhovnike. Leta 2001 je začel spremljati udeležence duhovnih vaj v vsakdanjem življenju, ki trajajo 30 tednov. Od leta 2003 leta enkrat mesečno vodil sveto mašo z molitvami za ozdravljenje notranjih ran in sodeloval v Katoliški karizmatični Prenovi. Zadnja leta je preživel v domu sester Usmiljenk v Mengšu in umrl 28. 8. 2015.

P. Marijan Šef je bil vzor pri skrbi za človeka. Zaradi tega so jezuiti odločili, da po p. Šefu imenujejo poseben sklad, ki bo namenjen izobraževanju in podpori študentov. Nekaj o tem, kdo je bil, kaj vse je naredil in pomenil p. Šef, lahko preberete v spodnjih besedilih.

Ob vesti, da je Gospod poklical k sebi p. Marijana Šefa, sem med brskanjem po arhivu našel slike s časa, ko sva delala z begunci. Še posebej me je nagovoril del slike z otvoritve pisarne in prostorov JRS iz leta 2002 (glej na levi). Bolj ko sem sliko gledal in meditiral, bolj sem si brisal solzne oči: ob pogledu nanjo sem se spomnil tolikega dobrega, ki ga je Gospod storil po svojem služabniku Marijanu Šefu. Nekaj malega od tega velikega človeka sem po meditaciji strnil v spodnje vrstice.

Pokončna drža
P. Šefa sem kot svojega predstojnika, sodelavca, direktorja in sobrata doživljal kot pokončnega človeka. Njegova beseda je bila mila, a drža neomajna. Mislim, da je bila ta samozavestna drža naraven odraz njegovih mnogih molitev. Ker je Marijan pogosto klečal pred Bogom, se ni bal stati pred nikomer. Na stara leta je bil sicer sključen in je trpel zaradi bolečin in krčev v hrbtu. A pokončna drža je ostala. Še na letošnje Ignacijevo me je med kratkim in spodbudnim pogovorom, ko sva za mizo kot majhna otroka pila mrzlo mleko, nagovorila njegova drža vere in neomajnega upanja.

Veder obraz
Marijan je včasih na zunaj deloval resno in strogo kot najbolj zahteven oče. A ko je v istem hipu odprl usta, so iz njih privrele besede takšne spodbude in tolažbe, da je resnost dobila nov pomen. Fantje – sem doživljal, da mi sporoča – stvar je resna: poklicani smo k neizmernemu veselju. Njegova vedrina in milina sta mnogim odprla vrata k lepoti evangelija in vere. Tudi na stara leta se mi je njegov obraz zdel še posebej veder – kljub bolečini. Ko sem ga gledal, sem v njem videl veličino svobode in veselja Božjega otroštva. Za to je tudi sam pogosto prosil. Ko smo pri praznovanju njegovega 80. rojstnega dne obhajali sv. mašo, je pri prošnjah kar naenkrat vzkliknil: “Za svobodo Božjih otrok!”

Sivi lasje
P. Šefa sem spoznal v kasnejšem obdobju njegovega življenja. Ko sem ga prvič kot novinec srečal na predstojniškem delu med begunci v Sarajevu, je bil že sivih las. Zaradi njih je na zunaj izgledal kot razumen voditelj dela in hkrati kot duhovni starec. Njegovi sivi oz. beli lasje pa so se tudi drugače pokazali kot velik adut. Ob najinem kasnejšem delu na JRS v Sloveniji so ljudje v meni pogosto prepoznali vihravega mladeniča. Ko pa so nato policisti, socialni delavci, politiki in cerkveni dostojanstveniki videli njegove sive lase, so se pomirili in obema rekli: ne le mladost in vihravost, ampak tudi modrost in izkušnja sta tukaj na delu.

Begunci
Na sliki je nad kipom sv. Jožefa še plakat begunke, ki v naročju nosi dete. Po eni strani nas je plakat spominjal na Božjo Mater. Marija skupaj z Jožefom kot begunka obvaruje svojega Sina pred pokolom nedolžnih otrok in pobegne v Egipt. Marijan je bil neomajen častilec Božje Matere. V spomin nanjo se je rad oblačil v modro. Veliko je molil rožni venec. Spominjam se, da mi je nekoč, ko sem se z njim in njegovo sestro peljal v Šoštanj, ob tej molitvi blago prišepnil, naj besede radostnih skrivnosti izgovarjam bolj počasi. Kot hitremu in veselemu Štajercu se mi neka počasnost pri roženkrancu ni zdela potrebna. On pa je kot v Brežicah rojeni Ljubljančan s spoštljivostjo želel okušati sleherno besedo… Po drugi strani nas je plakat spominjal, da naj nikoli ne odnehamo pomagati ljudem v stiski, še posebej ljudem na begu. Že v zgodnjih 90-ih letih prejšnjega stoletja je Marijan kot eden izmed pionirjev Slovenske Karitas pomagal tisočem vojnih beguncev iz bivše Jugoslavije. Leta 1994 je za to prejel tudi častni znak svobode RS in sicer “za človekoljubno dejavnost pri reševanju človeških stisk”. Človekoljuben je Marijan bil že mnogo let pred podelitvijo priznanja in je takšen tudi ostal. Kot takšnega sem ga vedno poznal. Ljubil je človeka. Bogu se je namreč tako zelo pustil ljubiti, da ni mogel drugače. Ljubil je.