Član jezuitske province Zambija-Malawi (ZAM).

Rojen je bil leta 1927 v Topoljah, župnija Selca nad Škofjo Loko. Bil je peti otrok Jakoba Rovtar in Rozalije rojene Megušar. Osnovno šolo v Selcih je obiskoval šest let in eno leto je bil v Slomškovem zavodu v Ljubljani na klasični gimnaziji. Po nemški okupaciji je ostal doma na kmetiji do leta 1945, ko se je pridružil v februarju domobrancem in odšel maja v Vetrinje na Koroškem. Od tam je bil vrnjen v Slovenijo in do amnestije je preživel težke dneve v Škofji Loki in v Šentvidu. Potem je bil doma do vpoklica v vojsko oktobra 1947 do decembra 1949.
Prvega oktobra 1953 je vstopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Po noviciatu je bil poslan v Št. Lovrenc na Dolenjskem v pomoč p. Preacu, ki je bil tam župnik. Tam je ostal sedem let. Nato je bil nekaj mesecev na Bogenšperku in zatem je bil poslan v Dravlje, kjer je bil župnik p. Štrubelj in kaplan p. Kovač. Tam je ostal dve leti. Tretjo probacijo je opravil v Mariboru, kjer je bil noviciat za slovenske jezuite, kot eden prvih slovenskih jezuitov bratov, ki so opravljali tretjo probacijo. Zadnje zaobljube je opravil na svečnico 1965.
Leta 1965 je odšel v Rim, pomagal je v kuhinji rimske kurije DJ, kjer je bila takrat 32. generalna kongregacija, ki je za vrhovnega predstojnika izvolila p. Pedra Arrupeja, in čakal na vizo. 1966 je skupaj s hrvaškim jezuitskim bratom nadaljeval pot v misijone v Zambijo. Na poti v Afriko sta se ustavila za nekaj mesecev na Malti, kjer sta se učila angleščine. V Zambijo sta prispela 3. 8. 1967.
Po prihodu v Zambijo je bil br. Jože dodeljen v pomoč p. Luisu Havenu na tajništvu katoliških šol. Ko pa so leta 1973 vse šole podržavili, se je preselil v malo semenišče Mpima, ki so ga vodili jezuiti. Mpima je v bližini mesta Kabwe, ki je 150 km oddaljeno od Lusake. Tam je ostal 12 let.
Misijonar p. Janez Mujdrica je ob njegovem pogrebu povedal takole: “Ko sem prišel v Zambijo leta 1975, sem živel pri njem 3 mesece. On je takrat bil ekonom v Mpima semenišču. Tam je bilo okrog 120 malih semeniščnikov in 80 bogoslovcev, ki so študirali filozofijo. Bilo je tudi okrog 20 profesorjev. Jože je bil odgovoren za hrano, stanovanje, zgradbe, kmetijo, vrt. Pod sabo je imel okrog 30 zaposlenih, ki so skrbeli za par sto krav, prašičev, kokoši. Večkrat sem ga videl, kako je s traktorjem oral. Vsak dan sva šla v mesto nakupit potrebne stvari, na pošto. Občudoval sem Jožeta, kako je bilo vse organizirano, vse je lepo funkcioniralo, imel je lepe odnose z delavci, semeniščniki in duhovniki. Čez dan je bil z delavci, ponoči je pa urejal račune, zjutraj med prvimi prišel k maši. Bil je res organiziran, podjeten, delaven, uspešen, prijazen… ” (vir: Radio Vatikan)
Leta 1986 je bil poklican v jezuitski noviciat v Lusaki, kjer je nadaljeval s svojim služenjem do 2010 kot “minister”, tj. oskrbnik skupnosti. 2011 se mu je zdravje zelo poslabšalo in zambijski zdravniki mu niso mogli pomagati, zato se je vrnil v Slovenijo in postal član jezuitske skupnosti v Dravljah, kjer se mu je zdravje izboljšalo. Tudi tu je skrbel za vrt, redno molil v hišni kapeli in bil prisoten pri župnijskih mašah; 90-letnico življenja februarja 2017 in 65 let redovništva oktobra 2018 je praznoval skupaj z župnijo. Občasno je obiskoval sorodnike v domačem kraju. Marca 2019 je bil zaradi napredujoče demence sprejet v duhovniškem domu Mane nobiscum na Lepem potu v Ljubljani. Tam je umrl 14. oktobra 2019 in bil 17. oktobra 2019 pokopan v Dravljah v jezuitskem grobu (vir: Radio Vatikan).


P. Janez Mujdrica se ga spominja takole:

“(V Lusaki) je bil odgovoren za materialne stvari: denar, nakupovanje, hrano, velik vrt, kokoši, zajce in avtomobile. Pod sabo je imel 15 delavcev, ki so tudi prenavljali in belili zgradbe. Novince je učil praktične stvari, kako se kuha, pere, čisti, vrtnari, skrbi za kolesa. Ko sem šel v Lusako, sem ga rad obiskal, da sva zapela kakšno slovensko narodno in Marijino. Lepo je bilo videti in čutiti, kako ga imajo novinci radi.
Preden sem prišel v Slovenijo, je bil par tednov pri nas zambijski jezuit, ki sedaj dela doktorat v Kaliforniji. Rekel je, da je bil Jože zanj najboljši misijonar. Zakaj? Bil je res pravi brat: vsakega, s katerim je živel, je tretiral na najlepši način in se trudil, da bi bil res srečen in uspešen.
P. Lojze Podgrajšek je poslal Whatsupp sporočilo o Jožetovi smrti in je dobil tele komentarje zambijskih jezuitov: “Jože je svetniška duša, božji človek, odličen redovnik in misijonar. Jože je veliki Slovenec, jezuit in misijonar. Bogu hvala zanj! Res smo lahko ponosni nanj.”
Naj končam po zambijsko: “Mwambombeni, mukwai! Natasha, mukwai! (Nekaj čudovitega si naredil. Čestitamo! Jože, hvala ti!)’”