4. februarja se spominjamo šestih jezuitov, umorjenih v Indiji zaradi izpovedovanja vere. Portugalec sv. Janez de Brito, rojen leta 1647, je umrl v Maduraju 4. februarja 1693. Bl. Rudolf Acquaviva in njegovi štirje sodelavci (Italjana, Španec in Portugalca) so umrli na polotoku Salsette blizu Goe 13. junija 1583.
6. februarja se spominjamo štirinajstih jezuitov, svetih in blaženih, ki so bili skupaj z drugimi kristjani na različne načine mučeni v japonskem Nagasakiju, v treh obdobjih preganjanj kristjanov. Nekaj jezuitskih imen: 5. februarja 1597 so tam križali tri bogoslovce japonske narodnosti, med njimi kot prvega Pavla Mikija, poleg šest frančiškanov in sedemnajst tretjerednikov, ki so primisijonarili s Filipinov; 10. septembra 1622 so sežgali Čeha Karla Spinolo in prvega duhovnika – Japonca Sebastjana Kimuro s še tridesetimi mučenimi kristjani; leta 1626 pa so bili sežgani Portugalec p. Frančišek Pacheco (ki je bil od leta 1621 japonski provincial) in osem njegovih jezuitskih sobratov Japoncev.
4. FEBRUAR: SV. JANEZ DE BRITO, DUHOVNIK, BL. RUDOLF ACQUAVIVA, DUHOVNIK, IN TOVARIŠI, MUČENCI V INDIJI
SV. JANEZ DE BRITO
Vir: Jesuits Global
Rodil se je v Lizboni leta 1647. Bil je sin kraljevega namestnika v Braziliji. Devetleten je bil sprejet za paža prestolonaslednika Petra. Na priprošnjo sv. Frančiška Ksaverja je čudežno ozdravel in želel biti misijonar po vzoru sv. Frančiška. Petnajstleten je vstopil k jezuitom in bil eden najboljših učencev. Zaprosil je, da bi smel v misijone. Dovoljenje je dobil, a do mašniškega posvečenja je moral čakati doma. Šele šestindvajsetleten je mogel oditi v Goo v Indiji, kjer je dopolnil svoje študije. V Goi so ga nagovarjali, naj sprejme profesuro, a je odvrnil:
Nisem prišel v Indijo po znanstvene lovorike, marveč po mučeniško palmo.
Najprej je v raznih predelih Indije neutrudljivo stregel bolnikom v nevarnih nalezljivih boleznih. Nato je začel živeti kot indijski spokornik in kot tak imel pristop k različnim kastam. Leta 1686 je tvegal pot v kraljestvo Marave (vzhodno od Madure), kamor je bil misijonarjem vstop prepovedan. Ko je pokrstil dva tisoč Indijcev, so ga zaprli in strahovito mučili, vendar ga je kralj izpustil in mu dovolil oditi v Evropo, kamor ga je klical p. provincial, da bo misijonski prokurator. Portugalski prestolonaslednik ga je nagovarjal, naj ostane v Evropi, a se je kljub temu vrnil v kraljestvo Marava in krstil še nekaj deset tisoč nevernikov. Krščeval je ponoči. Spet so ga zaprli, mučili in leta 1693 obglavili. Med blažene je bil prištet leta 1853, med svetnike 22. junija 1947.
SALSETSKI MUČENCI – BL. RUDOLF ACQUAVIVA IN ŠTIRJE TOVARIŠI Pet osebnosti različnih narodnosti in izobrazbe se je znašlo pod isto zastavo: trpeti in darovati življenje za Kristusa in Cerkev.
Danes: petstoletna katedrala Se v državici Goa, Indija.
Rudolf Acquaviva, rojen leta 1550, je bil iz odlične družine. Njegov oče je bil vojvoda v Atriju, dva njegova brata poznejša kardinala, stric Klavdij eden najsposobnejših generalov DJ. Rudolf je težko premagal očetov odpor, da bi vstopil k jezuitom. Vendar je z 18 leti vstopil v rimski noviciat, kjer je imel za sonovinca Stanislava Kostko. Leta 1578 je bil v Lizboni posvečen v mašnika. Nato je smel v misijone. Postavili so ga za predstojnika majhni skupini, ki je bila določena za dvor velikega mogula na indijski podcelini. Ta si je na svojem dvoru želel misijonarjev. Ko je Rudolf Acquaviva sprevidel, da glede spreobrnitve mogula ne bo ničesar dosegel, so ga poklicali v Goo. Bil je imenovan za predstojnika na misijonski postaji polotoka Salsette. Tukaj je pri prvem obisku dosegel mučeniško palmo leta 1583.
Alfonz Pacheco, odličen Španec, rojen leta 1551, je vstopil k jezuitom s 16 leti. V misijone je bil poslan leta 1574. V Goi se je dobro izkazal kot upravnik kolegija. Po kratkem potovanju v Evropo se je vrnil v Goo. Bil je imenovan za misijonskega predstojnika na polotoku Salsette in imel to službo do prihoda p. Acquaviva. Spremljal je Acquavivo in bil z njim vred ubit iz sovraštva do katoliške vere.
Peter Berno, rojen leta 1553 v Asconi kot sin revnega obrtnika, je odšel z očetom v Rim. Tam je bil sprejet v Germanik, od koder je stopil v noviciat sv. Andreja. Štiri mesece po vstopu je bil že določen za misijon v Indiji. Po končanem noviciatu na Portugalskem je leta 1579 odpotoval v Goo. V mašnika je bil posvečen leta 1580 v Indiji. Ves svoj apostolat je imel na polotoku Salsette. Opravljal ga je z velikim žrtvami in končno okronal z mučeništvom.
Anton Francisco je bil Portugalec. O njem malo vemo. Rojen je bil v Coimbri leta 1553. V tem mestu je študiral in 17-leten vstopil v Jezusovo Družbo. Določen za misijon v Indiji je bil leta 1583 posvečen za mašnika in je še isto leto daroval življenje za Kristusa na polotoku Salsette.
Frančišek Aranha. Tudi o njem je malo znanega. V Goi je spremljal svojega strica, tamkajšnjega prvega nadškofa. Vstopil je k jezuitom z namenom, da postane redovni brat. Bil je odličen risar in arhitekt ter je ta talent uporabil za gradnjo in popravilo cerkva. Leta 1583 je tudi on na Salsettu dal življenje za sveto vero, ko so se pogani razbesneli nad jezuiti.
Polotok Salsette, le nekaj km oddaljen od Goe, je bil vedno težavno misijonsko področje. Bramani in pogani so ga imeli za neke vrste sveto deželo. To je povečevalo napetost. P. Acquaviva je sklical misijonarje na posvet. Hoteli so začeti organizirano misijonsko delo v vasi Coculin. Izdelali so načrt, kako bodo postavili velik križ. Dva dni po njihovem prihodu v Coculin je čarovnik Pondu naščuval domačine, da so vseh pet misijonarjev barbarsko ubili. Zadnjega so usmrtili Frančiška Aranha. To se je zgodilo 13. julija 1583. Trupla so odkupili Portugalci in jih slovesno prenesli v Goo. Za blažene je te mučence razglasil 1893 Leon XIII.
Spomenik in muzej 26 mučencem v Nagasakiju. Foto p. Franc Kejžar DJ.
6. FEBRUAR: SV. PAVEL MIKI, REDOVNIK, IN TOVARIŠI, BL. KAREL SPINOLA, SEBASTIJAN KIMURA, DUHOVNIKA, IN TOVARIŠI, MUČENCI NA JAPONSKEM
Sv. Pavla Mikija so 5. februarja 1597 v Nagasakiju pribili na križ. Istega dne sta z njim pretrpela mučeništvo sholastik Janez Soan (de Gotó) in redovni brat Jakob Kisai ter še 23 drugih redovnikov in laikov.
Blaženi Karel Spinola (1564 – 1622), Sebastijan Kimura (1565 – 1622) in 30 tovarišev je pretrpelo mučeništvo na Japonskem 10. septembra 1622 in v času preganjanja v letih 1617-1632.
Evangelizacija Japonske se je pričela s prihodom sv. Frančiška Ksaverja leta 1549 in se je v naslednjih letih lepo razvijala. Svoje središče je krščanska skupnost imela v Nagasakiju. Leta 1587 je štela že 205.000 kristjanov. Iz neznanih vzrokov pa je prav to leto cesar Tajkosama izdal odlok o izgonu jezuitov, ki so bili tistikrat edini katoliški red na Japonskem. Odlok so le deloma izpolnili. Večina jezuitov je ostala in na tihem delovala.
Leta 1593 so se na Japonsko izkrcali drugi redovniki, ki so prišli s Filipinov. V prevelikem navdušenju so javno in pogumno oznanjali Kristusa.
Politični zapleti med Španci in Japonci so priklicali reakcijo pri cesarju, ki je izdal dekret o zaporu šestih frančiškanov, sedemnajstih japonskih tretjerednikov in naših treh mučencev. Razen dveh Japoncev so vse odpeljali v Meako, vsakemu odrezali v posmeh del levega ušesa in jih takšne vozili v Nagasaki. Med potjo so jih sramotili pa tudi vabili k odpadu. Vsi so vztrajali v krščanski veri. V Nagasakiju so jih na griču, ki so ga pozneje imenovali sveti grič, križali in vsakemu prebodli srce z dvema sulicama. Med temi 26 mučenci so bili trije jezuiti.
SV. PAVEL MIKI IN TOVARIŠI
Sv. Pavel Miki. Vir: Jesuits Global
Pavel Miki izhaja iz premožne družine v Kioto. Rojen je bil leta 1566 v Kiotu, s 5 leti je bil krščen, z 20 leti je stopil v jezuitsko semenišče, dve leti zatem je postall novinec DJ. Pri študiju je občutil težave z latinščino, dobro pa je poznal nauk in navade budistov, kar mu je zelo koristilo v razpravah s krajevnimi učenimi Japonci. Veliko jih je pridobil za Kristusa.
Na misijonskih potih je bil pridružen vice-provincialu kot pridigar. O učinkovitosti njegovih pridig je frančiškan p. Ribadeneira izjavil naslednje: “Med brati, ki so ob mojem bivanju pridigali na Japonskem, so kristjani cenili Pavla kot pridigarja, ki ima največ unkcije (najbolj privlači). Govorili so, da ni nihče žel toliko uspeha kakor on. Svojo gorečnost je bolj kazal s čustvi kot z besedami.”
Decembra leta 1596 je bil skupaj z drugimi mučenci zaprt v Osaki, nato prepeljan v Meako. Mnogo je pretrpel v zaporu. 5. februarja naslednjega leta je bil na nagasaškem griču z drugimi vred križan. V zadnjih vzdihih je nagovoril kristjane, ki so prisostvovali križanju, naj ostanejo stanovitni. Velik vtis je naredil, ker je pred smrtjo prosil Boga, naj odpusti krvnikom.
Janez Soan (de Gotó) je bil rojen leta 1578 v krščanski družini na majhnem otoku otočja Goto. Ker je tam nastalo preganjanje kristjanov, so si krščanske družine, med njimi tudi Soanova, iskale zatočišče v Nagasakiju, da bi lažje izpovedovale svojo vero. S 15 leti je Janez prosil za vstop k jezuitom. Zaradi preizkušnje je bil sprejet le kot katehist. Na ponovno prošnjo je bil kot novinec pridružen Pavlu Mikiju in Jakobu Kisaju, od katerih se ni več ločil do smrti. Bil je ujet, odpeljan v Meako, kjer so ga v zasmeh vlačili po ulicah. V Nagasakiju je položil zaobljube, s katerimi se je pridružil Družbi Jezusovi.
Odveden na morišče je zagledal svoj križ, ga poljubil in pritisnil na srce. Ko so ga nanj privezali, je videl pred seboj svojega očeta in ga takole nagovoril: “Oče, dobro glej, kako je treba dušo postaviti na prvo mesto. Zato poskrbi, da ne boš ničesar prezrl, kar bi ti pomagalo ohraniti vero”. “Sin moj,” mu je rekel oče, “zahvalim se ti za tvojo spodbudo. Ti pa zdaj z veseljem prenesi smrt, ki jo boš pretrpel za našo sveto vero. Kar se mene tiče in tvoje mame, sva pripravljena umreti za isto stvar.”
Očetu je Janez izročil za spomin rožni venec, materi pa krpo, ki jo je imel na glavi. Oče se ni oddaljil od morišča, dokler ni bil priča, kako je bil sin privezan na križ in preboden z dvema sulicama skozi srce. Star je bil 19 let.
Jakob Kisai se je leta 1533 rodil v poganski družini. Vsaj do 16. leta se je vzgajal pri nekem boncu. Pozneje se je dal krstiti, se poročil z novokrščenko, s katero je imel sina Janeza. Ker pa se je žena hotela vrniti v vero boncev, se je Jakob od nje ločil. Pri dobrih vernikih je poskrbel za sina, da ga vzgoje v krščanski veri in se sam umaknil v jezuitsko hišo v Osaki. Jezuiti so kmalu uvideli pri Jakobu dobro versko znanje in ga postavili za katehista. Bil je pobožen in je vztrajno premišljeval Gospodovo trpljenje.
Ko je Tajkosama 8. decembra 1596 izdal dekret o zaporu frančiškanov in njihovih japonskih prijateljev, je bil prijet tudi on skupaj s katehistom Pavlom Mikijem in Janezom Soanom. Odpeljan je bil v Meako s skupino, ki je bila določena za mučeništvo. Na dan pred usmrtitvijo se je Jakobu izpolnila goreča želja, da se je smel z zaobljubami pridružiti Družbi Jezusovi. V trenutku, ko so jim biriči s sulicami začeli prebadati srca, so jetniki pričeli peti pesem: “Tebe Boga hvalimo”.
Omenjenih 26 japonskih mučencev, med njimi imenovane tri jezuite, je prištel med svetnike Pij IX. 1. 1862.
BL. KAREL SPINOLA IN TOVARIŠI
Karel Spinola je bil rojen leta 1564, verjetno v Pragi. Smrt Rudolfa Acquaviva ga je ganila, da je vstopil k jezuitom. Noviciat je končal v mestu Leoce pod vodstvom sv. Bernardina Realina. V mašnika je bil posvečen v Milanu leta 1594. Dve leti pozneje se je vkrcal za Vzhod, toda ladja ga je zanesla v Brazilijo. Tam so ga ujeli in odpeljali na Angleško. Po treh letih je bil izpuščen. Vrnil se je v Lizbono, kjer pa ga je mučila bolezen. Šele leta 1602 je preko Goe in Macaa prispel v Nagasaki. Leta 1614 je na Japonskem izbruhnilo hudo preganjanje kristjanov. P. Spinola se je štiri leta skrival pod tujim imenom, pogosto menjaval stanovanje, ponoči pridigal, maševal, delil zakramente, dokler ga ni leta 1618 neki odpadnik ovadil. Njega in družino, kjer so ga našli, so odvlekli v zapor.
Jetništvo je trajalo 4 leta. O trpljenju je poročal p. provincialu. Jetniki niso bili zaščiteni pred dežjem, mrazom in snegom. Zapor je bil izredno umazan. Niso smeli prati perila zunaj celice in ga sušiti na soncu. Njihovo življenje je bilo trajno stradanje. P. Spinola se je večkrat lotila bolezen. Skupaj z njim so bili zaprti drugi redovniki, frančiškani in dominikanci. V zaporu so si uredili nekakšno redovno življenje. Maševali so in opravljali druge molitve. P. Spinola je spodbujal k vztrajnosti še druge jetnike tako v ječi kot pozneje pri mučeništvu. S provincialovim dovoljenjem je sprejel v Družbo štiri japonske katehiste. V septembru 1622 so Spinolo in 23 kristjanov prepeljali v Nagasaki, kjer jih je čakala smrtna kazen. Pridružili so se jim še drugi jetniki, tako da je bilo 22 sežganih in 30 obglavljenih. Spinola je bil sežgan. Umrl je prvi. Njegov pepel so raztresli v morje. Papež Pij IX. je leta 1867 vse mučence razglasil za blažene.
Sebastijan Kimura (1565–1622) je bil prvi Japonec, ki je postal duhovnik in vnuk prvega spreobrnjenca na Japonskem, ki ga je krstil sveti Franšiček Ksaver. Bil je izrazit govornik, zrasel je v krščanski družini, njegov bratranec je bil jezuitski brat Leonard Kimura. Po študiju pri jezuitih v Hiradu in v semenišču, ki so ga jezuiti imeli v Arimi, je leta 1582 vstopil k jezuitom. Teologijo je študiral v Macau, v duhovnika pa je bil posvečen septembra leta 1601 v Nagasakiju.
Kot Japonec se je med preganjanjem lahko uspešno prikrival in potoval okrog, da je obiskoval kristjane na domovih in podeljeval zakramente tistim v zaporu. Oblačil se je včasih kot vojak, drugič kot trgovec pa kot delavec ali zdravnik. Policija si je zelo prizadevala, da bi ga ulovila, zato mu je provincial predlagal, naj se umakne, dokler ne mine nevarnost. Še preden je lahko kaj storil, ga je eden izmed pomočnikov izdal, nakar so ga 30. junija 1622 skupaj s katehistom Tomažem Akabošijem in pomočnikom v jezuitski hiši Ludvikom Kavaro aretirali. V zaporu se je srečal s patrom Karlom Spinolo in drugimi kristjani.
Bl. Pacheco, provincial na Japonskem. Vir: Jesuits Global
Frančišek Pacheco je rojen l. 1556 v plemiški družini na Portugalskem. Že v otroški dobi se je navduševal za misijone. Resno se je odločil za misijonski poklic ob stiku z misijonarji, ki so prihajali z Japonskega. L. 1586 je vstopil v Družbo Jezusovo in bil 7 let kasneje določen za misijonarja v Indiji. V Goi je končal teologijo in bil posvečen za duhovnika. Od tod je bil poslan v Macao in tam poučeval teologijo. Leta 1604 je končno dosegel, da je smel na Japonsko. Po kratkem delovanju se je vrnil v Macao in postal rektor kolegija. L. 1612 je zopet odšel na Japonsko, kjer ga je škof de Cergueira imenoval za svojega generalnega vikarja. Dve leti pozneje se je začelo hudo preganjanje kristjanov. Pacheco se je začasno umaknil v Macao, nato pa se je vrnil na japonska tla, preoblečen v trgovca. Z njim so prišli tudi drugi jezuiti, preoblečeni v mornarje.
L. 1621 je bil imenovan za provinciala japonske Cerkve v katakombah. Ponoči je pridigal in delil zakramente v stalni nevarnosti, da bo izdan. Izdajalec se je res našel in Pacheco je bil 1625 ujet skupaj z bratom Gašperjem Šadamatzu, patrom Janezom Zolajem, nekaj dobrimi katehisti in drugimi kristjani. V času zapora je sprejel v Družbo svoje tri katehiste in še dva vernika. Na gričih Nagasakija je leta 1626 dosegel mučeniški venec. Bil je sežgan z drugimi osmimi redovniki Družbe Jezusove. Njih pepel so raztresli v morje. Papež Pij IX. jih je leta 1867 razglasil za blažene.
Na Japonskem je bilo skupno več kot 250.000 mučencev, od tega 600 v Nagasakiju. 42 jih je bilo kanoniziranih in 393 beatificiranih.
(Muzej 25 mučencev v Ngasakiju)
Vir: Janez Jauh [in Franc Kejžar, ur.], Svetniki in blaženi Družbe Jezusove, Popravljena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, Provincialat Slovenske province Družbe Jezusove, 2014.
Predstavitve svetih in blaženih jezuitov v angleščini, francoščini, španščini in italijanščini najdete na jesuits.global.
Naša spletna stran jezuiti.si na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah ZEKom-1 (Uradni list RS, št. 109/12, 110/13, 40/14 – ZIN-B, 54/14 – odl. US, 81/15 in 40/17) uporablja piškotke, ki jih lahko odloži v brskalnik vašega računalnika.
<h3 class="fusion-responsive-typography-calculated" data-fontsize="20" data-lineheight="28px">Kaj so piškotki?</h3>
Piškotki (angl. cookies) so preproste tekstovne datoteke, ki jih nekatere spletne strani preko brskalnika shranijo na vaš računalnik in shranjujejo nekatere neosebne podatke. Ob ponovnem obisku vas tako lahko spletna stran ponovno prepozna.
<h3 class="fusion-responsive-typography-calculated" data-fontsize="20" data-lineheight="28px">Kaj mi nudi piškotek?</h3>
Ob uporabi iste naprave in brskalnika so piškoti nadvse uporabni, saj si lahko na primer zapomnijo vaše nastavitve, pomagajo nam spremljati, kako uporabljate naše strani in naredijo prikazano vsebino bolj ustrezno vašim interesom in potrebam. Nobeni piškotki, ki jih uporabljamo na svojih spletnih mestih, ne zbirajo podatkov, s katerimi bi vas bilo mogoče osebno prepoznati.
Necessary cookies are absolutely essential for the website to function properly. These cookies ensure basic functionalities and security features of the website, anonymously.
Functional cookies help to perform certain functionalities like sharing the content of the website on social media platforms, collect feedbacks, and other third-party features.
Performance cookies are used to understand and analyze the key performance indexes of the website which helps in delivering a better user experience for the visitors.
Analytical cookies are used to understand how visitors interact with the website. These cookies help provide information on metrics the number of visitors, bounce rate, traffic source, etc.
Advertisement cookies are used to provide visitors with relevant ads and marketing campaigns. These cookies track visitors across websites and collect information to provide customized ads.