Sv. Janez de Brito in drugi jezuiti, mučenci v Indiji (4. februar) ter sv. Pavel Miki in drugi jezuiti, mučenci na Japonskem (6. februar)

Danes: petstoletna katedrala Se v državici Goa, Indija.

Rudolf Acquaviva, rojen leta 1550, je bil iz odlične družine. Njegov oče je bil vojvoda v Atriju, dva njegova brata poznejša kardinala, stric Klavdij eden najsposobnejših generalov DJ. Rudolf je težko premagal očetov odpor, da bi vstopil k jezuitom. Vendar je z 18 leti vstopil v rimski noviciat, kjer je imel za sonovinca Stanislava Kostko. Leta 1578 je bil v Lizboni posvečen v mašnika. Nato je smel v misijone. Postavili so ga za predstojnika majhni skupini, ki je bila določena za dvor velikega mogula na indijski podcelini. Ta si je na svojem dvoru želel misijonarjev. Ko je Rudolf Acquaviva sprevidel, da glede spreobrnitve mogula ne bo ničesar dosegel, so ga poklicali v Goo. Bil je imenovan za predstojnika na misijonski postaji polotoka Salsette. Tukaj je pri prvem obisku dosegel mučeniško palmo leta 1583.

Alfonz Pacheco, odličen Španec, rojen leta 1551, je vstopil k jezuitom s 16 leti. V misijone je bil poslan leta 1574. V Goi se je dobro izkazal kot upravnik kolegija. Po kratkem potovanju v Evropo se je vrnil v Goo. Bil je imenovan za misijonskega predstojnika na polotoku Salsette in imel to službo do prihoda p. Acquaviva. Spremljal je Acquavivo in bil z njim vred ubit iz sovraštva do katoliške vere.

Peter Berno, rojen leta 1553 v Asconi kot sin revnega obrtnika, je odšel z očetom v Rim. Tam je bil sprejet v Germanik, od koder je stopil v noviciat sv. Andreja. Štiri mesece po vstopu je bil že določen za misijon v Indiji. Po končanem noviciatu na Portugalskem je leta 1579 odpotoval v Goo. V mašnika je bil posvečen leta 1580 v Indiji. Ves svoj apostolat je imel na polotoku Salsette. Opravljal ga je z velikim žrtvami in končno okronal z mučeništvom.

Anton Francisco je bil Portugalec. O njem malo vemo. Rojen je bil v Coimbri leta 1553. V tem mestu je študiral in 17-leten vstopil v Jezusovo Družbo. Določen za misijon v Indiji je bil leta 1583 posvečen za mašnika in je še isto leto daroval življenje za Kristusa na polotoku Salsette.

Frančišek Aranha. Tudi o njem je malo znanega. V Goi je spremljal svojega strica, tamkajšnjega prvega nadškofa. Vstopil je k jezuitom z namenom, da postane redovni brat. Bil je odličen risar in arhitekt ter je ta talent uporabil za gradnjo in popravilo cerkva. Leta 1583 je tudi on na Salsettu dal življenje za sveto vero, ko so se pogani razbesneli nad jezuiti.

Na misijonskih potih je bil pridružen vice-provincialu kot pridigar. O učinkovitosti njegovih pridig je frančiškan p. Ribadeneira izjavil naslednje: “Med brati, ki so ob mojem bivanju pridigali na Japonskem, so kristjani cenili Pavla kot pridigarja, ki ima največ unkcije (najbolj privlači). Govorili so, da ni nihče žel toliko uspeha kakor on. Svojo gorečnost je bolj kazal s čustvi kot z besedami.”
Decembra leta 1596 je bil skupaj z drugimi mučenci zaprt v Osaki, nato prepeljan v Meako. Mnogo je pretrpel v zaporu. 5. februarja naslednjega leta je bil na nagasaškem griču z drugimi vred križan. V zadnjih vzdihih je nagovoril kristjane, ki so prisostvovali križanju, naj ostanejo stanovitni. Velik vtis je naredil, ker je pred smrtjo prosil Boga, naj odpusti krvnikom.

Janez Soan (de Gotó) je bil rojen leta 1578 v krščanski družini na majhnem otoku otočja Goto. Ker je tam nastalo preganjanje kristjanov, so si krščanske družine, med njimi tudi Soanova, iskale zatočišče v Nagasakiju, da bi lažje izpovedovale svojo vero. S 15 leti je Janez prosil za vstop k jezuitom. Zaradi preizkušnje je bil sprejet le kot katehist. Na ponovno prošnjo je bil kot novinec pridružen Pavlu Mikiju in Jakobu Kisaju, od katerih se ni več ločil do smrti. Bil je ujet, odpeljan v Meako, kjer so ga v zasmeh vlačili po ulicah. V Nagasakiju je položil zaobljube, s katerimi se je pridružil Družbi Jezusovi.
Odveden na morišče je zagledal svoj križ, ga poljubil in pritisnil na srce. Ko so ga nanj privezali, je videl pred seboj svojega očeta in ga takole nagovoril: “Oče, dobro glej, kako je treba dušo postaviti na prvo mesto. Zato poskrbi, da ne boš ničesar prezrl, kar bi ti pomagalo ohraniti vero”. “Sin moj,” mu je rekel oče, “zahvalim se ti za tvojo spodbudo. Ti pa zdaj z veseljem prenesi smrt, ki jo boš pretrpel za našo sveto vero. Kar se mene tiče in tvoje mame, sva pripravljena umreti za isto stvar.”
Očetu je Janez izročil za spomin rožni venec, materi pa krpo, ki jo je imel na glavi. Oče se ni oddaljil od morišča, dokler ni bil priča, kako je bil sin privezan na križ in preboden z dvema sulicama skozi srce. Star je bil 19 let.

Jakob Kisai se je leta 1533 rodil v poganski družini. Vsaj do 16. leta se je vzgajal pri nekem boncu. Pozneje se je dal krstiti, se poročil z novokrščenko, s katero je imel sina Janeza. Ker pa se je žena hotela vrniti v vero boncev, se je Jakob od nje ločil. Pri dobrih vernikih je poskrbel za sina, da ga vzgoje v krščanski veri in se sam umaknil v jezuitsko hišo v Osaki. Jezuiti so kmalu uvideli pri Jakobu dobro versko znanje in ga postavili za katehista. Bil je pobožen in je vztrajno premišljeval Gospodovo trpljenje.
Ko je Tajkosama 8. decembra 1596 izdal dekret o zaporu frančiškanov in njihovih japonskih prijateljev, je bil prijet tudi on skupaj s katehistom Pavlom Mikijem in Janezom Soanom. Odpeljan je bil v Meako s skupino, ki je bila določena za mučeništvo. Na dan pred usmrtitvijo se je Jakobu izpolnila goreča želja, da se je smel z zaobljubami pridružiti Družbi Jezusovi. V trenutku, ko so jim biriči s sulicami začeli prebadati srca, so jetniki pričeli peti pesem: “Tebe Boga hvalimo”.

Omenjenih 26 japonskih mučencev, med njimi imenovane tri jezuite, je prištel med svetnike Pij IX. 1. 1862.

Bl. Karel Spinola

Jetništvo je trajalo 4 leta. O trpljenju je poročal p. provincialu. Jetniki niso bili zaščiteni pred dežjem, mrazom in snegom. Zapor je bil izredno umazan. Niso smeli prati perila zunaj celice in ga sušiti na soncu. Njihovo življenje je bilo trajno stradanje. P. Spinola se je večkrat lotila bolezen. Skupaj z njim so bili zaprti drugi redovniki, frančiškani in dominikanci. V zaporu so si uredili nekakšno redovno življenje. Maševali so in opravljali druge molitve. P. Spinola je spodbujal k vztrajnosti še druge jetnike tako v ječi kot pozneje pri mučeništvu. S provincialovim dovoljenjem je sprejel v Družbo štiri japonske katehiste. V septembru 1622 so Spinolo in 23 kristjanov prepeljali v Nagasaki, kjer jih je čakala smrtna kazen. Pridružili so se jim še drugi jetniki, tako da je bilo 22 sežganih in 30 obglavljenih. Spinola je bil sežgan. Umrl je prvi. Njegov pepel so raztresli v morje. Papež Pij IX. je leta 1867 vse mučence razglasil za blažene.

Sebastijan Kimura (1565–1622) je bil prvi Japonec, ki je postal duhovnik in vnuk prvega spreobrnjenca na Japonskem, ki ga je krstil sveti Franšiček Ksaver. Bil je izrazit govornik, zrasel je v krščanski družini, njegov bratranec je bil jezuitski brat Leonard Kimura. Po študiju pri jezuitih v Hiradu in v semenišču, ki so ga jezuiti imeli v Arimi, je leta 1582 vstopil k jezuitom. Teologijo je študiral v Macau, v duhovnika pa je bil posvečen septembra leta 1601 v Nagasakiju.

Kot Japonec se je med preganjanjem lahko uspešno prikrival in potoval okrog, da je obiskoval kristjane na domovih in podeljeval zakramente tistim v zaporu. Oblačil se je včasih kot vojak, drugič kot trgovec pa kot delavec ali zdravnik. Policija si je zelo prizadevala, da bi ga ulovila, zato mu je provincial predlagal, naj se umakne, dokler ne mine nevarnost. Še preden je lahko kaj storil, ga je eden izmed pomočnikov izdal, nakar so ga 30. junija 1622 skupaj s katehistom Tomažem Akabošijem in pomočnikom v jezuitski hiši Ludvikom Kavaro aretirali. V zaporu se je srečal s patrom Karlom Spinolo in drugimi kristjani.

Bl. Pacheco, provincial na Japonskem. Vir: Jesuits Global

Frančišek Pacheco je rojen l. 1556 v plemiški družini na Portugalskem. Že v otroški dobi se je navduševal za misijone. Resno se je odločil za misijonski poklic ob stiku z misijonarji, ki so prihajali z Japonskega. L. 1586 je vstopil v Družbo Jezusovo in bil 7 let kasneje določen za misijonarja v Indiji. V Goi je končal teologijo in bil posvečen za duhovnika. Od tod je bil poslan v Macao in tam poučeval teologijo. Leta 1604 je končno dosegel, da je smel na Japonsko. Po kratkem delovanju se je vrnil v Macao in postal rektor kolegija. L. 1612 je zopet odšel na Japonsko, kjer ga je škof de Cergueira imenoval za svojega generalnega vikarja. Dve leti pozneje se je začelo hudo preganjanje kristjanov. Pacheco se je začasno umaknil v Macao, nato pa se je vrnil na japonska tla, preoblečen v trgovca. Z njim so prišli tudi drugi jezuiti, preoblečeni v mornarje.