V mesecu aprilu je po letu 1960 preminulo osem slovenskih jezuitov, ki jih priporočamo v molitev. Trije so bili misijonarji – p. Jože Grošelj (Zambija), p. Stanko Podržaj (Kalkuta) in p. Anton Zupančič (Beograd). Trije patri so umrli v Sloveniji – p. Ferdinand Kobi, p. Janko Demšar in p. Franc Kovač. Dva od pokojnih ta mesec sta redovna brata – br. Jože Sušnik in br. Lovro Lisjak, slednji po hudomušnosti vreden svojega priimka.
p. Jože Grošelj DJ po bogoslužju v zambijski vasi
20. aprila 2013 je v Nangomi (Zambija) umrl p. Jože Grošelj. Rojen je bil 21. septembra 1944 v vasi Buč, župnija Šmartno v Tuhinju. Po končani ključavničarski šoli v Kamniku in večerni gimnaziji v Ljubljani se je odločil za duhovniško pot in je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po enem letu je leta 1970 vstopil v Družbo Jezusovo, opravil noviciat v Mariboru in drugi letnik fiozofije v Zagrebu, nato pa dve leti bogoslovske prakse v Zambiji. Svojo življenjsko pot ter študijske (1973-78 v Torontu in Montrealu v Kanadi) in misijonarske izkušnje opisuje v knjigi Vredno je vztrajati, izdani leta 2011 pri založbi Družina. V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani 29. junija 1977. Od leta 1978 do smrti je redno deloval v Zambiji na župnijah Kizita, Katondwe, Matero in Nangoma (v Malaviju pa v letih 1999-2001 v Kasungu). Tretjo probacijo je opravil leta 1984 v Spokane (ZDA); slovesne redovne zaobljube je dal leta 1987. V obdobju 1989–1998, med vodenjem župnije Matero v zambijski prestolnici Lusaka, je bil tudi predstojnik jezuitske skupnosti in konzultor jezuitskega predstojnika province Zambija-Malavi.
23. aprila 1976 je v Kalkuti (Indija) umrl p. Stanko Podržaj. Rojen je bil 24. maja 1904 v Ljubljani. Okoli leta 1925 so slovenski in hrvaški jezuiti v Ljubljani začeli s pripravami na misijon v indijski pokrajini Bengaliji (Kalkuta z okolico in današnji Bangladeš). Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Podržaj, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Stanko Podržaj je v Družbo Jezusovo vstopil leta 1922, leta 1932 je bil posvečen v duhovnika, zadnje zaobljube pa je opravil leta 1936.
1. aprila 1989 je v Beogradu, kjer je deloval leta pred smrtjo, umrl p. Anton Zupančič. Rojen je bil leta 1901 na Dolenjskem. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1924, bil posvečen leta 1935, zadnje zaobljube pa je opravil leta 1938. Pripravljen je bil prijeti za vsako duhovniško opravilo in se je pogosto selil. 14. aprila 1973 je v Mariboru umrl p. Ferdinand Kobi. Rojen je bil leta 1889 na Bregu pri Borovnici, kjer je njegov oče vodil lesno industrijo. K jezuitom je vstopil leta 1910, bil je posvečen leta 1921, zadnje zaobljube pa je opravil leta 1925. Iz njega je odsevalo nekaj plemiškega, kar mu je prišlo prav, ko je dolga leta deloval v Beogradu, podobno kot predhodno omenjeni p. Zupančič.
Bratu Lovrotu so sobratje ob 90-letnici pripravili presenečenje: polet z balonom nad Ljubljano
17. aprila 1974 je v Ljubljani umrl p. Janko Demšar, brat indijskega misijonarja p. Alojza. Rojen leta 1899 v Gorenji vasi pri Škofji Loki je po duhovniškem posvečenju leta 1922 vstopil v Družbo Jezusovo leta 1924. Zadnje zaobljube je opravil leta 1942. Bil je delaven kot mravlja, vedno dobre volje in vedno tudi pripravljen narediti kaj dobrega. Cenjen je bil kot pridigar, ljudski misijonar, prijeten sogovornik. 30. aprila 1978 je v prometni nesreči umrl p. Franc Kovač. Njegova prijaznost in uslužnost sta postali kar pregovorni. Rojen je bil leta 1928 v Novem mestu, k jezuitom je vstopil leta 1946 in bil leta 1959 posvečen. Leta 1962 je opravil zadnje zaobljube, odtlej pa je bil kaplan in katehet na novoustanovljeni župniji Ljubljana Dravlje, ob župniku p. Lojzetu Štrublju.
21. aprila 2000 je v Ljubljani umrl hudomušni br. Lovro Lisjak. Rojen leta 1908 je k jezuitom vstopil leta 1932 in opravil zadnje zaobljube leta 1942. V reviji Kristjanova obzorja je bilo leta 1991 objavljeno njegovo pričevanje, kako je spoznal jezuite pri Sv. Jožefu v Ljubljani pred izgonom na Bogenšperk (1949) in kako je pričakoval denacionalizacijo cerkve sv. Jožefa, spremenjene v filmski studio (do 1995). Ko so ga sobratje jezuiti ob 90-letnici dražili, »Brat, star ste!«, se je odrezal: »Super star!«
2. aprila 1985 je v Mariboru umrl jezuitski redovni brat Jože Sušnik. Bil je iz Breznice pri Škofji Loki, rodil se je leta 1899. K jezuitom je vstopil leta 1926 in leta 1936 opravil zadnje zaobljube. Nekaj njegovih pesmi je leta 1999 izšlo v antologiji Založbe Dravlje Sonce IHS: poezija slovenskih jezuitov; eno objavljamo spodaj.
Nedeljsko jutro (Jože Sušnik)
Po trudapolnem tednu zopet
pred mano je Gospodov dan …
Že v zgodnjem jutru v božjo hišo
me vodi pot čez cvetno plan.Potoček žubori ob poti:
jutranji poje svoj koral.
Še ptiček je najlepšo pesem
na zvočne strune zaigral.Drevesne krošnje potopljene
v premišljevanje tiho so.
Cvetice so odprle čaše
in željno gledajo v nebo.Ko sonce zlate žarke pošlje,
bogato siplje jih na svet,
vse stvarstvo je v nedeljskem jutru
molitev sama, spev in cvet.Še več pa milosti in sreče
bo meni večni Oče dal,
ker združen z mašnikom bom v cerkvi
spet sveto mašo daroval.Ko bom se z blagoslovom vračal,
ne bo mi težka dolga pot.
Obraz žarel bo od veselja:
»Kako si dober nam, Gospod!«