Marija se vedno pojavlja v luči tega, kar dela Sin. Mati in Sin se navezujeta na isto skrivnost odrešenja, v kateri smo postali Božji otroci. Med Marijinim brezmadežnim spočetjem in Devico v slavi je skrivnost križa, po katerem je Marija sprejela in darovala Sina. Devica Mati je neločljivo povezana z delom, zaradi katerega se je Kristus hotel roditi iz nje. Zato Marija, v odnosu z Jezusovimi tovariši, izvršuje tudi službo Matere, tako da jih rodi za Kristusa in jih postavlja pod njegovo zastavo.
Sliko je naredil: Jean-Pol GRANDMONT
Zgodovina Družbe je bila tako povezana z Marijo, naj bo glede na posamezne njene člane kot glede na celotno telo. Jezuit izreče zaobljube Jezusu, Marijinemu Sinu, vsemogočnemu Bogu, večnemu Gospodu vseh stvari v Materini navzočnosti. Marija je bila vedno srednica vseh milosti in Družba jo je v doprinosu ljubezni častila včasih z naslovom Gospe, drugič Kraljice, tretjič Matere. O vsakem jezuitu je mogoče reči, da ga je nosilo najnežnejše čustvo do Blažene Device kot do lastne Matere. Vendar kot Ignacija, brez pretiranih čustvenih izražanj. Ni svetnika ali blaženega iz Družbe, o katerem bi ne bilo mogoče reči, da je na poseben način s sinovskim občutkom gojil ljubezen in pobožnost do Marije.
Družba je vedno branila Marijino slavo na najrazličnejše načine: s teološkimi spisi, z oznanjevanjem, s katehezo, umetnostjo in arhitekturo, z misijoni, Marijanskimi kongregacijami in predvsem z lastnim življenjem. Za svojega je vzela vzklik po Mariji k Jezusu, priznavajoč Mariji naslov Matere, poti, zagovornice, pomočnice, besédnice in srédnice (Lumen Gentium, št. 62) in navdihovalke resničnega kristocentrizma, kar je bistveno ignacijanska poteza.
Med značilnostmi Družbinega čaščenja Marije ima posebno mesto sinovsko zaupanje do Matere, ki se je ponižala, da bi ponudila Sinu vso materinsko skrb s tem, da je postala Gospodova dekla. Za Ignacija je to pomenilo vedno človekov zadnji cilj. Po Mariji se je vsemogočnost ponudila v službo neskončni ljubezni. Zato je bila, Očetova hčerka, Sinova mati in zaročenka Svetega Duha, za Sinom povzdignjena nad vse angele in ljudi in je bliže sveti Trojici kot kdor koli, tako da lahko ponovimo z Leonom XIII., ko citira sv. Janeza Damaščana, da so v njenih rokah zakladi Božjega usmiljenja.
Sinovski duh, kot je otrok s svojo materjo, je ignacijanska značilnost. Jezuit pričakuje od Marije pomoč in varstvo, kot je to upal in želel sveti Ignacij sam: naj Naša Gospa posreduje med nami grešniki in svojim Sinom in Gospodom, da bi prejeli milost, z našim sodelovanjem, da bi se naša slabotna in žalostna srca spreobrnila v močna in vesela za njeno hvalo.
Iz spisov patra generala Pedra Arrupeja (Semblanza espirituales de los Santos y Beatos de la Compañia de Jesus, Madrid 1974, str. 77 – 83). Bogoslužno branje na god Marije ob poti, 25. maj, drugo berilo.