Tukaj sem, ker si me klical je bil odgovor Samuela na Božji klic, ko je skupaj z Elijem spal v Gospodovem svetišču. Sleherni od nas je na nek način poklican, da sledi Božjemu načrtu in se odzove na Božji klic. Lahko odgovorim pozitivno, lahko pa tudi ne. P. France Zupančič se je z veseljem odzval in to poklicanost tudi živel ter jo živi še danes. Bile so preizkušnje, zelo težke preizkušnje in raznorazni izzivi, vendar vztrajnost vedno rodi sadove, tako kot jih je obrodila pri p. Francetu.
Ponižanja, obtožbe in krivice nas lahko vodijo v jezo in nestrpnost, lahko pa v duhovno rast. To slednje se je zgodilo pri p. Francetu. Predal se je v Božje roke, ostal miren in svoje trpljenje daroval Bogu, ki ga je osvobodil vsakršne zagrenjenosti in zamer. Zmogel je odpustiti, in ravno to je tisto, kar dela človeka velikega in svobodnega. Odpuščanje pa je odločitev, pravi ameriški psiholog Robert D. Enright, je proces, ki spreminja tistega, ki odpušča in mu pomaga k osebni svobodi. Tega se je zelo dobro zavedal p. France in ni mu bilo žal truda vloženega v odpuščanje. Bogato je bil poplačan.
V obeh pričevanjih p. Franceta vidimo, kako Gospod kliče in obrača tudi težke zgodbe v nekaj lepega in navdihujočega. Želim, da bi bila tudi vam življenjska zgodba p. Franceta v navdih in vzpodbudo, tako kot je bila meni, ter da bi vas opogumljala na vaši lastni življenjski poti.
p. Miran Žvanut DJ, provincial
P. France Zupančič: pričevanje po 70-ih letih
TUKAJ SEM, KER SI ME KLICAL
Rodil sem se 28. aprila 1931 v Ljubljani, v župniji Sv. Petra. Oče je bil čevljarski mojster in komisar za mojstrske izpite, mati pa je bila kmečka hči. Oba sta bila iz Ljubljane. Otrok nas je bilo osem. Sam sem bil šesti. Otroštvo sem preživljal zelo sproščeno in srečno. Deležen sem bil velike ljubezni staršev, sester in brata. Starši so nas zgodaj navajali na delo. Imeli pa smo tudi veliko časa za igro. Razumeli smo se, čeprav je včasih prišlo tudi do napetosti med nami. Posebej mi ostaja v spominu, da mati ni nikoli nikogar udarila. Kot otroka me je čevljarsko delo zelo veselilo. Oče je morda mislil, da bom šel po njegovi poti. Bog pa me je klical drugam…
MOJI ZAPORI
PRVIČ V ZAPORU
Na rob
Pisanja spominov na življenje, ki sem ga prebil v zaporu, sem se lotil šele po dolgem in vztrajnem nagovarjanju nekaterih mojih sobratov in laikov. Nisem želel pisati, ker sem vedno sproti vsem vse odpuščal in nimam nikakršne želje po maščevanju. Pristal sem, naj bo to prispevek za zgodovino. Po končanem pisanju sem odkril, da se je to zgodilo ob 70-letnici moje prve aretacije. Pisal sem le po spominu; le datuma prve obsodbe se nisem več spomnil. Odkriti mi ga je pomagalo, kar je napisanega v knjigi Cerkev na zatožni klopi o obsodbi g. Mirka Kambiča; obsojena sva bila namreč istočasno.
Aretacija 10. junija 1949
Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bila l. 1949 močna propaganda za delovne brigade. Ker ni bilo veliko odziva, je 9. junija v višje razrede po končanem pouku – ali med zadnjo šolsko uro – prišel nekdo od notranje uprave in začel posameznika zasliševati, zakaj se ne javi v delovno brigado. Sem bil jaz prvi na vrsti? Ne vem. Jaz sem mu odvrnil, da ne morem iti v delovno brigado, ker moram pomagati očetu. – Oče je bil čevljarski mojster. Imel je svojo delavnico v domači hiši. Tudi med šolskim letom sem mu pomagal delati, kolikor sem le utegnil; posebej ob sobotah popoldne. Za šolo sem se pripravljal ob nedeljah popoldne. – Spraševalec mi je najprej očital, da »nočem« iti v delovno brigado, in ko sem vztrajal, da »ne morem«, mi je zabrusil, da predpostavljam osebne koristi pred skupnimi. Na to sem mu odvrnil: »Nimam štipendije in oče me preživlja skozi vse leto, zato čutim dolžnost, da mu pomagam.« Tako sva končala pogovor…
Sv. Ignacij Lojolski
O SV. IGNACIJU
Pri sv. Ignaciju me najbolj nagovarja njegova realistična mistika. Ignacij se ne dviga nad oblake. Trdno stoji na zemlji. Ostaja sredi življenja. Ne boji se težav. Z očmi vere, s pogledom Presvete Trojice, gleda na svet. Združen z Jezusom želi ljudem posredovati Božje odrešenje. Za to delo se Bogu daje popolnoma na voljo. Najtesneje želi biti povezan s Cerkvijo, ki jo ljubi kot Kristusovo Nevesto in svojo Mater. Zato mu tudi njene pomanjkljivosti niso ovira, ampak izziv, da še več stori zanjo, za njeno svetost. To bo v večjo Božjo čast. Vse to je tudi zame nenehna spodbuda za življenje in delo.
NEKOMU, KI ŽELI STOPITI NA JEZUSOVO POT, BI SVETOVAL…
Najprej bi mu toplo položil na srce, naj bo velikodušen. Jezusu, ki ga neskončno ljubi, naj se da popolnoma na voljo za delo pri odreševanju ljudi. Nebeško Mater Marijo naj ima zares rad. Posnema naj jo v njeni ljubezni do Jezusa in v njenem nesebičnem služenju ljudem. Na ta način bo polno zaživel. Njegovo srce bo zažarelo v neskaljenem veselju; odprto bo za Božji klic.
MIRNO LAHKO REČEM:
Do danes nisem niti za trenutek podvomil, da sem po Božji volji to, kar sem. Hvaležen sem Bogu za skoraj 70 let svojega redovniškega in 61 let duhovniškega življenja. Svojih načrtov za prihodnost nimam. Sem v rokah Božje previdnosti in p. provinciala. Zaobljubil sem namreč pokorščino. Pa molite zame, da načrt, ki ga ima Bog še z menoj, kar najbolje izpolnim.
P. France Zupančič leta 2022