p. Franc Zupančič DJ, Maribor 2019
PRVIČ V ZAPORU
Na rob
Pisanja spominov na življenje, ki sem ga prebil v zaporu, sem se lotil šele po dolgem in vztrajnem nagovarjanju nekaterih mojih sobratov in laikov. Nisem želel pisati, ker sem vedno sproti vsem vse odpuščal in nimam nikakršne želje po maščevanju. Pristal sem, naj bo to prispevek za zgodovino. Po končanem pisanju sem odkril, da se je to zgodilo ob 70-letnici moje prve aretacije. Pisal sem le po spominu; le datuma prve obsodbe se nisem več spomnil. Odkriti mi ga je pomagalo, kar je napisanega v knjigi Cerkev na zatožni klopi o obsodbi g. Mirka Kambiča; obsojena sva bila namreč istočasno.
Aretacija 10. junija 1949
Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bila l. 1949 močna propaganda za delovne brigade. Ker ni bilo veliko odziva, je 9. junija v višje razrede po končanem pouku – ali med zadnjo šolsko uro – prišel nekdo od notranje uprave in začel posameznika zasliševati, zakaj se ne javi v delovno brigado. Sem bil jaz prvi na vrsti? Ne vem. Jaz sem mu odvrnil, da ne morem iti v delovno brigado, ker moram pomagati očetu. – Oče je bil čevljarski mojster. Imel je svojo delavnico v domači hiši. Tudi med šolskim letom sem mu pomagal delati, kolikor sem le utegnil; posebej ob sobotah popoldne. Za šolo sem se pripravljal ob nedeljah popoldne. – Spraševalec mi je najprej očital, da »nočem« iti v delovno brigado, in ko sem vztrajal, da »ne morem«, mi je zabrusil, da predpostavljam osebne koristi pred skupnimi. Na to sem mu odvrnil: »Nimam štipendije in oče me preživlja skozi vse leto, zato čutim dolžnost, da mu pomagam.« Tako sva končala pogovor.
Še isti dan zgodaj popoldne je prišel k meni sošolec, predsednik razreda, in mi naročil, naj drugi dan prinesem v šolo mladinsko izkaznico, ker jo moram vrniti. »Zakaj?« sem ga vprašal. »Ker se nisi prijavil v delovno brigado,« mi je odgovoril. »Če bi se javil, mi je ne bi bilo treba vrniti?« sem še vprašal. »Ne,« je jasno odgovoril. »Imaš prijavnice s seboj?« sem ga vprašal. »Ne,« je odvrnil. »Prinesi jo jutri v šolo,« sem še rekel in sva se poslovila. – S starši, bratom in nekaterimi svojimi sestrami sem se posvetoval, kaj naj naredim. Ker je v tistem času veljal način, da je bil tisti, ki so mu odvzeli mladinsko izkaznico, lahko obenem tudi izključen iz šole, je bil skupen sklep, naj se prijavim v delovno brigado. »Podpirali te bomo s svojo molitvijo,« je še dodal oče. Znano je namreč bilo, da je na delovnih akcijah močno prizadevanje za prevzgojo ljudi.
Drugi dan sem napisal prijavnico. Ko sem se iz šole vrnil domov, sem bil ob 13h aretiran. Prej so v našem stanovanju napravili temeljito preiskavo. Vzeli so žepni latinski Rimski misal, še nov album in vse fotografije, ki sem jih imel. Našli so nekaj knjig KA z žigom lazaristov na Taboru; v hranjenje mi jih je dal g. Mirko Kambič, lazarist, ker je imel zelo utesnjeno bivališče na hodniku. Rekel mi je, da mi jih ni treba skrivati, ker so jih člani Udbe videli in mu jih pustili. Knjige so bile v kartonu pod mojo posteljo. Tudi te so odnesli, če se prav spominjam. G. Kambiča so čez dva dni zaprli; hoteli so mu naprtiti, da je organiziral skupino KA. Jasno sem bil povedal, da sem knjige samo shranil in jih nisem nikomur dal. Med preiskavo stanovanja so mi pokazali tudi neke z roko popisane liste, češ da so jih našli v mojem predalu. »Če ste jih tam našli, ste jih prej položili vanj,« sem odvrnil. Tistih listov nisem nikoli več videl. Odpeljali so me v zapor na Poljanski nasip.
Zapor na Poljanskem nasipu
Pri popisu stvari, ji sem jih imel pri sebi, je popisovalec dvignil rožni venec in rekel: »Si to dobil kot nagrado v delovni brigadi?« »Vi takih nagrad ne dajete,« sem odvrnil. Najprej so me zaprli v veliko sobo, kjer je bila le miza in stol. Splezal sem na okensko polico. Pogled je bil na notranje dvorišče, ki je tedaj bilo prazno. Najprej sem zmolil očenaš, zdravamarijo in častbodi, nato sem se naslonil na mizo in zaspal. Slišal sem bil namreč od tistih, ki so bili zaprti, da me ponoči čaka zaslišanje, pa sem se želel malo odpočiti. Prevzela me je zavest Jezusove obljube, »da so mi vsi lasje na glavi prešteti«, zato sem lahko mirno zaspal.
Prvo zaslišanje je res bilo zvečer. Ko je zasliševalec natipkal moje osebne podatke, me je vprašal: »Zakaj se nisi javil v brigado?« »Imate slabe podatke,« sem rekel. »Kdaj?« je bilo nadaljnje vprašanje. »Danes zjutraj,« sem odvrnil. »Prepozno!« je še rekel. S tem je bilo vprašanje o brigadi končano, jaz pa sem jasno videl, kaj je glavni razlog moje aretacije. Ko sem po enem letu prišel iz zapora, sem zvedel, da je tisti dan, 9. junija 1949, po končanih zaslišanjih po razredih bil sestanek zasliševalcev in razrednih predsednikov v šolski zbornici in je eden od zasliševalcev rekel: »Nekaj jih zaprimo in rezultati bodo boljši.« Drugi dan, 10. junija 1949, smo bili, če se ne motim, aretirani štirje: trije maturanti in jaz iz 7. razreda. Na vsak način so hoteli izsiliti od mene, da smo bili skupina članov KA. Bil sem pod strašnim pritiskom. Grozili so mi, kaj vse bodo storili mojim domačim, če tega ne storim. Ker so mi nekdanji zaporniki povedali, da takšno izsiljeno izjavo pozneje na sodišču lahko prekličem, sem po večkratni prekinitvi zaslišanja, ko so me vsakokrat za nekaj časa zaprli v popolnoma temni prostor pod stopnicami z naročilom, »naj stvar dobro premislim«, le napisal to izjavo. Pozneje so na sodišču res upoštevali moj preklic in mojo obrazložitev.
V skupni sobi nas je bilo več kot deset. Bili smo zelo različni po starosti in prepričanju. Takoj so me spraševali, zakaj so me zaprli, a stvarno nisem vedel razloga, ker je to bilo še pred mojim nočnim zaslišanjem. Posebej jih je zanimalo stanje na bojišču med južno in severno Korejo. Med nami je bil tudi novomašnik Feliks Zajc, ki me je šepetaje opozoril: »Bodi previden; med nami so tudi informbirojevci.« Nekateri so se takoj oglasili, kaj mi ima Feliks posebej povedati!
Zapori na Miklošičevi cesti v Ljubljani
Kmalu, 1. julija, sem bil v zaprti policijski »marici« prepeljan v sodnijske zapore na Miklošičevi cesti. Dali so me v veliko sobo. Ne dolgo zatem so me izbrali za sobnega strešino, da sem ob vsakem obisku paznika moral reportirati številko sobe in koliko nas je v njej. Življenje je teklo mirno, dokler ni nekdo splezal na okensko polico in pogledal skozi okno na dvorišče. Takoj so se odprla vrata in paznik je zahteval, da se javi tisti, ki je storil prekršek. Ker se nihče ni javil, sem moral drugi dan kot sobni starešina k upravniku zapora, ki nas je vse v sobi kaznoval: mesec dni nismo smeli prejeti paketa od svojih domačih. Točno se ne spominjam, kdaj sem bil premeščen v samico, soba 103. Tu sem ostal dolge mesece vse do sodbe, ki je bila 26. maja 1950.
Celica 103
Celica 103 je bila samica. Merila je 9 m2 in 27 m3. V sobi nas je bilo vedno veliko. En dan (eno dopoldne?) celo 10! velikokrat nas je bilo največ 9. Najtežje nam je bilo ponoči. Spali smo na treh slamaricah. Te so bile čez dan zložene: dve na polovico v kotu, tretja pa je bila ob zidu v železnem ogrodju, ki se je v samici lahko zvečer spuščal kot postelja. Ležali smo „zloženi“ kot sardine. Če se je kdo želel obrniti na drugo stran, smo se morali dvigniti vsi in se skupaj z njim obrniti na drugo stran. Z menoj v sobi je bil tudi Andrej Žejn. Bil je starejši od mene. Jaz sem tedaj imel 18 let. Kdaj točno sva bila skupaj, se ne spominjam. Rad se je pošalil, da je noč in dan »žejen«. V sobi je bil tedaj tudi kanonik (prošt?) Franc Kimovec in toliko drugih … Kanonik Kimovec je bil 9. julija 1949 obsojen na pet let zapora. (glej Cerkev na zatožni klopi, str. 218). Po sodbi so vsakega obsojenca takoj odpeljali iz sobe … Prav tako je bil obsojen na pet let Anton (Zvonko) Sajovic iz Trbovelj (Retje 108, če se prav spominjam), ker je bil – čeprav nekdanji partizanski kurir – organiziral skupni pobeg čez mejo. Bili so izdani. Bila sva najmlajša v sobi in zato tudi najbližja drug drugemu. Postala sva prava prijatelja.- Anekdota z njim. Bil je rudar in kot tak je imel navado zelo pogosto prekleti Marijo. Nekega dne sem mu rekel: »Zvonko, prosim te, da ne bi več preklinjal Marije.« »Ne bom več,« mi je obljubil. In je držal besedo. Niti enkrat več ga nisem slišal zakleti, čeprav sva bila noč in dan v isti sobi. Ko je po osamosvojitvi Slovenije dobil odškodnino za krivično prestani zapor, mi je v spomin na skupni zapor prinesel ročno zlato uro. Zdaj pa že uživa večni počitek v nebesih. Naj v miru počiva.
Okno v sobi smo imeli vedno odprto, da smo imeli dovolj zraka za dihanje. Bil je med nami vedno kakšen kadilec in nam kvaril zrak, a smo to prijateljsko prenesli. Ne spominjam se, da bi se kdaj kdo na koga zaradi tega jezil. Sicer so pa smeli kupiti le malo cigaret.
Bilo je na veliko noč l. 1950. V sobi smo tiho zapeli velikonočno pesem. Nenadoma je paznik odprl vrata in zakričal: »Kaj se derete!« Drugi dan sem kot sobni strešina – tudi tukaj so me kmalu izvolili za sobno starešino – moral iti na raport k upravniku zaporov. Vsi v sobi smo bili kaznovani; en mesec nam domači niso smeli prinesti paketov. Ostati smo morali pri skromni zaporniški hrani. Zjutraj smo dobili trdi hlebček koruznega kruha (15 dkg?), za katerega bi morali imeti »orožni list«, kot smo modrovali zaporniki, ter malo kave, za kosilo je bila redka krompirjeva ali fižolova juha, zvečer spet nekaj podobne tekočine. Kazen so nam pomagali prenašati sotrpini, ki so pozneje prišli v našo sobo in so torej smeli dobivati pakete od doma. Dajali so nam od svojega.
Bunker
Še hujša kazen nas je doletela, ko je eden od zapornikov iz naše sobe poskušal pobegniti. Bil je postaven fant. Frizer po poklicu. Bil je že večkrat kaznovan zaradi tatvine. Prosil je srečanje z zagovornikom in ob tem pazniku hotel vzeti ključe, ki bi ga popeljale v svobodo. Menda mu je že dvakrat uspelo pobegniti iz paznikovih rok, kot je sam pripovedoval. Ob tej priliki pa ni uspel. Baje si je pozneje v bunkerju sam odvzel življenje. Mi vsi pa, ki smo bili z njim v sobi, razen tistega, ki je prejšnji dan prišel v sobo, smo morali v bunker za en teden in mesec dni ostati brez paketa, češ da smo vedeli za njegov naklep. Bilo je pozimi. Zunaj je bil sneg. V bunkerju na oknu ni bilo stekla. S seboj smo smeli vzeti samo letno obleko in brisačo. Po ves dan smo hodili po sobici, v kateri ni bilo nič drugega kot gole deske kot ležišče … Stene so bile polne sreža. Vleči smo se smeli le po »večerji«, ki je bila dobre pol litra tople čorbe; ne vem, kako bi jo drugače imenoval. Kako smo spali? Bili smo štirje. Legli smo na deske, se tesno stisnili drug ob drugega in se pokrili vsak s svojo brisačo. Notranja dva sta lahko za eno uro zaspala, skrajna dva pa nista mogla zaspati zaradi silnega mraza, ki je bil v bunkerju in ob zidu še toliko hujši, pač pa sta poslušala bitje ure na frančiškanski cerkvi. Ob bitju polne ure je bila zamenjava. In tako vso noč. Hvala Bogu, da od nas ni nihče zbolel. Če se prav spominjam, je bil z nami namreč tudi nekdanji domobranec, ki se je bil več let po končani vojni skrival. Strelna rana se mu ni popolnoma zacelila; še vedno mu je teklo iz nje. Tudi on je mirno z nami prenašal to trpljenje.
Krajšanje časa
Po prestani kazni smo se vrnili v svojo sobo. Kako smo si krajšali čas? Kanonik Kimovec je mene naučil latinsko molitev Adoro te devote – Molim te ponižno. Včasih smo si kaj pripovedovali iz svojega življenja, večkrat pa smo pretresali vsebino obtožnice, ki jo je kdo dobil in se je želel o njej z nami pogovoriti. Krajšale so nam čas tudi »šnops karte«, ki smo jih sami izdelali iz ovojčkov za 10 cigaret. Tudi svinčnik je bil naš izum. Vsak mesec smo dobili v sobo dopisnice in svinčnik, da smo z njim napisali deset vrstic svojim domačim. Ob tej priliki smo svinčniku potisnili ven mino, ji košček odlomili, izpraznjeno mesto zadelali z vžigalico in na koncu dodali košček mine, da je svinčnik normalno izgledal in deloval. Mino smo nato ovili s prazno svinčeno tubo paste za zobe.
Za kratek čas smo tudi lovili muhe in jih metali v umivalnik z vodo. Ko nam je nekdo pokazal, da utopljene muhe lahko spet oživimo, smo z veseljem tudi to poskusili. In uspelo nam je. V cigaretni pepel, ki smo ga zbrali v škatlico od vžigalic, smo položili utopljeno muho, jo rahlo povaljali in čez nekaj trenutkov je muha svobodno poletela.
Naj omenim še to, kako smo v sobo dobili šivanko. Bilo je tako. Ko je nekdo po odsluženi kazni – prestal jo je že s preiskovalnim zaporom – odšel domov, sem mu v spodnji hlačni rob dal listek za moje domače. Prosil sem jih, naj mi v naslednjem paketu pošljejo tudi lepo jabolko, v katero naj skozi sredino zabodejo šivanko z večjim ušesom. Ko sem dobil paket, sem bil pozoren, da lepega jabolka ne bi dal zaporniku, ki je vpričo paznika stvari zlagal iz paketa. V celici je bilo izredno veselje: »Imamo šivanko!« Sukanec so nam preskrbele slamarice, kjer je poleg debelih niti bila od časa do časa tudi drobna nit, ki smo jo lepo izvlekli.
Obsodba 26. maja leta 1950
Obtožnico sem dobil v roke konec aprila 1950. Očitano mi je bilo, da sem bil član skupine KA (Katoliška akcija) in da sem od g. Mirka Kambiča, lazarista, dobil literaturo KA, ki naj bi bila ilegalna; razen tega naj bi l. 1947 kot petošolec napisal »sramotilni list« o petletnem gospodarskem načrtu. Ostal sem miren. Prevzela me je Jezusova obljuba, da mi ni treba biti v skrbeh, kako bi se zagovarjal, ker mi bo dal Sveti Duh, kaj naj govorim (prim. Mt 10,17-20).
Na sodišču je bilo jasno, da nisem bil član nobene skupine KA in da je bila izjava izsiljena. Advokat me je še pred razpravo vprašal, če so bili tudi kaj nasilni z menoj in če sem pripravljen to povedati na sodišču. »Zasliševalec je bil tudi nasilen. To sem pripravljen povedati,« je bil odgovor. Opisal sem mu, kako je bilo. Zasliševalec me je nekoč tudi s pestmi tako obdeloval, da sem imel podplutbe; sozaporniki so me spraševali, kaj se je zgodilo na zaslišanju. Tudi suknjič mi je bil raztrgal s silnim pretresanjem. Ko sem na sodišču to povedal, je predsednik sodišča dal nekaj malega zapisati, vsega pa ne, čeprav je moj zagovornik to zahteval. – Glede sramotilnega lista pa tole pojasnilo. Kolikor se spominjam, sem napisal, da nam je bil obljubljen bel kruh, imamo pa koruznega in da naši najboljši izdelki gredo v Sovjetsko zvezo. t
Na zatožni klopi sem bil skupaj z g. Mirkom Kambičem. Prva razprava je bila 3. maja, druga pa 26. maja 1950. G. Kambič je bil obsojen na tri leta strogega zapora, jaz pa na eno leto. Kazen sem sprejel, čeprav je bila očitno krivična in celo protipravna – za delo mladoletnika sem bil obsojen s strogim zaporom; upal sem namreč, da bom na ta način že čez 15 dni na prostosti. Navadno so tedaj vsem, ki so se pritožili, kazen zvišali, mene bi pa najbrž poslali v kazensko poboljševalni zapor. Tudi moj zagovornik se je s tem strinjal. Tako se je tudi zgodilo. Iz zapora sem bil izpuščen točno eno leto po aretaciji. Bilo je 10. junija 1950 ob 13h. Vzorna natančnost! Do minute natančno.
Šolsko spričevalo za leto 1948/49
Ker sem bil aretiran malo pred koncem šolskega leta, je bilo vprašanje, kako bo s spričevalom. Rede sem imel zaključene. Razrednik, ki me je kot »matematika« imel silno rad, je sporočil moji mami, naj pride po spričevalo. Ko je mama prišla, je vprašal dijake v razredu, če lahko da spričevalo moji materi. »Seveda!« je bil jasen odgovor. In mati je zadovoljna z njim odšla domov.
DRUGIČ V ZAPORU
Kot maturant znova aretiran
Po prestanem zaporu sem se jeseni 1950 vpisal v 8. razred in mirno dočakal maturo. Začeli smo jo 12. junija 1951. Prva naloga je bila iz slovenščine. Še isti dan sem bil spet aretiran. Kako je prišlo do tega?
Na državni klasični gimnaziji v Ljubljani smo se leta 1951 pripravljali na maturo. Dan pred prvo pisno nalogo – bila je iz slovenščine – je mojemu sošolcu Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo ovojnico zame, češ da pri nas ni nikogar doma. Kot uslužen sošolec je ovojnico sprejel in jo, ne da bi jo odprl, prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih 200 m. »Dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava,« se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl, da je v njej 20 tipkanih listov, 20 izvodov ene tipkane strani, na kateri je pisalo, da pri nas ni verske svobode in podobne trditve. Ko sem Pavleta vprašal, kdo mu je dal to ovojnico, mi je vedel povedati le to, da mu je bilo dekle, ki mu jo je prineslo, popolnoma neznano. »Je pa dišala po lizolu,« je še dodal. (Op.: z lizolom so v tistem času razkuževali po bolnišnicah.) O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da bi ga ne vznemirjal. Sem pa vprašal njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, kaj naj storim. Edino sprejemljivo rešitev sva našla v tem, da vse skupaj – tudi ovojnico – sežgem. Kar sem seveda tudi storil.
Drugi dan sem po končani maturitetni nalogi povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod, da ne bo ves popoldan sedel pri knjigah. Naslednja maturitetna naloga je bila namreč iz matematike. Ob 14h sem se oglasil pri njih doma. Prosil me je, naj ga malo počakam, ker še ni do konca pomil posode po kosilu. Z njegovim očetom sva med tem sedla na klop pred hišo. Kmalu je prišel mlad moški na njihovo dvorišče in želel govoriti s Pavletom Kovačem. Oče je Pavleta poklical k vhodnim vratom. Mladi moški se je predstavil kot uslužbenec SDV in pokazal nalog za hišno preiskavo in Pavletovo aretacijo … Meni je stvar bila takoj jasna. Že prej sem bil eno leto v zaporu … Čez nekaj trenutkov je ta uslužbenec SDV prišel ven na dvorišče in me vprašal po imenu. Odgovoril sem po pravici. Pavletov oče je predlagal, da bi jaz – kot hišni prijatelj – mogel biti druga »priča« pri hišni preiskavi, a je dobil odgovor: »On ne more biti, ker bo prav tako aretiran.« Slišal sem ta odgovor, a ostal sem mirno sedeč na klopi. Med tem je prišel še drugi uslužbenec SDV. Tudi ta me je vprašal po imenu. Kmalu za tem sem moral stopiti v hišo in čakati pred Pavlovo sobo, ki so jo preiskovali. »Smem gospodu Francetu ponuditi stol?« je vprašal g. Kovač. Dovolili so mu. Tako sem tam pred sobo ostal približno dve uri. Med tem so pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Seveda niso ničesar našli, ker sem vse izvode skupaj z ovojnico še isti večer sežgal. Po dveh urah čakanja, mi je bilo ukazano, da moram iti naravnost domov, nikogar na poti ne smem pozdraviti ali celo skreniti s poti. »Sam odgovarjaš za svoje življenje!« mi je bilo rečeno. Za menoj je šel uslužbenec SDV. Ko sva prispela na moj dom, je le-ta rekel mojim domačim: »Našli smo ga!« Že prej so grozili, da me bodo iskali, če bo treba, do konca sveta. Takoj sem jasno rekel: »Niste me našli. Bil sem pri Kovačevih, kot sem bil domačim povedal, kam grem!«
Začelo se je spraševanje, kam sem dal pismo, ki sem ga dobil. Sprva sem se čudil, o kakšnem pismu sprašujejo. »Ne delaj se neumnega. Vse vemo. Kam si dal pismo?« so znova vprašali. »Šel je skozi dimnik,« sem odgovoril. »V kateri dimnik si ga skril?« Bili smo lastniki hiše in smo torej na podstrešju imeli dostop do vseh dimnikov. »V nobenega. Pismo sem sežgal,« sem odgovoril. Vsula se je ploha vprašanj: »Kaj je bilo za večerjo?«, »Ali je bil ogenj v štedilniku?« in podobno. Mirno sem odgovarjal po resnici. Zaslišanje v domači hiši se je s tem končalo.
V samici v zaporu na Poljanskem nasipu
Odpeljali so me v prostore SDV na Poljanskem nasipu. V samico. Zvečer pri zasliševanju so na vsak način hoteli zvedeti, komu sem pokazal vsebino pisma in kdo mi ga je prinesel. Z vso odločnostjo sem trdil, da vsebine nikomur nisem pokazal, a o dekletu, ki je prinesla pismo, nimam pojma, kdo bi bila. Zasliševalec je trdil, češ da sem moral tisto dekle poznati, saj je bila že prej pri meni. Res? Je bila torej ista že prej poslana k meni, sem pomislil. Nekaj časa prej je prišlo neko neznano dekle k meni s prošnjo, če ji preskrbim knjigo Izžarevajmo Kristusa. Obljubila je, da mi bo za to prinesla kavo in riž. Ker seveda z neznanim človekom nisem želel imeti nikakršnega posla, posebej ne glede globoke duhovne knjige, je potem k meni ni več bilo. Zasliševalec pa je v zapisnik napisal, kot je sam prej trdil. Takega zapisnika nisem hotel podpisati. »Prav. Bom dopisal tvoje pripombe,« je še rekel in to tudi storil. Tako dopolnjen zapisnik sem podpisal. Ko naj bi čez čas podpisal čistopis za sodnijo, v tem zapisniku ni bilo moje pripombe. »Jaz sem tole dobil. Podpiši, sicer bomo poslali na sodišče original,« je še rekel uslužbenec, ki je prinesel čistopis zapisnika. Ker sem imel izkušnjo iz prvega prebivanja v zaporu, da bom na sodišču lahko stvar pojasnil, sem podpisal in v kratkem sem bil premeščen na sodišče.
Ko sem bil nekaj časa (nekaj dni?) v zaporu, sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Spraševal me je, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno. »Nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?« sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece, ko mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil: »Pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je.« Na obtožnici je bilo namreč le moje ime. Bratovo vest o Pavlovi bolezni sem povezal s prej omenjenim obiskom pri zasliševalcu. Se je morda hotel prepričati, če je z menoj vse v redu? V zaporu sem tedaj odsedel pet mesecev.
Naj omenim še srečanje s svojim prvim zasliševalcem l. 1949. Po končanem prvem zaslišanju, je zasliševalec odšel iz sobe. Ostal sem sam. Za menoj so se odprla vrata in predme je stopil moj prvi zasliševalec l. 1949. »Se poznava?« me je vprašal. »Se,« sem odgovoril. »Kaj si se na sodišču lagal?« mi je rekel. »Povedal sem po pravici in še vsega zapisali niso,« sem mirno odvrnil. Brez besed je odšel skozi druga vrata ven iz sobe.
Sodba septembra 1951
V obtožnici je pisalo, da sem storil kaznivo dejanje, »ker nisem policiji prijavil, da sem dobil pismo s sovražno propagandno vsebino …«. Olajševalna okoliščina je bila, da sem pismo sežgal in nikomur o tem govoril. Kazen se je glasila: Tri mesece strogega zapora. Ker sem bil že toliko časa v zaporu, sem sicer krivično kazen sprejel in sodnik je takoj izdal nalog, da se takoj izpustim iz zapora. Oglasil se je javni tožilec, da je kazen prenizka. Sodnik je torej odlok o izpustitvi preklical in odpeljali so me nazaj v zapor. Višje sodišče je kazen zvišalo za dva meseca. V čakanju na odlok višjega sodišča sem prebil v taborišču v Medvodah, kjer sem pomagal pri gradnji jeza za hidroelektrarno. Tu sem srečal mnoge znane duhovnike, med njim tudi jezuitske patre. Posebej mi je ostal v spominu dr. Anton Strle, ki sem mu ministriral, ko je bil kaplan v naši župniji sv. Petra v Ljubljani. Nekaj dni pred iztekom kazni, so me odpeljali spet v sodnijske zapore na Miklošičevi, od koder sem bil izpuščen na prostost 12. novembra 1951.
Obisk pri škofu A. Vovku
Pred odhodom iz taborišča v Medvodah os me duhovniki prosili, naj grem k škofu A. Vovku in mu sporočim, naj zaradi njih nič ne popušča pri oblasteh; oni so pripravljeni trpeti. Njihovo željo sem izpolnil. Škof A. Vovk me je prijazno sprejel v svoji pisarni. Bila sva sama. Drugih podrobnosti s tega srečanja se ne spominjam.
Osebno srečanje s sodnikom
Na božični večer tega leta me je pod zvonikom cerkve Sv. Petra po končani polnočnici, pri kateri sem ministriral, čakal sodnik, ki me je septembra obsodil. Opravičil se mi je, češ da je moral tako storiti. Povedal sem mu, da sem vedno vsem vse sproti odpuščal. Tako sva si mirno zaželela srečen božič.
Ponovni stik s Pavletom Kovačem
Ko sem se vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je zrl v mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne. Skupaj sva namreč ministrirala pri Sv. Petru v Ljubljani. Skupaj sva nastopala v kakšni prireditvi v župniji. Spominjam se, da je on v neki igri, v kateri je imel glavno vlogo, svojo vlogo odlično odigral. Tudi pel je lepo. Kot maturanta sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec.
Kaj se je z njim dogajalo v zaporu, ni mogel izvedeti niti njegov brat Jože, po poklicu pravnik. Kadarkoli je napeljal pogovor na tisto obdobje njegovega življenja, je Pavle vedno postal (čudno) vznemirjen; takoj je moral pogovor preusmeriti drugam. Sam sem pozneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetna razlaga, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, da je vedel, kakšna je bila vsebina pisma. Ker on o tem ni imel pojma – jaz mu je niti z besedo nisem omenil – je njemu, ki je bil vedno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo takšno notranjo stisko, da je ni mogel mirno prenesti. V času gimnazijskih let, so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Pavletov brat Jože pa pove, da so v januarju 2014 pri slikanju Pavlove glave na lobanji odkrili stare poškodbe. Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu l. 1951.
Kdaj točno sva midva spet lahko vzpostavila osebni stik, se ne spominjam. Sam sem namreč po maturi l. 1952 odšel k vojakom in čez eno leto v noviciat Družbe Jezusove v Zagreb. V Slovenijo sem se vrnil šele čez enajst let in še to najprej v Maribor. Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v hvaležnem spominu.
»Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih!« S temi besedami sem se pri pogrebni maši v Štepanji vasi v Ljubljani poslovil od njega.
Matura 1952
Ko sem se vrnil iz zapora 12. novembra 1951, sem odšel na gimnazijo vprašat, kaj naj storim, da bi prekinjeno maturo nadaljeval. Svetovali so mi, naj grem na Ministrstvo za šolstvo, da mi to dovolijo, kot so to dovolili enemu mojih nekdanjih sošolcev. Na ministrstvu je tedaj bil naš nekdanji profesor za slovenščino. »Obljubi jim, da boš sam plačal komisijo, čeprav ti mi ne bomo tega zaračunali,« so mi svetovali. Moj nekdanji profesor me je lepo sprejel. Iskreno sem povedal, zakaj mature nisem dokončal. Rekel mi je, da mi sam tega dovoljenja ne more dati, naj se vrnem čez nekaj dni. Dovoljenja seveda nisem dobil. Počakal naj bi redni termin l. 1952.
Medtem sem dobil poziv k odsluženju vojaškega roka. Šel sem k ravnatelju, ki mi je dal potrdilo, da bom v junijskem roku delal maturo; moral pa sem od tedaj naprej do konca šolskega leta hospitirati pri vseh urah, razen tistih, ko so pisali šolsko nalogo. Na vojaškem uradu so to upoštevali.
Končno sem smel opravljati maturo. Nisem niti omenil, da sem bil nalogo iz slovenskega jezika že pisal. Tako sem najbrž edini maturant, ki ima v gimnazijskem arhivu dve maturitetni nalogi iz slovenščine. Maturo sem srečno končal. Naj še povem, da sem tisto leto edini na Klasični gimnaziji za vse štiri naloge (iz slovenščine, latinščine, angleščine in matematike) dobil odlično oceno. Nato sem se na Univerzi vpisal za študij matematike in fizike ter s tem dobil odložitev služenja vojaškega roka. Pozneje sem to preklical in jeseni šel k vojakom, da sem lahko naslednje leto mirno odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.
Odpoved obnovitvi kazenskega postopka
Po osamosvojitvi me je g. Mirko Kambič l. 1991 prosil, naj skupaj z njim na Sodišče v Ljubljani vložim predlog za obnovo kazenskega postopka; bila sva namreč istočasno obsojena l. 1950. Na prvi obravnavi je bilo rečeno, da morata predloga biti ločena, ker sva bila kaznovana po različnih zakonih. G. Kambič je vztrajal, da se obnovi njegov postopek, jaz sem se temu odpovedal. Po spominu navajam razloge za to: »Vedno sem sproti vsem vse odpuščal. Zaprli so me zato, da ne bi šel v bogoslovje in postal duhovnik, jaz pa sem postal ne le duhovnik, ampak tudi redovnik. Mislim tudi, da sem v glavnem izpolnil svoje življenjsko poslanstvo, zato se odpovedujem obnovi postopka.« Javna tožilka je tedaj rekla: »Mi sami lahko to vložimo v zaščito zakonitosti, ker ste bili protipravno obsojeni s strogim zaporom za dejanje, ki ste ga izvršili kot mladoletnik.« »Jaz temu ne nasprotujem,« sem rekel. – Do danes sodišče tega ni storilo, ker bi me o tem gotovo obvestili.