Molitev s srcem za animatorje

Molitve iz priročnika animatorji zmolijo vsak dan pred začetkom Oratorija. Namen molitve je, da stopijo skupaj, kot ekipa – z duhovnikom in vsemi, ki jim pomagajo. Tam se povežejo okrog Jezusa, ki je središče Oratorijskega dogajanja.

Jezuit v ekipi oratorijskih molitev

Letos so k sodelovanju pri pripravi le-teh molitev povabili mene, Urbana Gartnerja DJ, mladega jezuita. Idejo sva začela sestavljati skupaj s Tinkaro Čerin, potem pa smo jo s salezijancem Juretom Babnikom in ekipo mladih še priredili in dokončno obdelali.

Molitve naj bi bile krajšega tipa, saj so namenjene animatorjem oratorija – to pomeni, srednješolcem in študentom. Zato sva si s Tinkaro zastavila bolj inovativen projekt, ki je malo drugačen od običajnih molitev. Čeprav – da ne bo pomote – so tradicionalne molitve ravno tako lepe in učinkovite za pripravo srca na dan z Jezusom. Želja v ozadju naše molitve pa je bila ta, da pripravimo nekaj, kar bi na drug način pritegnilo pozornost.

Sam sem predlagal t.i. »vodeno meditacijo«, ki je osnovana na zgodbah iz Svetega pisma. Ta tip meditacije se ne ustavi le pri branju besedila in razmišljanju o njem (podrobneje). V njej namreč voditelj molitve vodi udeležence in jim pomaga, da se preko besedila vživijo v prizor – molijo z domišlijo. Na ta način, ko bralec opisuje prizor, si lahko udeleženci nazorno predstavljajo, da so, npr. pred štalico v Betlehemu, kjer s pastirji počastijo malega Jezuščka. Temu rečemo, da se postavimo v prizor; lahko v vlogi enega izmed opazovalcev ali celo aktivnega člana prizora (npr. pastir). 

Cilj pa ni, da dosežemo le čustva, temveč da pridemo globlje, do čutenja t.i. notranjih vzgibov. To so srce, želje, strahovi, odpori, privlačnost do nečesa ali nekoga, ki jih doživimo v molitvi. Na ta način lažje začutimo, če nas hlevček in Jezušček privlačita. Ali pa zaslutimo, da nas odbijata. 

Lahko si tudi predstavljamo, kaj se pogovarjajo in kako se obnašajo posamezni liki prizora in ob njih začutimo nekaj, kar nas gane in posebej nagovori – na pozitiven ali negativen način. Ko se pogovarjamo z osebami v prizorih, lahko začutimo Gospoda, ki nam govori v našem srcu. Preko Marije, Jožefa ali Jezuščka nas spodbuja k želji, da bi bili boljši, k hvaležnosti za to, da se je rodil, k hvaležnosti za Jožefovo in Marijino požrtvovalnost ipd.

Na koncu pa se o prizoru še posebej pogovorimo z Jezusom; pogovorimo se o tem, kar je v nas vzbudil in tako predebatiramo, recimo, zakaj me je hlevček tako privlačil. Na koncu Jezusa prosimo za nekaj, kar je posebej povezano z izkušnjo molitve. To je lahko za milost večje hvaležnosti Bogu, da je kot človek prišel k nam; lahko prosimo za vztrajnost, ki jo je imel Jožef; za ljubezen, ki jo je nosila Marija; ali za milost, da bi si bolj želeli biti hvaležni ali dobri, če tega sedaj še ne zmoremo.

Ta način, ki vključuje predstavljanje, prošnje, izrečene na začetku in na koncu, ter čute, čustva, srce v molitvi in pogovor z Jezusom, so nekatere izmed značilnosti dveh tipov molitev; meditacije in kontemplacije. In to teh, ki nam jih predlaga sv. Ignacij v svoji knjižici Duhovne vaje. Sama molitev ni tako preprosta, saj zahteva določeno mero koncentracije, predanosti in tišine, potrebuje pa spremstvo izkušenega duhovnega vodje. Tu seveda govorimo o Duhovnih vajah sv. Ignacija.