Naključje ali nekaj več?
P. Miran Žvanut DJ piše, kako se je po dolgem času spet znašel na isti akciji – in v istem mestu.
Pisalo se je leto 2003, bil je ponedeljek, 5. maja, na Severnem Irskem t. i. Bank holiday. Napetost pred štartom je naraščala. Umirila me je božja beseda, ki jo je p. Tom Layden prebral med sveto mašo, ki smo jo obhajali v jezuitski kapeli na Brookvale Avenue. Še dolgo po prebrani božji besedi sem razmišljal o tem, kako je Sveti Duh govoril iz Štefana in kako je njegovo obličje bilo kakor obličje angela.
S temi mislimi sem se odpravil na štart svojega prvega maratona, v center Belfasta, mesta, zaznamovanega s konflikti in nasiljem. Tako kot je prvi mučenec Štefan izžareval božjo lepoto, tako jo je izžarevalo mesto Belfast.
Večkrat se vprašam, ali so določeni dogodki, ki nas v življenju presenetijo, le stvar naključja ali morda neka notranja povezanost, ki si je ne znamo razložiti ali je ne razumemo.
Morda je bil ravno to razlog, da sem si za kraj svojega prvega maratona izbral ravno Belfast, ne vem. Vem pa, da je bilo v meni nekaj, kar mi je z močnim glasom govorilo, da moram tja, da moram odteči ravno na tem kraju svoje prve korake in usmeriti svoje molitve v to mesto in ljudi. Jezuiti že dolgo delujemo v Belfastu in osrednja tema je ekumenizem, v kar je aktivno vključen p. Tom. Pred kratkim smo jezuiti odprli tudi Jesuit Centre Belfast na Donegall Street, kamor ljudje zelo radi zahajajo.
Večkrat se vprašam, ali so določeni dogodki, ki nas v življenju presenetijo, le stvar naključja ali morda neka notranja povezanost, ki si je ne znamo razložiti ali je ne razumemo. Ničkolikokrat se mi je to v življenju pripetilo in podobno sedaj v Belfastu.
Pišemo leto 2023. Konec prejšnjega leta sem bil obveščen, da bo evropsko srečanje jezuitskih provincialov v kraju Balyvaloo, blizu Wexforda na Irskem. Ko sem načrtoval svoje potovanje na Irsko, mi je v glavo šinila misel o mojem prvem maratonu v Belfastu pred davnimi dvajsetimi leti. Po spletu sem hitro preveril datum letošnjega maratona in glej, postavljen je ravno na 30. april, dan po tem, ko se zaključi srečanje jezuitskih provincialov. Le kdo bi zamudil takšno priložnost, prežeto s simboliko in zgodovino?
In res, v soboto, 29. aprila, sem že bil v avtobusu, ki je peljal iz Dublina v Belfast, in poslušal staro pesem nemške skupine Boney M z naslovom Belfast: »Got to have a belief in, Got to have a belief in all the people.« (Treba je verjeti v, verjeti je treba v vse ljudi.) Nemalo spominov se mi je utrnilo izpred dvajsetih let, ko sem po tej isti poti potoval v družbi poljskega jezuita Mareka. Dvajset let je že tega! Kaj vse se je v tem času zgodilo! Misli so mi plavale preko irskih polj in številnih ovc ter na sobrate jezuite, s katerimi smo skupaj daleč nazaj preživljali čudovit čas na Irskem.
Na avtobusni postaji v Belfastu me je čakal moj dobri prijatelj p. Brendan McManus, znan po svoji knjigi Odrešilna pot: z bremenom tragične izgube na Caminu, ki smo je prevedli in izdali tudi pri naši knjižni založbi Dravlje. Razveselila sva se srečanja in se objela, po tem pa v avtu na poti v jezuitsko skupnost kramljala o vsem mogočem.
V nedeljo zjutraj smo se prebudili v dežju in tudi vremenska napoved ni bila ravno obetajoča, vendar po številnih pretečenih maratonih se človek nekako sprijazni in sprejme pogoje, ki so mu dani in na katere nima vpliva. Pater Brendan me je zapeljal na posestvo Stormont, kjer je bil predviden štart maratona in kjer se nahaja čudovit grad iz začetka 19. stol. ter parlament, zgrajen v prvi polovici 20. stol. Rahlo je deževalo, vendar tekačev ni preveč vznemirjalo. Sicer pa so Irci navajeni dežja in ob pogledu na sotekače sem se tudi sam hitro sprijaznil z vremenom. Pred začetkom so me močno prevzela čustva in hvaležnost Bogu, da mi je dal možnost, da se po dvajsetih letih vrnem na kraj svojega prvega maratona. Tudi kakšna solza je spolzela po licu, ko smo čakali na štartni znak in so mi glavo zapolnjevale misli s spomini izpred dvajsetih let.
»Kaj te tako navdušuje nad maratoni? Zakaj to počenjaš?« me je pred leti vprašal prijatelj.
Začelo se je, počasi, korak za korakom, v eni sami želji, da pretečem svoj osemnajsti maraton. Dež je ponehal in predal sem se vzdušju, ki me je obdajalo. Veselje, hvaležnost in še enkrat hvaležnost. Množica tekačev je valovala po ulicah Belfasta proti Ormeau parku. Vpitje, bodrenje, vsake toliko časa glasba, ki je prihajala iz zvočnikov ali ust pevcev, zbranih v zboru ali bendu, ki so postali del velikega spektakla, po govoricah sodeč, osrednjega dogodka v letu za mesto Belfast. Celo britanska televizijska družba BBC se je posvetila maratonu in neposredno spremljala celoten potek dogajanja.
Montgomery Road, Loopland Park, Shaftsbury Avenue, Victoria Street, Donegal Place, Lislea Drive, Howard Link, Agnes Street, Waterworks, Duncairn Gardens, Albert Square, Oxford Street, Mays Meadow, Ormeau Bridge, Ravenhill Road in končno cilj, slovesno, navdušeno, ob glasnem vzklikanju množice in v neizmerni hvaležnosti, dvajset let po mojem prvem maratonu. Prijazna gospa mi je v cilju okoli vratu obesila medaljo z besedami: »Well done!« Bil sem prijetno utrujen in poln čustev. Vzel sem vodo in nekaj energijskih ploščic, ki so mi jih ponudili, potem pa počasi odkorakal proti avtobusom, ki so čakali na tekače, da jih razvozijo po mestu. Usedel sem se na prvi sedež zgornjega dela nadstropnega avtobusa, ki me je zapeljal pred mestno hišo. Tam me je z objemom pričakal p. Brendan, me fotografiral in me odpeljal v jezuitsko skupnost, kjer smo skupaj s sobrati proslavili moj nov podvig. Pater Jerry je napravil okusno kosilo, nazdravili pa smo z odličnim teranom, ki sem ga iz Slovenije prinesel sobratom.
»Kaj te tako navdušuje nad maratoni? Zakaj to počenjaš?« me je pred leti vprašal prijatelj. Ne vem, čutim, da me v notranjosti nekaj vleče k temu. Morda bi lahko odgovoril z besedami alpinista Reinholda Messnerja, ko ga je novinar vprašal, kaj ga vleče v gore, v ekstremne razmere, na rob življenja in smrti. Odgovoril mu je, da ga vleče življenje in da ga gore napolnijo z življenjem. Nekaj podobnega čutim sam, ko popolnoma izčrpan, v znoju, včasih v mišičnih krčih stopim čez ciljno črto. V sebi čutim obilje življenja, neizmerno hvaležnost in veselje do stvarstva. Ob prihodu v cilj si vsakič rečem: »Kako lepo je živeti!«
