Sem Urban Gartner, prihajam iz Rudna v Selški dolini. Srednjo šolo sem obiskoval na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani in od tam nadaljeval študij Kemijskega inženirstva na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na UL, ki sem ga tudi zaključil. Vera mi je kot otroku pomenila veliko, zares pa sem začel poglabljati svoj odnos z Bogom v študijskih letih, predvsem s pomočjo skupnosti Mladi odrasli oznanjevalci Kristusa. Preko neke krize v iskanju lastne poti in duhovnosti sem našel Jezuite pri sv. Jožefu in po končanem študiju eno leto preživel v Jezuitskem kolegiju v Ljubljani, kjer sem obiskoval skupino Razločevalci.
Zares se je tako moja jezuitska pot začela leta 2018 v Genovi v Italiji, v jezuitskem noviciatu, kamor zaenkrat naša provinca pošilja svoje novince in kjer se trenutno nahajata dva Slovenca. To je bilo lepo obdobje, sicer tudi polno raznih izzivov, težav ter lepih presenečenj. Več o noviciatu si lahko preberete na naši spletni strani (meni Pridruži se).
Kaj mi najbolj ostaja iz tega časa? Izkušnja Gospoda in ljudi, ki so me sprejemali, kolikor so zmogli, takega kot sem, ter me opogumljali naj to unovčim na dober način. Pomembno pa je bilo da sem začutil tudi njegovo vabilo k prvim zaobljubam in k nadaljevanju izkušnje, saj so se v njej pojavljali tudi dvomi.
Pomembno je, da smo ljudje postavljeni v situacijo, ko moramo poskrbeti za druge.
Jeseni 2020 sem tako vstopil v filozofat, se pravi v skupnost mladih jezuitov, ki na isti stopnji jezuitskega življenja skupaj živijo in študirajo filozofijo pod vodstvom drugih jezuitov, ki jih spremljajo na tej etapi. V Rimu sem bil tako dve leti skupaj z ostalimi mladeniči iz 9-ih različnih držav.
Od nje mi je ostal neke vrste okus in način razmišljanja, ki je prisoten v filozofiji, ter razširjen pogled na človeški proces dojemanja sveta. Poleg tega mi ostaja soočanje z mojim notranjim svetom in nekaterimi šibkostmi, na katerih sem v tem obdobju posebej delal. Rezultat je bil, da sem se v tem času naučil sebe bolj sprejemati takega, kot sem, ter uporabljati svoje talente, ne da bi me toliko skrbelo, kaj si bodo mislili drugi ali s skrbjo, da bi moral biti perfekten. Spoznal sem tudi skavte ter njihov način delovanja in razne ljudi iz celega sveta na papeški univerzi Gregoriana, kar me je dodatno obogatilo.
Eno izmed perečih vprašanj, ki sem si ga zastavljal, je bilo, kako posredovati verske vsebine med nevernimi, ki jim le te povzročijo, da jim »gredo kocine pokonci«. Eden izmed najboljših in delnih odgovorov je, da sem jim poskušal biti prijatelj in zgled, kolikor se je to dalo.
Prvič zares sodelujem pri službi oziroma služenju in to mi je v veliko veselje.
Po tej izkušnji sem se znašel spet nazaj na domačih tleh in med (bolj ali manj) domačimi ljudmi. Prišel sem v skupnost sv. Jožefa v Ljubljani, kjer živim med izkušenimi in starejšimi jezuiti ter delujem znotraj Jezuitskega kolegija kot ravnatelj študentske rezidence Bernik, sodelavec pri podkastu Tangenta ter kot duhovni asistent pri skupini Živi kamni, sodelujem pa tudi pri angleški maši v Ljubljani (EML). Tukaj sem sicer šele štiri mesece, a se mi zdi, da se je zgodilo že veliko stvari.
Prvič zares z jezuitom p. Damjanom Ristićem, ki je rektor Kolegija, sodelujem pri službi oziroma služenju in to mi je v veliko veselje. Tako lahko deliva projekt in se pogovarjava o težavah, načrtih in veseljih, ki ga le ta prinaša. Sem pa odkril, da timsko delo ni tako preprosto, kot sem si mislil in da bom še moral delati na tem. Ni treba veliko, da kaj ključnega kdo pozabi ali stori brez dogovora. Je treba gojiti tako odnose kot sodelovanje. Vendar se tako učim in to je zelo dobro.
Biti s študenti je tudi zanimivo. Sam sem bil dolga leta v Vincencijevem študentskem domu in tudi eno leto kot študent v Jezuitskem kolegiju. Biti v drugi vlogi je po svoje zabavno in včasih, kako bi se izrazil, ironično, saj prvič zares dojemam vse naloge in težave ravnatelja katoliškega študentskega doma. No, moram priznati, da mi ni treba nositi toliko odgovornosti, kot drugim ravnateljem, saj imam močno podporo rektorja in drugih sodelavcev, a še vedno nosim svojo odgovornost.
Zelo lepo je videti ustvarjalnost in delavnost študentov, ki sem jo posebej doživel ob Miklavževanju, dnevu prostovoljstva in pa sprejemu novih študentov. Poleg tega pa je lepo biti z njimi samo na kakšni kavici ali pogovoru.
Pomembno je, da smo ljudje postavljeni v situacijo, ko moramo poskrbeti za druge. To je tudi velik del »treninga« saj ti spodbudi željo in kreativnost ter da možnost gradnje odnosa z ljudmi. Hkrati pa te sooči s tvojimi šibkostmi in pomanjkljivostmi, ki si jih moraš priznati in jih sprejeti ter na njih delati.
Ko osebno poznam študente se tudi bolj začenjam zavedati njihovih potreb in sveta v katerem živijo in živimo. Soočiti se z aktualnimi izzivi je že za nas kot posameznike zapletena naloga. Biti v tem z drugimi, za katere tudi skrbiš, pa dà dodatno motivacijo in željo da človek na tem lahko bolje gradi. Tako da zame zaenkrat ta etapa predstavlja možnost, da se učim in gradim kot človek in sem lahko le hvaležen možnosti in ljudem, ki so mi dani. Ter Bogu, da me je poklical na to pot, v ta kraj in ta čas.
