Jezuitski kolegij v Ljubljani se je na dan prostovoljstva odpravil na Misijonsko kmetijo v Mrzli Luži.
Objavljamo pričevanje študenta.
Jutro je bilo hladno in ura prezgodnja. 20 mladeničev se je, sicer v različnih stopnjah prebujenosti, a z dovolj zanosa, odpravilo na pot proti Dolenjski, ne vedoč, da kraja, kamor smo namenjeni, niti ni tako enostavno najti. Oba kombija sta se namreč na poti do tja izgubila. Vendar sta hitro spet našla pot, kar se nam je v navdihu trenutka zdelo precej zabavno.
Šlo je za dan prostovoljstva in tokrat smo se odpravili storiti nekaj dobrega na majhno kmetijo, ki leži pri Mrzli luži, vsekakor primerno poimenovani, in jo je Misijonskemu središču v oskrbo ob svoji smrti podarila njena nekdanja lastnica. Kmetijo zdaj vzdržujejo in zanjo iščejo nov namen, mi pa smo tisto dopoldne sadili drevesa v bližnjem gozdu in poskrbeli za fugiranje nekdanjega hleva ter postorili nekaj drugih manjših hišnih opravil.
Z namenom čim učinkovitejšega dela smo se razdelili v več skupin, od katerih je vsaka imela svoje zadolžitve, pri čemer težko ponudim globlji vpogled v potek dela v skupini za drevesa, saj sem bil sam skupaj s patrom Ristićem zadolžen za kuhanje in torej imel bolj bežen stik z drugimi opravili. Sodeč po poročilih kolegov je bilo delo zabavno.
Pripravljanje dobro prisluženega kosila pa je bilo zelo prijetno. Kmetija je bila nekoliko starejša in bila za kuhanje opremljena s pristnim »šporhetom.«
Priprava hrane ob pravem ognju, kot mnogi verjetno veste, je nekaj posebnega in čeprav predstavlja svojevrsten izziv, je na koncu izredno zadovoljujoče. Poleg tega pa so bile testenine al ragù alla bolognese, ki sva jih pripravila, izvrstne.
V svojem bistvu je ideja tega dne bila, poleg prostovoljnega udejstvovanja, da se tudi kot skupnost povežemo, saj so ravno povezanost in iskreni odnosi tisto, kar življenje napoljuje z radostjo. Če smo ob prijetno preživetem času še komu pomagali, je to še dodaten bonus, a poglaviten izkupiček tega prostovoljnega dne se, o tem sem kar prepričan, skriva ravno v času, ki smo ga preživeli drug z drugim in prisluhnili šalam, zanimivim idejam in pogovorom, ki smo si jih podelili.
Dopoldne je tako minilo hitreje, kot smo si predstavljali in kaj kmalu smo se, dobrega razpoloženja in prijetne utrujenosti – kombinacije, ki skoraj vedno sledi pravi meri dobro opravljenega fizičnega dela – ponovno znašli na poti domov.
Spisal: Gaj Kušar