Objavljamo pričevanje našega mladega jezuita p. Roka Bečana, ki svojo jezuitsko formacijo gradi v Španiji. Pravkar je zaključil prvi letnik študija na Papeški univerzi Comillas v Madridu. Sledeče pričevanje nam je p. Rok napisal julija 2022.
V akademskem letu 2021-2022 sem opravil enoletni podiplomski študijski program Master Ignatiana na Papeški univerzi Comillas v Madridu. Bila je bogata duhovna in akademska izkušnja poglabljanja v teologijo duhovnosti o sv. Ignaciju Lojolskem in začetkih Družbe Jezusove (DJ). Splošno o kraju študija in njegovih razlogih sem že pisal (👉🏻Zgodbe naših jezuitov v formaciji).
Septembra 2021 se nas je zbralo 20 zanimivih sošolcev iz vseh kontinentov. Edina Španka in laikinja je bil Mari Mar, sicer profesorica računalništva in aktivna članica Skupnosti krščanskega življenja. Nekaj jih je bilo začetnikov na redovniški poti, na primer preprosti jezuitski brat Pedro Pablo iz Kube in Portugalka Filipa, ki je bila še nekaj let nazaj zaposlena kot ekonomistka.
15 študentov nas je bilo jezuitov duhovnikov oziroma patrov, sveže posvečen je bil npr. Poljak Lukasz, ki je pred vstopom v DJ delal kot advokat. Trije pa so bili že abrahamovci in bolj izkušeni, npr. Jennifer (ZDA) iz ženske redovne kongregacije Regnum Christi, ki je sem prišla iz Svete dežele, kjer je napisala knjigo o sv. Mariji Magdaleni. Najbolj sem bil vesel Nama iz Vietnama, s katerim sva skupaj študirala teologijo že pred šestimi leti v Rimu. Tudi tokrat sva bila med študijem člana istega jezuitskega bogoslovja.
Bili smo osmi zaporedni letnik in obenem najbolj številčni, odkar je univerza leta 2013 začela izvajati ta študijski program (zadnje čase ga izvajajo samo vsaki dve leti). Gre za podiplomski program, za katerega ni pogoj predhodna stopnja iz teologije. Direktor programa, dr. José Garcia de Castro Valdes DJ, nas je skupaj s tremi drugimi tutorji spremljal skozi 7 modulov in prav toliko ekskurzij. Študij na module, ki trajajo 3-8 tednov, pomeni, da se v vsakem modulu s pomočjo različnih profesorjev obdela le eno temo oziroma predmet. Prvih šest modulov smo zaključili z izpitom in predstavitvijo po ene ali dveh seminarskih nalog, zadnji, sedmi modul, pa s pisanjem in zagovorom magistrske naloge. K pestrosti programa je prispevalo 28 različnih profesoric in profesorjev in izvenuniverzitetnih sodelavcev, strokovnjakov in praktikov na svojem področju.
Prvi modul je predstavil različne zgodovinske vire in aktualno študijsko literaturo v različnih jezikih, na kateri sloni študij ignacijanske duhovnosti in jezuitske zgodovine in pastorale. Obiskali smo arhive, brskali po 170 zvezkih Monumenta historica Societatis Iesu (lat.), prebirali revije Manresa (šp.), Christus (fr.), The Way (angl.) … Nato so sledili trije moduli, v katerih smo podrobneje študirali spise Ignacija Lojolskega in jih povezovali z njegovimi teološkimi viri in z drugimi jezuiti, ki so do konca 19. stoletja izoblikovali jezuitski način ravnanja. Npr., Ignacijev življenjepis, imenovan Romarjeva pripoved ali Avtobiografija, smo primerjali z zapiski drugih jezuitov sodobnikov, dominikancev, arhivom španske inkvizicije, raziskavami zgodovinarjev v državnih arhivih, španskimi jezikovnimi priročniki iz 15.-18. stoletja, papeškimi dokumenti … in poromali po krajih v Španiji, kjer je živel, molil, delal in študiral.
Podobno smo storili z rokopisi, faksimili ali prvimi tiskanimi izvodi Ignacijevega Duhovnega dnevnika ter njegovimi pismi in redovnimi pravili ali Konstitucijami DJ. Osrednji in najdaljši modul je bil namenjen knjižici Duhovnih vaj, natisnjeni leta 1548 v latinščini, ki ima poleg evangelijev in Ignacijeve duhovne osebne in Cerkvene izkušnje tudi druge teološke vire: patristične, benediktinske, kartuzijanske, frančiškanski “recogimento”, pariško sholastiko in nizozemsko devotio moderna. Manj ur smo posvetili delom važnejših jezuitov iz 16.-17. st.: prvemu duhovniku med jezuiti sv. Petru Fabru in sv. misijonarju Frančišku Ksaverju, tridentinskemu teologu Diegu Lainezu, pomembnemu arhivarju Juanu Polancu, metafiziku Frančišku Suarezu in nekaterim jezuitskim mistikom.
Zadnja dva modula sta bila posvečena praksi dajanja različnih oblik duhovnih vaj in drugim področjem jezuitskega dela v zadnjih 400 letih: teološke vede, misijoni, socialni apostolat (npr. begunci), šolstvo in znanost. Tako smo proti koncu leta izkušnje študija vedno bolj projektirali v okolja našega bodočega delovanja.
Španski jezuiti in profesorice, ki delujejo v mednarodnih vodah, so nam iz prve roke podali refleksijo aktualnih družbenih in moralnih vprašanj, kot razvoja katoliške cerkve po 2. vatikanskem koncilu, pravic žensk, ekologije, jezuitov v umetnosti, vrednot socialne pravičnosti, vodenja in povezovanja (leadership, networking) in like vrhovnih predstojnikov reda, npr. Pedra Arrupeja, kandidata za blaženega.
Osrednji dve ekskurziji ali romanji sta bili ob začetku in zaključku študija. Najprej v baskovsko Lojolo (kraj blizu Bilbaa) in okoliške Ignacijeve rojstne kraje, nazadnje v Katalonijo, na goro Montserrat in v mesto Manresa, kjer se je duhovno in spokorniško spreobračal. Vmes smo obiskali tudi tri mesta v Španiji, kjer je po spreobrnjenju odrasel študiral: dve leti latinščino v Barceloni in dve leti filozofijo v Alcala (mesto blizu Madrida, sedež prve madridske ali “komplutenske” univerze). Samo poldrugi mesec je Ignacij študiral na najbolj znani španski srednjeveški univerzi v kastiljski Salamanki, preden je odšel na zaključne teološke študije v Pariz. Skozi ekskurzije je pred našimi očmi zaživelo špansko “zlato 16. stoletje”, civilizacijsko bogato zaradi državnega poenotenja polotoka, vpliva Špancev v Evropi in osvajanj novega sveta. Nas je predvsem zanimalo nič manj pestro dogajanje na področju duhovnosti: dvatisočletna krščanska in kulturna dediščina judovstva in islama po katoliški rekonkvisti in inkviziciji, karizme španskih svetnikov tega časa, vloga Cerkve v družbi, številne španske duhovne knjige te dobe.
V svoji zaključni nalogi sem se posvetil duhovnosti, ki je razvidna iz Ignacijevega pisemskega stika s sobrati na različnih koncih sveta. Pisemska korespondenca Ignacija Lojolskega obsega neverjetnih 6815 in več pisem. Ključ mojega branja je bil kriterij dejavnosti – akcije.
Zanimivo je bilo npr. ugotoviti tudi, kako so španski kralji na predlog cerkvenih pravnikov razglasili ameriške domorodce za polnopravne državljane in jih tako zaščitili pred zasužnjevanjem (npr. dominikanec F. de Vitoria, De Indis, 1532).
No, Bog je Ignacija v drugi polovici njegovega življenja vodil po Franciji, kjer je zaključil teološke študije, in predvsem Italiji, kjer je umrl. Preko dajanja Duhovnih vaj je našel teologe družabnike različnih narodnosti, s katerimi je 1539 ustanovil jezuitski red – Družbo Jezusovo, 1540 pa ga je priznal še papež. Jezuiti so bili od vsega začetka univerzalno dejavni, tako glede pastorale kot glede poslanstev po različnih državah, veliko jih je že sredi 16. st. odšlo misijonarit izven Evrope. Tej dejavnosti pri študiju v Madridu nisem sledil z ekskurzijami, bogat vir informacij pa so bila ohranjena pisma iz te dobe. Prav tem sem se posvetil v svoji zaključni nalogi – duhovnosti, ki je razvidna iz pisemskega stika vrhovnega predstojnika reda s sobrati na različnih koncih sveta. Pisemska korespondenca Ignacija Lojolskega obsega neverjetnih 6815 in več pisem. Ključ mojega branja je bil kriterij dejavnosti (akcije) – kako se jezuiti v pismih izražajo o tem, kako se “dela, deluje, služi, ustvarja, z gorečnostjo ali zmernostjo, pomaga ljudem, v pokorščini predstojnikom in Bogu,” katere duhovniška in pastoralna opravila so za jezuite prednostna.
Moja tema je ena od tipičnih značilnosti ignacijanske karizme – večno vprašanje, “kaj dela/hoče Bog in kaj jaz delam zanj”.
Čeprav je Ignacijeva pisemska korespondenca kot vir še malo raziskana, je bila moja tema ena od tipičnih značilnosti ignacijanske karizme – večno vprašanje, “kaj dela/hoče Bog in kaj jaz delam zanj”. Jezuit naj bi (prim. paragraf 288 iz redovnih pravil ali “Konstitucij Družbe Jezusove”) v vseh stvareh aktivno iskal in najdeval Boga, sodeloval z njim; ali po besedah p. Hieronima Nadala, bil “kontemplativen v delovanju”. Odkril sem nekako tri korake: Prvi, v lastni duši človek odkriva, kako ga Bog navdihuje, vodi, krepi in odrešuje, nasprotno pa ga “sovražnik človeške narave” ovira, slepi in pobija. Kristjan se utrdi v razločevanju te duhovne izkušnje ob pomoči bolj izkušenih, hkrati pa ga Bog kliče (posebno jezuite) k pomoči preko tega “načina ravnanja” manj izkušenim. Drugi, kontemplacija Božje ljubezni (posebno Jezusovega odrešenja) jezuite spodbuja k bolj gorečemu delovanju, zmernost in pokorščina pa jih naj varujeta, da jim napori ne oslabijo zdravja, kar bi bila škoda za duhovni poklic. Tretji, tipična jezuitsko delo, standardizirano preko ustanovnih dokumentov, ki jih usmerja in potrdi papež, je namenjeno “dušam” (bolj ali manj (ne)vernim, preko različnih načinov oznanjevanja Božje besede in kateheze), otrokom in neizobraženim, vernim (omogočanje pristopa k zakramentom), in različnim ubogim (dela usmiljenja).
Najbolj kompleksen primer iz naloge obravnava jezuitsko iznajdbo “kolegijev ” – brezplačnega šolstva, ki je fante poleg verske vzgoje opismenilo in jih pripeljalo pred vrata univerze.
Našel sem 52 pisem na to temo in med njimi podrobneje analiziral 5 reprezentativnih. Teh pet pisem sem primerjal tudi v okviru več let trajajočega stika med Ignacijem in njegovimi konkretnimi dopisniki in raziskal njihova dodatna pisma, ki so obravnavala določen delovni izziv. Najbolj kompleksen primer iz naloge obravnava jezuitsko iznajdbo “kolegijev (za zunanje)” ali brezplačnega šolstva, ki je fante poleg verske vzgoje opismenilo in jih pripeljalo pred vrata univerze. Korespondenca in dokumenti v italijanščini, latinščini in španščini glede tega v letih 1549-1552 (daljna priprava pa je bila že od 1537) povezuje 13 jezuitov in dobrotnikov (papeža, podkraljev, vojvod in škofov) v 5 italijanskih mestih, iznajdba pa je takoj izvožena še v Španijo.
Ob izteku študijskega leta smo sošolci skupaj s tutorji in profesorji še dodatno napeli moči za zagovor zaključnih nalog, nato pa tudi skupaj praznovali in se poslovili. Sam bom v družbi 6 sošolcev študij v Madridu nadaljeval še eno leto, nekaj jih bo šlo v špansko Avilo na Univerzo mistike, večina pa se jih vrača v domačo deželo na nova delovna mesta. Dominik se je iz domače Indonezije oglasil, da bo pomočnik magistra jezuitskih novincev. Pablo iz Čila je zagret za delo v kolegijih. Tudi Daniel je že doma, na Danskem, kjer bo pomagal v domu duhovnih vaj, podobno Rui na Portugalskem …
