Misli so izbrane iz knjižice Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega, pripravil p. Ivan Platovnjak.

Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje stvari. (Dv 2)

Če nekoga tarejo potrtost in skušnjave, ne bodi do njega trd in grob, temveč prijazen in blag. (Dv 7)

Sovražnik človeške narave si zelo prizadeva, da bi skrajšali uro kontemplacije, meditacije ali molitve. (Dv 12)

Stvarnik želi neposredno delovati z ustvarjenim bitjem in ustvarjeno bitje s svojim Stvarnikom in Gospodom. (Dv 15)

Namen duhovnih vaj je, da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnem koli neurejenem nagnjenju. (Dv 21)

Vsak dober kristjan naj bo prej pripravljen trditev svojega bližnjega opravičiti kakor pa obsoditi. (Dv 22)

Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. (Dv 23) 

Vse na zemlji je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. (Dv 23) 

Človek naj vse stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo. (Dv 23)

Nujno je, da postanemo uravnovešeni do vsega ustvarjenega in da želimo in izbiramo samo to, kar nas bolj vodi k cilju, za katerega smo ustvarjeni. (Dv 23)

Takoj ko človek vstane, naj sklene, da se bo posebno skrbno varoval greha ali napake, v kateri se želi popraviti in poboljšati. (Dv 24)

Ko mi pride grešna misel in se ji uprem, a se znova in znova vrača, se ji upiram, dokler je ne premagam. (Dv 33)

Ne prisegaj ne pri Stvarniku ne pri stvareh, razen po resnici, potrebi in s spoštovanjem. (Dv 38)

Ne govori prazne besede, kakršna je tedaj, ko ne koristi ne meni ne drugemu, ali sploh ni bila v ta namen izgovorjena. (Dv 40)

Ni prazna beseda, če govorimo o koristnih rečeh ali z namenom, da bi beseda koristila moji ali bližnjega duši, telesu ali časnim dobrinam. (Dv 40) 

Zahvaljujmo se Bogu, našemu Gospodu, za prejete dobrote. (Dv 43)

Prosim Boga, našega Gospoda, za milost, da bi bili vsi moji nameni, dejavnosti in opravila usmerjeni samo v službo in slavo božjega veličastva. (Dv 46)

Prosim Boga, našega Gospoda, kar bi rad in si želim. (Dv 48)

Kaj sem storil za Kristusa, kaj delam zanj in kaj naj bi storil. (Dv 53)

Ko gledam Kristusa, pribitega na križ, mu povem, kar mi srce narekuje. (Dv 53)

Pogovarjam se s Kristusom, kakor se prijatelj pogovarja s prijateljem. (Dv 54)

Prosim za vedno večjo in silno žalost in solze nad svojimi grehi. (Dv 55)

Ko se zbudim, se ne bom prepustil tem ali onim mislim, temveč bom pozornost takoj obrnil na Boga. (Dv 74)

Pred meditacijo ali kontemplacijo obstojim za čas enega očenaša, povzdignem svojega duha in pomislim, kako me Bog, naš Gospod, gleda itd. ter napravim kretnjo spoštovanja ali ponižnosti. (Dv 75)

Ljubezen, ki me nagiba in mi omogoči, da izberem določeno stvar, mora prihajati od zgoraj, iz Božje ljubezni. (Dv 184)

Zamislim si, da je zdajle moja smrtna ura; kakršnega pravila in merila bi si želel držati tedaj, se ga bom držal pri sedanji izbiri in se po njem ravnal. (Dv 185)

Človek naj bo gospodar nad samim seboj tako glede načina, kako je, kakor glede količine, ki jo jemlje. (Dv 216)

Da odpravimo vsako neurejenost glede količine hrane, zelo pomaga, če po obedu ali ob drugem času, ko ne čutimo želje po jedi, pri sebi določimo za naslednji obed količino, ki je za nas primerna, in čez to ne bomo šli. (Dv 217)

Gledam službo tolažnika, ki jo opravlja vstali Kristus, naš Gospod, in jo primerjam s tem, kako se navadno prijatelji tolažijo med seboj. (Dv 224)

Spominjam se in mislim na stvari, ki vzbujajo ugodje, radost in duhovno veselje. (Dv 229)

Uživam svetlobo in prijetnosti letnih časov: pomladi in poleti se spominjam na primer hladu, pozimi sonca in toplote, koliko duša misli ali sluti, da bi ji to lahko pomagalo radovati se v svojem Stvarniku in Odrešeniku. (Dv 229)

Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih kot pa v besedah. (Dv 230)

Ljubezen je v medsebojnem podarjanju obeh, se pravi: kdor ljubi, daje in deli tistemu, ki ga ljubi, kar ima; in prav tako ljubljeni ljubitelju. (Dv 231)

Prosim notranjega spoznanja tolikih prejetih dobrot, da bi v polnem prepoznanju mogel v vsem ljubiti Božje veličastvo in mu služiti. (Dv 233)

 Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, kar koli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. (Dv 234)

Opazujem, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. (Dv 235)

Opazujem, kako Bog prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega božjega veličastva. (Dv 235)

Premislim, kako si Bog prizadeva in se trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji. (Dv 236)

Gledam, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor tudi moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira. (Dv 237)

Če kdo v kontemplaciji očenaša v eni ali dveh besedah najde bogato snov za razmišljanje, okušanje in tolažbo, naj ne bo zaskrbljen, če ne gre naprej, tudi če mine ura v tem, kar je našel. Ko je minila, naj izmoli ostali del očenaša kot po navadi. (Dv 254)

Če se je kdo celo uro pomudil pri eni ali dveh besedah očenaša, naj drugi dan, ko bo hotel nadaljevati molitev, izmoli omenjeno besedo ali tisti dve besedi kot po navadi, ter pri besedi, ki neposredno sledi, začne premišljevati. (Dv 255)  ? –

Ob vsakem vdihu ali izdihu v duhu molimo, tako da izgovarjamo le eno besedo očenaša ali katere druge molitve, ki jo molimo; tako da izgovarjamo le po eno besedo od enega diha do drugega in smo pozorni predvsem na pomen te besede ali na osebo, h kateri molimo. (Dv 258)

Duhovna tolažba je, ko se v duši porodi neki notranji vzgib, pri katerem duša vzplamti v ljubezni do svojega Stvarnika in Gospoda. (Dv 316)

Duhovna tolažba je vsako povečanje upanja, vere in ljubezni, in vsako notranje veselje, ki dušo umirja in ji daje počitek v njenem Stvarniku in Gospodu. (Dv 316)

Duhovna potrtost je vsaka otemnelost duše in zmedenost v njej ter vznemirjenost zaradi raznih motenj in skušnjav, ki jo nagibajo k nezaupanju. (Dv 317)

Duhovna potrtost je, ko ni upanja ne ljubezni in se duša čuti vsa lena, mlačna, žalostna in kakor ločena od svojega Stvarnika in Gospoda. (Dv 317)

Kakor je tolažba nasprotna potrtosti, so prav tako tudi misli, ki izvirajo iz tolažbe, nasprotne mislim, ki izvirajo iz potrtosti. (Dv 317)

V času potrtosti ne smemo nikoli ničesar spreminjati, temveč se čvrsto in stanovitno držati sklepov in odločitev iz dneva pred to potrtostjo ali iz prejšnje tolažbe. (Dv 318)

Kakor nas ob času tolažbe vodi in nam svetuje bolj dobri duh, tako nas v času potrtosti podpihuje hudi duh, a z njegovimi nasveti ne moremo ubrati poti pravilne presoje. (Dv 318)

V času potrtosti zelo pomaga, če se z vso močjo obrnemo zoper potrtost samo, tako da na primer bolj vztrajno molimo, meditiramo, delamo eksamen in več primerne pokore. (Dv 319)

Kogar tare potrtost, naj si prizadeva, da bo vztrajal v potrpežljivosti, ki je protiutež mučnemu nadlegovanju, ki prihaja nadenj. (Dv 321)

Kdor je v potrtosti, naj pomisli, da veliko zmore z milostjo, ki zadostuje, da se upre vsem sovražnikom, ko zajema moči v svojem Stvarniku in Gospodu. (Dv 324)

Samo Bog, naš Gospod, lahko da duši tolažbo brez predhodnega vzroka. Za Stvarnika je namreč značilno, da stopa v dušo in iz nje, jo vzgiba in vso pritegne v ljubezen svojega Božjega veličastva. (Dv 330)

Za hudega duha je značilno, da se dela angela luči, da vstopa s pobožno dušo, a izstopa tak, kot je. (Dv 332)

Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega duha. (Dv 333)

Pri tistih, ki napredujejo od dobrega k boljšemu, se dobri angel dotika duše prijetno, rahlo in nežno. Hudi angel se je dotika grobo, bučno in nemirno. (Dv 335)