Otroci, ki ne hodijo, ne slišijo, ne vidijo, ne govorijo… Intervju s p. Jožetom Zajcem

Kako sem se odločil za jezuite
Za jezuite sem se predvsem odločil ob osebni izkušnji duhovnih vaj, ki so bile takrat v Stični, in jih je vodil p. Jože Roblek. Mislim, da je bila to prva in odločilna spodbuda. V ignacijanskih duhovnih vajah sem se osebno srečal z Gospodom. Lepo doživetje je bilo to, da so bile osebno spremljane.

Zelo mi ostaja v spominu en dogodek po nekaj letih, ko sem bil že jezuit. Srečal sem se z mlado muslimanko, ki me je vprašala: Kako to, da si se odločil postati jezuit? Odkrito povedano, ji nisem mogel takoj odgovoriti. To mi je postavljalo veliko vprašanj.

Osebno vidim, da se je življenje tako iztekalo in pretekalo, da so me usmerjali in vodili konkretni življenjski dogodki. Počasi ugotavljam, da je zelo pomembno iskati obličje Kristusa, ki sem ga prvič spoznal in da me On vedno gleda in spremlja.

Ko sem bil mlajši si nisem nikoli predstavljal, da bom postal redovnik, jezuit, duhovnik. Ves čas sem sanjal, kako opravljati tehnična opravila. Zelo me je veselilo raziskovati, spoznavati kaj novega. Najbolj sem se čudil, kako določene stvari delujejo v samem bistvu (radio, televizija…). Kdo je to izumil? Taka so bila moja vprašanja. Duhovni svet je v bistvu zelo življenjski in konkreten. V tem sem čutil veliko povezavo, ki je povezovalo vse, kar se je dogajalo okoli mene. Ljudje, ki sem jih srečeval takrat, so živeli prav na ta način, in so mi bili veliki vzorniki.

Pri jezuitih je znano, da je naša formacija malo daljša, zato imamo različne stopnje probacije. Jaz sem tretjo probacijo opravil na Irskem. In kot daljšo pastoralno prakso sem bil poslan v Armenijo. Pred tretjo probacijo nisem poznal Armenije in tudi nisem vedel, kaj jezuiti počnejo tam. V tistem času so na Irskem iskali jezuita za Armenijo, ki bi govoril angleščino in ruščino. Naš pater jezuit, ki je bil takrat v Armeniji, je imel 80 let, in v tistem času  je potreboval nujno zdravniško pomoč zaradi operacije očesa. Na tak način sem vstopil v to poslanstvo.

V Armeniji je deloval 28 let pokojni jezuit p. Harvey Laurier iz Kanade, ki je bil v bistvu edini katoliški duhovnik in je duhovno oskrboval Sestre Matere Terezije. Pred prihodom v Armenijo je p. Harvey veliko let pomagal sestram v Indiji. Leta 1988 je bil v Armeniji  (Spitak), močan potres in zaradi tega je armenska država zaprosila sestre Matere Terezije, da ustanovijo center za pomoč sirotam – bolnim otrokom brez staršev. V Spitaku so sestre ustanovile prvo sirotišnico, ki je na severu države na višini 1600 metrov nadmorske višine.

Poslanstvo jezuita v Armeniji je predvsem duhovno oskrbovati sestre Matere Terezije in to v obeh ustanovah. Predvsem je to vsakodnevna sveta maša, spoved, razni duhovni nagovori in drugo kar potrebujejo sestre. Sestre zelo veliko pomagajo ubogim, zato je velikokrat potrebno pomagati tem ljudem. Letos poleti sem imel veliko pogovorov in obiskov družin, katerih sinovi so v vojski. Trenutno so sestre Matere Terezije edine, ki se zanimajo za duhovno pomoč tem družinam.

V sirotišnici je delo zelo zanimivo. Od jutra do večera. Dan poteka nekako tako…

Zjutraj se začenja s Sveto mašo za sestre. Otroci so vedno prisotni. Pri sveti maši vedno uporabljam kakšno sliko za pridigo. Ta način pridiganja uporabljam samo pri njih. Gotovo je zelo odvisno od duhovnika, najti način, kako se bolj približati otrokom.
Potem potekajo do kosila razne aktivnosti: sprehodi in dejavnosti, ki naj bi vključevale večino otrok – seveda, koliko je to mogoče. Veliko si otroci pomagajo med seboj. Za ostale je potrebna stalna prisotnost pri prehranjevanju in gibanju.

Otroci imajo veliko različnih bolezni. Zelo redki so otroci, ki imajo samo eno bolezen. To so stvari, ki se z besedami ne morejo povedati, kaj in kako vse to prenašajo.

Popoldan imamo skupno molitev božjega usmiljenja in potem adoracijo. Večerja je malo prej, predvsem zaradi prehranjevanja. Pred spanjem se vsakega blagoslovi. Običajno me eden izmed otrok vedno vodi po sobah.  

V Yerevanu imajo sestre otroke do 15 let starosti. Sestre sprejmejo otroke direktno iz bolnice. Tudi nekaj jih uspejo dati v posvojitev. Sprejmejo jih zlasti družine z številnimi otroki (ki imajo že dva ali tri svoje otroke). V teh situacijah, ko se družina odloči za posvojitev bolnega otroka, dobesedno sprejme Kristusa. Prav gotovo so ti otroci nekaj posebnega in pravi blagoslov za njih.

Otroci, ki se lahko samostojno gibljejo ali hodijo, ali lahko kaj delajo s svojimi rokami, veliko pomagajo, kolikor jim uspe. Želijo biti pomembni. Vedno se čuti, da je vse prepleteno s pravo ljubeznijo.

Zgovorne so tudi njihove molitve, vsakodnevne prošnje pri sveti maši.
Vedno molijo, najprej za svoje starše (za njih ni nobene razlike ali so živi ali že pokojni, ker ne vedo), potem molijo za potrebe sveta, mir, spravo…. Zelo se v molitvi spominjajo ljudi, ki so jih obiskali, pomagali… Vedno se spominjajo in te sprašujejo, kako se imenujejo tvoji starši, in to ne samo z besedo ampak jim moraš tudi napisati na listek, in to večkrat. Zelo pomembno je za njih to, da si si z vsem spoštovanjem vzel čas zanje.

Kadar se poslavljam je tudi nekaj posebnega. Na prvem mestu se zahvalijo, ker si jim prinesel Kristusa. To vedno ponavljajo. Nikoli ni bilo vprašanje, kako si maševal, kako si delal, vedno vidijo, kje je bistvo. In to kar je pomembno za nas jezuite je, da se ne zahvalijo osebno meni, ker sem bil z njimi, ampak se zahvalijo mojim predstojnikom, ki so mi dovolili, da sem bil lahko z njimi.

Letošnje poletje sem tudi bil v Armeniji. Sestra, ki deljuje v Yerevanu z majhnimi otroki, z zelo težkimi boleznimi, me je prosila za pomoč. Pomagal sem otroku, ki je težko dihal in je vedno v postelji. Pazil sem samo na njegovo glavo, da je bila v ravnem položaju. Pred tem, mi je svetovala samo eno stvar. Skušaj biti s srcem prisoten. Mislim, da mi je s tem vse povedala, kako pristopiti k stvari.

Pred leti sem poslušal konferenco v Rusiji, kjer je govoril nek pravoslavi duhovnik. Dejal je nekaj zelo zanimivega glede takih otrok: Taki ljudje nas učijo človečnosti, da bi postali in ostali ljudje, to kar smo.

To je res.
Kdo si bi mislil, da mi ta izkušnja pomaga v Ruskem kolegiju. Je kar nekaj semeniščnikov, ki se sester in otrok iz Armenije spominja vsak dan v molitvi. V začetku sem se čudil, kako to… In prav to je velika skrivnost povezovanja…