Vzgoja in ignacijanska pot k svetosti

VZGOJA IN IGNACIJANSKA POT K SVETOSTI
Pietro Schiavone S.J. 

V vseh treh izdajah Ustanovne listine (Formula Instituti) Družbe Jezusove – od prve, Pet poglavij, iz leta 1539, do drugih dveh, vključenih v papeških pismih in sicer Regimini militantis Ecclesiae iz leta 1540 in Exposcit debitum iz leta 1550 – se nahaja sledeči izraz: “Kdorkoli se hoče pod zastavo križa bojevati za Boga v naši Družbi (…), naj skrbi za to, da bo imel pred očmi najprej Boga, potem pa vodilo tega Instituta, ki je nekakšna pot k njemu.” (…)

Gre torej za eno izmed mnogih poti, poklicev, načinov življenja, poti življenja. K Bogu lahko pride človek po mnogih poteh. Jezusa, ki je “poln milosti in resnice” (Jn 1,14), Marijin Sin, nad katerega se je spustil Sveti Duh in ostal na njem (prim. Jn 1,33), je namreč mogoče posnemati na mnogo načinov. Ne morejo vsi vsega, čeprav naj bi vsi težili k popolni ljubezni. Vsak mora zato uporabiti lastne talente, vaditi se v lastnih posebnih darovih, živeti v skladu z lastno poklicanostjo. 

Kakor drugi ustanovitelji redov in kongregacij – vedno v pozornem poslušanju Duha Posvečevalca – je tudi Ignacij Lojolski dal svoje napotke, kako naj stopimo na pota ljubezni in hoje za Kristusom v večjo Očetovo čast. 

Katere? Kaj storiti, da se vključimo v poseben “način življenja”, ki ga je pokazal svetnik iz Lojole, in da v njem ostanemo? Kakšen je način ignacijanskega vzpenjanja na sveto goro, kakšen tek po tej “poti, da pridemo k Bogu”? (…)

Pred očmi je treba imeti tudi to, da so vsa, ali skoraj vsa ignacijanska (vzgojna) načela vzeta iz Duhovnih vaj. Besedilo le-teh ima jasen cilj: živeti po Božji volji in delati vse v večjo njegovo čast. 

Svetost je Božje življenje, ki utripa v nas po oživljajoči navzočnosti Duha Tolažnika. On, Sveti Duh, nas učinkovito prestavi iz stanja sužnjev v stanje sinov, nam dá sposobnost videti v Bogu Očeta in v Jezusu, Božjem in Marijinem Sinu, Gospoda, iz čigar prebodene strani prihaja isti Duh. 

Sveto pismo nas uči, da mora vsaka duhovnost biti osredinjena v Kristusovi človečnosti. Tudi Ignacijeva je. To lahko vidimo iz tega, kakšno mesto zavzema Učlovečena Beseda v Dv. 

Jezus (Oseba Jezus), pravi Bog – popoln Človek – edini Srednik, v ignacijanski duhovnosti ni le prostor srečanja in razodetja ljubezni Sv. Trojice, ampak je tudi vzor veselega iskanja Očetove volje. 

Pot, ki jo predlaga Ignacij 
Če želimo ujeti misel našega svetnika v njeni celovitosti in pristnosti, se moramo znova vrniti k Dv. On sam – v pristni ponižnosti in resnici – piše, da so Dv “najboljše, kar v tem življenju morem misliti, čutiti in razumeti bodisi za osebni napredek posameznega človeka, bodisi za sad, pomoč in korist mnogim drugim” (1). To se pravi, da so Dv pedagoško delo, ki meri na to, da oblikuje može in žene za druge, odrasle osebe, ki so sposobne, da se posvetijo službi Bogu in bližnjemu. 

Kakšno pot oblikovanja in razvoja Ignacij predlaga in razvija v Dv? 

“Človek”, beremo na začetku, “je ustvarjen” /23/. Naravno, po Stvarnikovi podobi in sličnosti in prav zaradi tega z neodstranljivim verskim teženjem, z nepremagljivim “čutom” za Boga. “Človek” – tako Ignacij prevaja prvo in največjo zapoved – “je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo” /23/. To vključuje polno in celovito uresničitev. Toda v Bogu: popolno odrešenje se doseže s češčenjem Boga, z ljubeznijo do njega in z izročanjem sebe Bogu, s slavljenjem in zahvaljevanjem ter potopitvijo v Boga.  Mistični vidik, edinost in občestvo z Bogom, je pri Ignaciju na poseben način razviden že od prvega trenutka vzgojne poti. 

Asketski vidiki
Na poti k Bogu je človek tudi v odnosu do stvari. Naj pomni, da so tudi stvari Božje delo. Zato jih mora uporabljati po Stvarnikovih namenih in s spoštovanjem narave vsakega bitja ter le tako, da mu stvari pomagajo doseči zadnji cilj. Zato mora vse storiti, da ostane resnično svoboden brez vsake pogojenosti in zasužnjenosti. Celo naj bi želel in izbiral, kar mu “več” in “bolje” – dva klasična prislova ignacijanske literature in evangeljskega maksimalizma! – pomaga doseči življenjski cilj: združiti se z Bogom in se v njem polno in dokončno potešiti. 

Začeti od stvarnosti
To je ideal. Je stvaren? 
Na žalost se človek ni ravnal po očetovskem Božjem načrtu. Poskušal se je uresničiti brez Boga, a znašel se je ujet v bivanjskem nemiru. 
To je greh. Je grenak sad te domišljave neodvisnosti; je zlo, ki vse spodkoplje in razje; življenje napravi žalostno in vodi v smrt. 

Toda tudi Božji načrt je zato postal bogatejši, nov, dragocenejši. Stvarnik je postal tudi Odrešenik in Posvečevalec. Ko udeleženec duhovnih vaj sledi Ignacijevim meditacijam I. in II. tedna, spozna, da je brodolomec in v življenjski nevarnosti, zato se, bi rekel, krčevito oklene Jezusa, edinega Odrešenika, in pod vplivom Svetega Duha napravi svojo temeljno izbiro: “Hočem in želim, in to je moja svobodna odločitev,” iti za Kristusom in ga v vsem posnemati /98/ ter vztrajno “želeti”, “spoznati” in “izbrati” samo tisto, “kar je bolj všeč njegovi Božji dobroti” /151/. Poudarjen je tudi razlog: “da bi bolj posnemal Kristusa, našega Gospoda, in mu bil dejansko bolj podoben” /167/. V vsem bi bil rad kakor On, tudi v uboštvu in v ponižanju. Če hočemo razumeti Ignacija, in sploh svetnike, moramo utišati zahteve človeške logike in se, po Pascalu, zavzeti za “razloge srca”. 

Smo torej pri pomembni prvini ignacijanske duhovnosti (in vzgoje.)

Združeni s Kristusom Odrešenikom 
Ljubezni je lastno, da se vživi v ljubljeno osebo in postane eno z njo. To je smisel tretjega tedna duhovnih vaj: iz ljubezni biti eno s Kristusom, ki trpi /203/. 

Tudi iz Eksamna, ki se mu morajo podvreči tisti, ki želijo biti sprejeti v Družbo, je vidno, da je edinost s Kristusom, križanim Odrešenikom, pomembna prvina Ignacijeve vzgoje za dosego popolnosti. Kdor želi iti “po poti Duha” in “zares hoditi za Kristusom, našim Gospodom”, mora “ljubiti in silno želeti”, da bi bil eno s Kristusom v vsem in za vse. (…)Tu gre, kot Ignacij sam često piše, za “tako dragoceno stopnjo popolnosti v duhovnem življenju” (K 103). 

Dodajmo še to: od “biti eno” je treba preiti k “delovati skupaj” in za iste ideale. Prav zato Ignacij, zvest psihodinamičnim načelom, vabi k premišljevanju, “kaj bi moral jaz storiti in trpeti” za Kristusa /197/. 

Od tod ne bo težko potegniti vzporednico s Pavlovim naukom v pismu Kološanom: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas in po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev” (1,24).

(Vzgoja za) svetost, ki ne bi vključevala apostolske razsežnosti in Kristusovega odrešenjskega načina, bi bila zares pohabljena. 

V dejavnem sodelovanju 
Ker je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, je poklican, da aktivno in zavzeto sodeluje z Božjo milostjo. Sveti Bog, Oče Gospoda Jezusa, ne želi sužnjev, ampak sinove, ki sprejemajo in delijo. 

Ta vidik Ignacij močno poudarja, vendar ga ni treba zanesenjaško poveličevati. Brez dvoma je v njem nujno povabilo k dejavnosti in osebni zavzetosti. Je pa jasno in močno poudarjena očitna in nesporna odvisnost od Boga in njegove milosti. Na začetku vsake molitve je prošnja, ki vedno globlje zaznamuje tudi najbolj trmaste: “Prosim Boga, našega Gospoda, kar bi rad in si želim” /48/. Ta splošna in jedrnata prošnja razodeva načelo, da Bog in samo Bog posvečuje in odrešuje. Obenem pa pove, da tudi človek ustvarja zgodovino. 

Ignacij je bil prepričan, da je potrebna milost pa tudi osebna zavzetost. Tako zvesto udejanjamo Pavlovo trditev: “V ta namen se tudi trudim in bojujem, z njegovo močjo, ki v meni silovito deluje” (Kol 1,29). 

Odpoved, prednostna pot svetosti
Ostaja močno poudarjena nujnost osebne zavzetosti, posebej dolžnost storiti vse, “da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje” /21/. To (…) Premagovanje samega sebe po Ignaciju pomeni, “da se počutnost podredi pameti in da se to, kar je nižje, bolj podredi višjemu” /87/. V ta namen, beremo v Dv, lahko uporabimo zunanjo pokoro (prav tam), vendar pod pogojem, “da ne škoduje naravi in znatno ne oslabimo” /83. 84. 86. 89. Prim. 129. 213/. 

Vsekakor – tu se vidi strategija pravega vzgojitelja, ki zbira in predstavlja bistveno, ostalo pa opusti ali prikaže kot manj pomembno – za Ignacija zunanja pokora ni na prvem mestu in posebej poudarjena. Svetnika zanima pokora, ki jo zahteva Gospod Jezus: “Spreobrnite se in verujte evangeliju!” (Mr 1,15; prim. Apd 2,38). Smisel in pomen zunanji pokori lahko dá le “notranja pokora”, ki je, kot jasno pravi Ignacij, “v bolečini zaradi naših grehov, povezana s trdnim sklepom, da ne bi storili ne teh ne drugih” /82/. Zunanja pokora mora biti dodatek, “sad prejšnje” (prav tam). Ima svojo vrednost le, če temelji na notranji in je njeno zunanje znamenje. Jasno je torej, da je treba večjo pozornost posvetiti odpovedi (notranji pokori), postaviti v pravo mero dejavnosti razuma in volje, želja in domišljije posameznika … manjšo pa telesnemu mrtvenju (zunanja pokora). 

Ignacijeva misel postane še jasnejša, če imamo pred očmi trditev iz Eksamna (K 103): “Da bi bolje dosegel to tako dragoceno stopnjo popolnosti v duhovnem življenju (biti eno s Kristusom Odrešenikom), si mora vsakdo čim več in čim bolj prizadevati, da bo v našem Gospodu iskal vedno večjo samoodpoved in se v vsem, kolikor mogoče, nenehno zatajeval.” 

Odpoved in mrtvenje nista torej zaradi samih sebe ampak kot pot k svetosti. (…)

Svetost v vsakdanjem življenju 
Bog nam je vedno naklonjen in nam daje svojo milost. Če torej s svoje  strani izpolnimo pogoj, to je, da premagujemo svoja slaba nagnjenja, postajamo kontemplativni v delovanju in moremo “najti Boga v vseh stvareh”. (…) To so bile svetnikove sanje za vse njegove učence. “V vseh članih Družbe je želel videti tega duha: naj v katerem koli dejanju ljubezni in pokorščine po možnosti ne najdejo manj pobožnosti kot v molitvi in meditaciji, ker morajo namreč vse delati iz ljubezni in v službi Boga, našega Gospoda” (2). Ta ideal je Ignacij živel do svojih zadnjih dni, kot beremo na koncu Avtobiografije, ki je bila pisana med 1553 in 1555, torej komaj leto dni pred njegovo smrtjo (31.7.1556): “… Da, celo neprestano je rasel v pobožnosti, to je, v lahkoti, da najde Boga; in zdaj bolj kot kdajkoli v vsem svojem življenju. Vsakokrat in vsako uro, kadar želi najti Boga, ga lahko najde” (A 99). 

V veselju Svetega Duha 
Kar smo zgoraj rekli, predvsem o odpovedi in mrtvenju, je torej samo del poti, čeprav pomemben, k svetosti, kakor jo je živel in gledal nanjo Ignacij. Njegovo misel moramo nujno in čim prej dopolniti z drugo bistveno, nič manj zanimivo in pomembno idejo. Svetniku bi delal krivico, resnico bi okrnil in nauk napravil zoprn, kdor bi v Ignacijevi ponudbi videl samo pokoro in žrtev, odpoved in mrtvenje, “premagovanje sebe” in “agere contra” (ravnati nasprotno). Vsak vernik mora iti po poti, ki vodi iz Egipta v obljubljeno deželo; srečati se mora s preizkušnjami v puščavi in jih premagati. Prav tako mora iti Kristusov učenec za Učiteljem in Vzorom po poteh Palestine, tudi skozi Kano in na Tabor ter ne sme izpustiti Getsemanija in Kalvarije. 

Ustavljati se ali celo precenjevati trenutke nerazumevanja ali preganjanja, sramotenja in ponižanja je enostranski in skrčen pogled na evangeljsko sporočilo in ignacijansko vzgojo k svetosti. Jezusovo življenje se ne konča s smrtjo. Znova se začenja z vstajenjem. Ni prišel, da bi od nas zahteval odpoved zaradi odpovedi, ampak da bi nam podelil veselje in življenje, celo polnost življenja.

To je cilj in tudi način življenja, ki ga mora Ignacijev učenec zaživeti v četrtem tednu. Dv se ne končajo z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, ampak morajo nujno voditi k ponovnemu podoživljanju vstajenja in vnebohoda ter k vedno boljšemu obhajanju binkošti. Svetemu Duhu, viru vse tolažbe, se prepustim, da me prevzame. 

Lahko rečemo še jasneje: Ignacij želi, da v četrtem tednu bolj gledam priložnost, da vzpostavim (ali obnovim) posebno ozračje in miselnost, kot pa zaključek Dv; zato prosim “milost, da bi se močno veselil in radoval ob toliki slavi in radosti Kristusa, našega Gospoda” /221/. Vzgoja, ki ne bi vodila k življenju v miru in veselju, ne bi bila “človeška”, toliko manj bi bila evangeljska in krščanska. Nikakor ignacijanska. Zato je treba storiti vse, “naj pridno uporablja pripomočke” /321/, da bi čim prej prišel iz potrtosti (žalosti, malodušnosti, raznih skušnjav …). 

“Zakaj kakor nas ob času tolažbe vodi in nam svetuje bolj dobri duh, tako nas v času potrtosti hudi duh, a z njegovimi nasveti ne moremo ubrati poti pravilne presoje” /318/. Prav ta zadnja navodila ignacijanske poti k svetosti so med najpomembnejšimi in najbolj poudarjenimi. Sv. Frančišek Borgia na primer piše v svojem pismu 20.9.1548: “Katerega koli izmed teh ‘presvetih’ darov (darov Duha Tolažnika) je treba bolj ceniti kot vsa dejanja telesne pokore. Ta so dobra le toliko, kolikor težijo k doseganju onih darov ali kakega njihovega dela” (3). 

Vse torej mora biti le sredstvo, ki naj nam pomaga živeti v veselju, vedrini in miru. Tolažb ne smemo iskati “le v svoje zadovoljstvo in užitek, ampak si moramo želeti teh darov, vseh ali njihovih delov, in duhovnih milosti toliko, kolikor nam morejo pomagati za večjo Božjo čast. Brez njih so naše misli, besede in dejanja zmedena, hladna in nemirna; po njih postanejo topla, jasna in pravična.” Vse mora težiti k večji Božji časti, ki je zadnji cilj vsakega človeka. Prav zaradi tega je nujno dati prostor Duhu Tolažniku. 

To učenje svetnika iz Lojole prihaja, kot vedno, iz osebnih izkušenj. “Zdelo se mu je,” priča Peter Ribadeneira, da brez tolažbe “ne bi mogel živeti” (4). In še: “Ničesar ni storil, kar ne bi Bog posebej odobril” po tolažbi (5). To se jasno vidi iz opisa, kako je sestavljal Konstitucije: “Vsak dan je maševal in Bogu predložil točko, s katero se je ukvarjal. V zvezi z njo je molil” (A 101). Sprejemal je tiste odločitve, ki jih “je čutil” potrjene s kakšnim darom tolažbe (6). Če to upoštevamo, lažje razumemo, zakaj naj storimo vse, da se odpremo Tolažniku in se zapremo pred prinašalcem potrtosti, da “se z vso močjo obrnemo zoper potrtost” in si pomagamo tudi s tem, da “delamo več primerne pokore” /319/. 

Opažanja in pričevanja nas vodijo do tega, da sprejmemo pobudo P. De Vries-a in “Ignacijev duhovni nauk imenujemo duhovnost tolažbe” (7) ter dodamo, da ostanemo pri zadani nalogi, vzgoja k svetosti Boga veselja: “Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe” (2 Kor 1,3). 

Sklep
O Ignacijevi težnji, ki ga je vodila vse življenje od spreobrnjenja do njegovih zadnjih dni in je bila tudi predmet njegovih spisov, od pisem do Konstitucij in Dv, ni mogoče reči vsega. Kar sem poudaril, je vzeto iz njih in upam reči, da v glavnih potezah povzema Ignacijevo misel o vzgoji in svetosti. 
Kar nas vedno in nad vse zanima, je odprtost, razpoložljivost Svetemu Duhu, čigar ustvarjalnost je neizmerna kot njegovo bitje. Z druge strani smo že od vsega začetka videli, da je sam sv. Ignacij pri razkrivanju svoje poti jasno pokazal, da gre za eno izmed mnogih poti. Jasno je tudi učil, da “se ne more v duhovnih stvareh nihče bolj zmotiti kot tisti, ki hoče druge voditi, a gleda le na lastne izkušnje” (8). 

Sveti Duh in le On je začetnik svetosti. Bog ima za vsakega človeka posebej pripravljen načrt posvečenja in vsakega očetovsko vzgaja. Nihče naj ne podvomi, da je tudi človek so-delavec na tej poti. Svetost je Božja. On edini je trikrat sveti. Toda On, “ki te je ustvaril brez tebe,” je zapisal sv. Avguštin s svojo običajno ostrino, “te ne bo odrešil brez tebe.” Bog in človek: dve osebi, dva jaza, dva subjekta, ki sodelujeta pri edinosti-občestvenosti idealov, želja, življenja. 

Zato je znamenje, da je nekdo res na poti k visokim vrhovom in usklajen z Božjo voljo, ki (ne pozabimo tega!) hoče, da bi bili vsi sveti (prim. 1 Tes 4,3), če “ne želi in ne išče ničesar drugega, razen v vsem in povsod večjo Božjo čast in slavo Boga, našega Gospoda” /189/. To je obenem tudi pogoj, da živimo v veselju in miru, otroško izročeni v Očetove roke. 

To je eno izmed najznačilnejših znamenj ignacijanske vzgoje k svetosti. Nauk Svetega pisma iz pisma Rimljanom je tudi jasen: “Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!'” (8, 14-15). 

Predavanje je bilo objavljeno v La pedagogia della Compagnia di Gesù, ed. E.S.U.R. – Ignatianum Messina, 1992, str. 589-60.
Prevedel in povzel: p. France Zupančič, DJ.