Vabljeni, da preberete pričevanja študentov Jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki so ob koncu akademskega leta pisali o svoji kolegijski izkušnji.

Miha Kerin: sem študent 3. letnika medicine. V Jezuitskem kolegiju sem preživel nepozabno triletje svojega študija, ki ga sedaj nadaljujem v Nemčiji. Poln lepih spominov in nepozabih doživetij se obračam nazaj na leta, ki so v družbi čudovitih ljudi iz vseh koncev sveta minila prehitro. Duh kolegija je vsa ta leta združeval in razumel, verjel in spodbujal – v srcu Ljubljane raste skupnost, ki ustvarja dom in pusti neizbrisen pečat. 

Študij medicine je dolg in naporen, kolegij pa mi je ponujal vse pogoje za dolgo sedenje med kupi zvezkov, kot navdušen športnik pa sem ogromno časa preživel tudi v kolegijskem fitnesu. 

V treh letih kolegijskega življenja, sem močno odrasel, ko pogledam nazaj, pa vidim da je z nami rasel tudi kolegij. Mednarodni izleti, kulturni večeri in akademije, so le delček mozaika, ki poleg stanovalcev, s kolegijem povezuje tudi širše okolje. S težkim srcem zapuščam dom, a sem neizmerno hvaležen in počaščen, da sem lahko prispeval svoje poglavje tej zgodbi. 

Peter Kunstelj: v kolegij sem prišel po spletu zabavnih naključij pred (uf, že) petimi leti, kot nadobudni študent medicine. Takrat kolegij še ni bil to, kar je danes, pravzaprav so jezuiti nudili predvsem nastanitev, t.i. »St. Joseph students’ residence«, študentom iz tujine, ki jih je študijska pot tako ali drugače zanesla v Slovenijo oz. v Ljubljano. Z »dodatkom« prvih domačih študentov (med srečneži sem se znašel tudi jaz) se je začela rezidenca razvijati v smeri tega, kar je danes Jezuitski kolegij v Ljubljani.

Kaj pa torej je danes Jezuitski kolegij  Ljubljani? Najbrž ste že prebrali, da nudi prostore za bivanje študentom, da se v okviru kolegija odvijajo razne dejavnosti itd. Vendar ta kolegij, naš kolegij (kličemo ga tudi »the« kolegij) ni samo bivalni prostor, niso samo dejavnosti, temveč je še več  – predvsem pa skupnost.  Življenje v kolegijski skupnosti je zanimiva reč. V marsičem me bogati. Predvsem sem spoznal mnogo izjemnih ljudi iz skorajda vseh mogočih koncev naših lepih domovin – Slovenije, Evrope in Zemlje. Kar nekaj prijateljstev se je porodilo, skovalo, prekalilo in globoko vsidralo v srca. V času, ko sem tudi sam del dinamično spreminjajoče se kolegijske skupnosti, doživljam spremembe samega sebe na vseh področjih, predvsem na študijskem, duhovnem, v čutu za osebno odgovornost, v čutu pripadnosti, v čutu za sporazumevanje, za pozornost do bližnjega. Vzponi so zaradi kolegijcev lažji, padci, ki so se seveda tudi zgodili in se dogajajo, pa so zaradi kolegijcev blažji in pristanki mehkejši. 

Ob kolegijcih vedno znova spoznavam, kako zelo smo si ljudje različni. Vsak prinaša med druge svoj značaj, osebnostne lastnosti, sposobnosti in talente, v kolegiju pa vse to popestri še raznolika narodnostna, jezikovna, kulturna in včasih tudi verska podlaga. Ravno zaradi tega se med kolegijci ogromno učim o življenju in na svet poskušam gledati čim širše. Iz istih razlogov tudi nismo vedno najmočneje povezani, pojavljajo se spori, težave posameznikov in skupne težave. 

Ampak, kot sem spoznal, smo doslej vedno našli rešitve, če smo si zaupali in če je vsak iskreno pridal svoj, unikaten delež k skupnosti. Pomaga pa tudi trden skupni temelj – prizadevanje za napredovanje v smeri »v večjo Božjo čast in slavo«. Pomaga nam tudi kolegijsko vodiloVedno povezovati.

Kolegij se vedno znova utrjuje, ker se zasedba kolegijcev vsako leto prevetri, hkrati pa kolegij tudi raste. Mislim, da bo postajal in ostajal prostor prijateljstva, rasti in blagoslova, če se bodo le kolegijci želeli imeti lepo – to je mogoče, če vsak po svoje prispeva k temu. Kdor bi rad soustvarjal tako skupnost, bo med nami vedno dobrodošel.

Gregor Mlinarič: sem študent tretjega letnika računalništva in matematike. Trenutno zaključujem z dodiplomsko stopnjo študija, ki ga nameravam nadaljevati na magistrski stopnji. Ob vpisu na faks sem pri izbiri študentskega doma zaradi zahtevnosti študijske smeri iskal okolje, v katerem bi se lahko predvsem v miru osredotočil na svoje obveznosti. Pri tem se mi je prav tako zdelo zelo pomembno imeti okoli sebe ljudi s katerimi bi delil podobne vrednote in bi ob njih postajal boljša oseba.

Ob koncu bivanja v jezuitskem kolegiju sem zelo hvaležen za celotno izkušnjo. Ne le, da sem imel na voljo odlične pogoje za študij in rekreacijo v centru Ljubljane – predvsem bi želel izpostaviti vsa prijateljstva in osebe, ki sem jih srečal v tem času. Pa ne mislim le na cimre iz Gorenjske ali Koroške, svojevrstna izkušnja je bila spoznati študente iz vseh koncev sveta! Zaradi kolegija sem srečal ljudi iz Italije, Kanade, Argentine, Makedonije, Nove Zelandije, celo Burundija in Filipinov, se z njimi udeležil angleške maše ali ob večerih spil pivo ob poslušanju številnih anekdot (ampak seveda – le kadar so nam to dopuščale obveznosti na faksu 😉 ). V lepem spominu mi bo ostal kolegijski izlet v hribe, spoznavni vikendi na morju, športna olimpijada, delavske akcije in mnoga druga druženja.

Jezuitskemu kolegiju želim, da še naprej ostane prostor, ki bo študentom omogočal kresanje mnenj, brušenje norih idej ter predvsem podporo pri uresničevanju osebnih ciljev vsakega kolegijca.

Blaž Zupančič: kot študent arhitekture mi je prostor, v katerem živim, zelo pomemben. Kolegij je miren, sodoben, zelo prostoren in domač, kar je najpomembnejše pri bivanju. Ampak kolegij ni le prostor, je prijazna in aktivna skupnost, ki ti za razliko od običajnih študentskih domov omogoči osebno in duhovno rast.

Preberite še zgodbo Dmitarja Miteva, kolegijskega študenta po rodu iz Makedonije.