Življenje je dragoceno, vsak dan posebej je dar od Boga. A kakšen smisel imajo vsi projekti, študij, sanje, če je pa velika verjetnost, da bom lahko še isti dan mrtev, če pride do boja? Če bom moral koga ubiti? Pismo p. Marjana Kokalja DJ o izkušnji mobilizacije v vojni za osvoboditev Slovenije:
Ob 30. letu slovenske državnosti želim kot jezuit podeliti izkušnjo (ki je bila sicer kratka) mobilizacije v vojni za obrambo Slovenije. Res je, da v tistem času še nisem vstopil k jezuitom, me je pa izkušnja gotovo zaznamovala v smislu poglobitve zavesti o najbolj temeljnih vrednotah človeštva in življenju kot daru od Boga. To izkušnjo se mi zdi primerno podeliti tudi zato, ker sem tudi edini od jezuitov Slovenske province Družbe Jezusove, ki ima izkušnjo mobilizacije.
Mobiliziran sem bil konec junija 1991, ko so bili pred menoj izpiti na univerzi (vpisan sem bil na Filozofsko fakulteto). Mobiliziran sem bil kot navadni vojak pehotnega oddelka. Na mobilizacijskem mestu za Osnovno šolo Železniki sem imel občutek, da nas osebje, ki nam je delilo puške, gleda z nekim usmiljenjem in žalostjo, kot da bi šlo za zadnje srečanje. Mislil sem si: Bog ve, kaj nas čaka in nekoliko me je stiskalo pri srcu.
Z avtobusom so nas odpeljali v Škofjo Loko v kasarno (nedavno prej še last jugoslovanske vojske), ki je bila takrat že zavzeta (kolikor vem, je to storila lokalna specialna enota teritorialne obrambe). Če sem prav razumel, je bila naša naloga braniti to kasarno oz. njena skladišča (vseh informacij pa seveda navadni vojaki nismo imeli). Tu smo se menjali na straži, nekaj pa razvažali stvari iz vojaških skladišč na varna mesta naokrog – med drugim v rudnik v Žirovskem vrhu.
Najbolj napet trenutek je bila napoved desanta na kasarno, ki smo ga oboroženi čakali ponoči, vendar se ta potem ni zgodil. Izpite, ki so nas prav tem obdobju čakali na Filozofski fakulteti, so nam prestavili in kot fakulteta močno podprli vojno za Slovenijo. Spomnim se vodje našega Oddelka za Slovenski jezik s književnostjo, prof. dr. Ade Vidovič Muha, ki ni nobenemu študentu, ki je bil mobiliziran, hotela dati opravičila za odsotnost od obrambe domovine zaradi izpitov ipd., pač pa je goreče in močno spodbujala, da je obramba naša dolžnost – še posebej, ker smo slovenisti in branimo tudi svoj jezik in kulturo. Druge, ki so bili mobilizirani tukaj, sem večinoma vsaj na videz poznal, saj so bili domačini. Med njimi sem imel dober občutek, da smo bili skupaj, z ramo ob rami, kot nekakšna manjšina v pravični obrambi za samostojno Slovenijo proti titoistični jugoslovanski vojni mašineriji ali kot David proti Goljatu. Jugoslavija mi je bila kot država vedno tuja in je nisem maral; predvsem, ker je kot komunistična država teptala človeka, ki je bil zanjo le številka, sovražila ter brisala Boga iz zavesti ljudi in ker pri vojakih ni spoštovala našega narodnega jezika, ampak ga kar ignorirala.
Bližnjo izkušnjo Jugoslavije sem dobil še posebej pri vojakih (dve leti pred osamosvojitvijo), ko sem bil poslan v Makedonijo, v mesto Štip, kjer je bil komandant kasarne Radko Mladić, znamenit jugoslovanski general, ki je dve leti pozneje v tej vojni zagrešil strašne zločine in bil zato pred kratkim obsojen v Haagu na dosmrtni zapor. Zanimivo, da je bil takrat kot največji sovražnik Jugoslavije tretiran Janez Janša (današnji premier), katerega ime se ni smelo javno izgovarjati v kasarni. Zanimivo in čudno se mi že takrat zdelo, da nihče tam ni kritiziral slovenskih komunistov.
Ta mobilizacija mi je poglobila tudi razmišljanje o dragocenosti življenja, v katerem je vsak dan dar od Boga. Razmišljal sem npr. kakšen smisel imajo vsi projekti, moj študij, sanje, če je pa velika verjetnost, da bom lahko še ta dan mrtev, če pride do boja. Tako umreti se mi je zdelo naravnost banalno. Jaz imam tako visoke cilje v življenju, pa mi jih nekdo od zunaj v trenutku podre. Življenje se mi je zazdelo neskončno dragoceno in po drugi strani zelo krhko – kot nit, ki se v trenutku lahko pretrga. Kaj pa, če bom moral koga ubiti? V tistem stanju sem se odločil, da ga bom ustrelil v samoobrambi oz. ga najprej skušal le onesposobiti, vsekakor pa goreče molil, da ne bi prišel v tako situacijo, saj je vsak človek kot tak vreden spoštovanja.
Še danes sem izredno hvaležen Bogu in vsem, ki so tako modro ter taktično spretno vodili razplet vojne v Sloveniji in vsem, ki so nas od zunaj podprli, še posebej pa sveti papež Janez Pavel II. Zavedam se, da bi bilo sicer lahko strašno… Našo državo bi zato državljani morali bolj ceniti, kot pravi čudež. Priznam, da težko prenašam nesramno jugonostalgijo in mahanje z rdečo zvezdo, ki nas je dolga leta pritiskala k tlom, si jemala oblast nad življenji ljudi in delala mentalne ter duhovne sužnje oz. ustvarjala veliko koncentracijsko taborišče, katerega psihološke posledice se vidijo na prebivalcih Slovenije še danes. Osrednje čustvo v takih režimih je želja po preživetju, čemur se mnogokrat ukloni človekovo dostojanstvo. Le človek z močnimi vrednotami in ki črpa moč od zgoraj, od Boga, lahko preživi z neopranimi možgani tako obdobje ter ohranja upanje na svobodo. Mislim, da bi si vsi morali prizadevati, da ohranimo Slovenijo odprto krščanskim in resnično demokratičnim vrednotam, in da do kakega komunističnega režima pri nas ne pride nikoli več.