Molímo za tiste, ki so odgovorni za finance

Iz Papeške okrožnice Laudato si’, Frančišek, 24. maj 2015:

109. Tehnokratski vzorec poskuša prevladati tudi v ekonomiji in politiki. Ekonomija skrbi le za tehnološki razvoj z namenom dobička, ne oziraje se na morebitne slabe posledice za človeka. Finance tako zadušijo pravo ekonomijo. Iz svetovne finančne krize se nismo ničesar naučili, iz poslabšanja okolja se učimo zelo počasi. V nekaterih krogih zatrjujejo, da bosta sedanja ekonomija in tehnologija odpravila vse okoljske težave, enako kot z neakademskim izrazoslovjem zagotavljajo, da bo mogoče probleme, povezane z lakoto in revščino po svetu rešiti preprosto z rastjo trgov. To ni vprašanje ekonomskih teorij, ki si jih morda danes nihče ne upa zagovarjati, temveč njihovega zavzetja dejanskega razvoja ekonomije. Tisti, ki tega ne trdijo z besedami, podpirajo to z dejstvi, ko ne skrbijo za pravšnjo raven proizvodnje, za boljšo porazdelitev bogastva, za odgovorno skrb za okolje ali za pravice prihodnjih rodov. S svojim obnašanjem potrjujejo, da jim je kar največji možni dobiček zadosten cilj. Trg sam po sebi pa ne zagotavlja celovitega človeškega napredka in družbenega vključevanja.[89] Medtem imamo »neke vrste razsipniški in potrošniški razcvet, ki je v nedopustnem nasprotju s trdoživim stanjem razčlovečujoče bede,«[90] pri čemer pa se ne določijo dovolj hitro ekonomske ustanove in socialni programi, ki bi najrevnejšim omogočili reden dostop do osnovnih virov. Premalo se zavedamo, katere so najgloblje korenine sedanjih neravnovesij, ki so povezane z usmeritvijo, cilji, pomenom in družbenim kontekstom tehnološke in ekonomske rasti.

189. Politika se ne sme podrejati ekonomiji, ta pa ne načelom in vzorcem gole učinkovitosti in tehnokracije. V prizadevanju za skupno dobro je danes neizogibno, da se politika in ekonomija v dogovoru postavita v službo življenja, zlasti človeškega življenja. Reševanje bank za vsako ceno, medtem ko stroške brez trdnega zagotovila o reviziji in reformi celotnega sistema nosi prebivalstvo, potrjuje popolno prevlado financ. Tako početje nima nobene prihodnosti, saj po dolgi, dragi in potratni sanaciji poraja nove krize. Finančna kriza med letoma 2007 in 2008 je bila priložnost za razvoj nove ekonomije, ki bi bolj spoštovala etična načela ter novo ureditev špekulativne finančne dejavnosti in navideznega bogastva. Vendar ni bilo odziva, ki bi vodil k presoji zastarelih meril, zato ta še naprej vladajo svetu. Proizvodnja ni vedno razumna; pogosto je vezana na spremenljivke, ki pripisujejo proizvodom neko vrednost, ta pa se ne ujema z njihovo pravo ceno. To pogosto vpliva na preveliko proizvodnjo nekaterih vrst blaga z nepotrebnim vplivom na okolje, kar hkrati škoduje območnim ekonomijam.[133] Napihnjen finančni balon navadno vpliva tudi na napihnjen proizvodni balon. Skratka, težava je v tem, da odločno ne ukrepamo v realnem gospodarstvu, ki omogoča pestro in izboljšano proizvodnjo, primerno delovanje podjetij, razvoj srednjih podjetij, odprtih za zaposlovanje, in tako naprej.