V starosti 94 let je madžarski jezuit Ferenc (Franc) Jálics umrl 13. februarja 2021 v katoliškem domu za ostarele v Budimpešti. Skoraj vse življenje je posvetil iskanju poti do najgloblje duhovnosti in molitve, ki jo je našel v kontemplaciji. Bil je svetovno znan in priznan mojster krščanske meditacije, saj so njegove knjige prevedene v več kot 16 jezikov, njegovo metodo pa izvajajo v domovih za duhovne vaje po vsem svetu.
Po rojstvu in vstopu k jezuitom na Madžarskem, po vzpostavitvi komunistične diktature, je bil po drugi svetovni vojni prisiljen zapustiti svojo državo. Filozofijo je študiral v Nemčiji, kasneje v Belgiji, nato pa je bil leta 1956 poslan v Čile in nato v Buenos Aires, da bi nadaljeval študij. Po posvečenju v rimskokatoliškega duhovnika je ostal v Argentini in postal profesor teologije in duhovni vodja mladih jezuitov, vključno z Jorgejem Mariom Bergogliom, zdaj papežem Frančiškom.
Med opravljanjem socialnih in pastoralnih del v revni soseski leta 1976, na vrhuncu »umazane vojne«, so ga zaradi vzhodnoevropskega ozadja imeli za ruskega vohuna, njegovega tovariša pa za levičarskega gverilca. Posledično jih je prijela smrtna enota desničarske vojaške diktature, ju ugrabila in pet mesecev držala v ujetništvu. Ta izkušnja zapora ga je vodila k razvoju posebne metode krščanske kontemplacije, ki je združevala elemente duhovnih vaj Ignacija Lojolskega z Jezusovo molitvijo.
Leta 1977 je zapustil Južno Ameriko, se najprej preselil v ZDA, nato pa leta 1978 v nemški Gries, kjer je dajal duhovne vaje. Do leta 2004 je bil direktor doma duhovnih vaj, ki ga je ustanovil v Griesu. Od takrat naprej ni odnehal z dajanjem duhovnih vaj, zlasti v Nemčiji, na Madžarskem in v Romuniji. Leta 2017 se je vrnil na Madžarsko, kjer je živel v jezuitski skupnosti in nato v katoliškem domu za ostarele. Kljub temu je tudi tu dajal duhovne smernice in vodil skupinske meditacije, dokler mu je to dopuščalo zdravje. Ferenc Jálics je v tem domu umrl 13. februarja. Njegov pogreb bo 8. aprila ob 18.00 v jezuitski cerkvi Presvetega Srca Jezusovega v Budimpešti.
(Povzeto po jesuits.eu, prispevek madžarskih jezuitov v angleščini.)
Sledi odlomek iz knjige Kontemplative Exerzitien, Echter, 1994; za interno uporabo v slovenščini z dovoljenjem avtorja prevedel br. Miha Sekolovnik OFMCap: Kontemplativne duhovne vaje – Uvod v kontemplativno življenjsko držo in v Jezusovo molitev (5. dan, Uvodni nagovor: Odrešenje); za objavo lektoriral p. Rok Bečan DJ
Predkontemplativno in kontemplativno vedénje
Značilnosti pred-kontemplativne in kontemplativne molitve ter njune razlike smo omenili že v uvodu. Ker imajo pomembno vlogo v procesu prej opisanega očiščevanja, si jih bomo pobližje ogledali.
Duhovno življenje se deli v dve obdobji. Prvo imenujemo pred-kontemplativno. Duhovni napredek se doseže skozi naš lastni napor. Moramo reflektirati, vrednotiti, preverjati svojo vest. Premišljujemo in se odločamo. Odločitve potem uresničujemo, preverjamo in spet uresničujemo. Vse dokler ne dosežemo zaželenih sprememb sami pri sebi. V nas morata rasti ljubezen in vera. Seveda vse to ni mogoče brez Božje milosti. Vendar smo mi tisti, ki se trudimo, da bi duhovno napredovali. Mi smo tisti, ki delamo za Božje kraljestvo »v potu svojega obraza«.
Po določenem času smo vodeni v kontemplativno obdobje. Naš način ravnanja se spremeni. Namesto, da spodbujamo sebe, da bi napredovali, se sedaj učimo gledati k Bogu samemu in vse drugo opustimo. Zaupamo, da če se usmerimo samo k Bogu, nam bo vse ostalo dodano. Razlika je zelo pomembna. V kontemplativnem obdobju je naša edina skrb usmerjena v odnos z Bogom. Vse ostalo se dogaja samo po sebi in je dano. Nič več se ne prepuščamo skrbem za potek stvari na zemlji. A to ne pomeni nedejavnosti, ampak odpoved nemiru in tesnobi. Postopoma postajamo neodvisni od rezultatov. Izgine pritisk, da moramo nekaj doseči. V pred-kontemplativni fazi smo si neposredno prizadevali za spremembo samega sebe in sveta. Potrebovali smo rezultate in to ustvarja pritisk, skrbi in stres.
Obe obliki duhovnega življenja sta v posebnem odnosu z notranjo stvarnostjo človeka – z zunanjo skorjo, plastjo teme in dobrim jedrom. Zunanja skorja predstavlja območje pred-kontemplativne molitve. Pod to skorjo leži območje kontemplacije. Konkretno to pomeni, da so zakoni za spreminjanje sveta veljavni zunaj skorje: dejavno moramo misliti in dosegati cilje. Naši odzivi v vsakdanjem življenju so takšni. Če nas nekaj vznemirja, se takoj vprašamo o vzrokih in jih poskušamo spremeniti. Znotraj skorje, v plasti teme in v dobrem jedru, ne moremo niti misliti niti ukrepati. V trenutku ko začnemo misliti ali delovati, smo že zunaj skorje.
Kako naj se vedemo v kontemplativnem območju? Najprej glejmo, motrimo. To je čisto duhovna dejavnost, s katero ne hrepenimo po dosežkih. Gledanje vedno vključuje, da stvari pustimo in se usmerimo v nekaj. Drugič, lahko zaupamo. Tretjič, lahko ljubimo, toda to ni ljubezen, kot jo običajno razumemo. To je čista ljubezen, ki od nikogar več ničesar ne pričakuje. Je kakor sonce, ki vedno sveti in ne neha sijati niti takrat, ko njegovi žarki niso sprejeti. Ta ljubezen prihaja iz gledanja in je ni mogoče narediti. Če ostanemo v gledanju, v kontemplaciji, raste po naravni poti. Četrtič, lahko trpimo: greh, ki ga trpimo v kontemplaciji in ljubezni, je odrešen in se nikdar ne vrača.
Po meditaciji naš mir postopno raste. To nas vodi do skorje, ki smo jo omenili, našega odpora do lastnega greha. Če svojo pozornost še naprej posvečamo zavedanju, se skorja odpre, in vstopimo v zono, ki smo jo imenovali plast teme. Doživljamo svoja negativna čustva, ki nas ločujejo od Boga in drugih. Naš spontan odziv je, da mislimo in ukrepamo. Sprašujemo se, od kod ta tema prihaja, zakaj je tukaj in kako jo lahko odstranimo. Tako postanemo dejavni in pademo nazaj v stare navade mišljenja in delovanja. Ker pa na kontemplativni ravni niti ne mislimo niti ne ukrepamo, ugotovimo, da smo s svojim odzivom zapustili kontemplativno območje. Spet se znajdemo zunaj skorje v pred-kontemplativnem območju.
Če hočemo ostati v kontemplaciji, moramo vztrajati v gledanju. V našem primeru to pomeni, da usmerimo svojo pozornost na občutja v naših dlaneh in skozi to na zavedanje sedanjosti. To je gledanje v smeri dobrega jedra, Božje navzočnosti. Vstopimo globlje v plast teme, kar povzroči bolečino. Da bi ostali v kontemplaciji, moramo priznati bolečino in jo prenašati. Vse kar trpimo na ta način, medtem ko gledamo k Bogu, je odrešeno. Se ne vrne. Tako veliko luči in moči nam pride nasproti iz dobrega jedra, da najdemo pogum za nadaljevanje.
Odrešenje v evangeljskem smislu ima isti pomen: Jezus Kristus je šel skozi veliko temo vsega človeštva in jo pretrpel. Vabi nas, naj gremo z njim. On nas nosi skozi našo temo. Vse, kar se zahteva od nas, je, da smo pripravljeni vzeti svoj križ na rame in nesti trpljenje. Pavel pravi, da je pripravljen nositi Kristusovo trpljenje in smrt v svojem telesu, tako da se Kristusovo vstajenje lahko pokaže tudi v njegovem telesu (2 Kor 4,10).