Pred kratkim je šest jezuitskih novincev noviciata v Genovi, pet Italijanov in Slovenec Urban Gartner, izreklo svoje prve zaobljube, tako da so sedaj postali jezuitski “sholastiki” ali po domače, jezuitski “študentje”. Trenutno živijo v Rimu, kjer so se zagrizli v študij filozofije, skupaj z ostalimi sholastiki iz Španije, Portugalske, Malte, Češke in Hrvaške.
Tako nam piše sholastik Urban:
Kaj naj bi zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine (poslušnosti) pomenile? V tem članku poskušam ponazoriti to, kar sam čutim in do sedaj vem o prvih zaobljubah.
Lansko leto (2019) sem vprašal enega izmed mojih starejših sobratov, kako se počuti na pragu prvih zaobljub. On me je najprej malo čudno pogledal in mi odgovoril: “Pa saj že cel čas živim te zaobljube.” Ta stavek se me je dotaknil in se ga večkrat spomnim. In se strinjam z njim. Pravzaprav je bilo celotno obdobje noviciata neke vrsta priprava in kaljenje v življenju teh zaobljub. Vzemimo nekaj primerov:
Življenje v uboštvu se lahko ponazori v našem odnosu do računalnika in socialnih omrežij v noviciatu. Tam nismo več mogli dostopati do socialnih omrežij (Facebook, Instagram, idr.) da bi spremljali dogajanje na internetu in med našimi starimi prijatelji. Poleg tega pa smo bili spodbujeni v to, da bi pred računalnikom preživeli le omejen čas, kar pa je bilo prepuščeno naši odgovornosti. Potencialni novinec se je tako moral odpovedati želji po pretirani uporabi časa za računalnik, kar nas je usmerilo v iskanje drugih metod kontaktiranja dragih ter tudi sprejeti, da v nekatere stvari in novičke pač nismo bili vključeni.
Kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari?
To nas je postavilo pred vprašanje: kaj zares potrebujem in za kaj uporabljam stvari? V resnici je bil to proces osvobajanja, če že ne osvobajanja pa vsaj večje stopnje zavedanja lastne odvisnosti od nekaterih stvari. Moram priznati, da, ne glede na to, da imam nekatere ideje racionalno razčiščene (recimo, da za moje preživetje ne potrebujem računalnika), to ni tako lahko živeti; sploh v trenutkih šibkosti, ko sem potrt, utrujen, jezen.
Isto velja tudi za ostali dve zaobljubi: čistost in pokorščino. Čistost se ne tiče le nasprotnega spola in spolnosti, ampak vseh odnosov, pokorščina pa ni slepa pokorščina ukazom, ampak skupna pot iskanja neke usmeritve mojega življenja in življenja skupnosti ob pomoči superiorja, ki je odgovoren za odločitve na tem področju.
Glede čistosti v odnosih lahko podam preprost primer: eden izmed novincev je želel, da bi se vsak večer, ko smo bili skupaj v dnevni sobi, predvsem igralo družabne igre ali pa pelo in igralo na instrumente. A to ni bilo mogoče, ker je bilo okoli njega 15 ostalih sonovincev, ki so imeli vsak svojo idejo v mislih; veliko jih namreč uživa v kramljanju ali drugih aktivnostih. Ta sonovinec se je moral učiti predati večer ostalim in ne “posedovati” ali siliti sonovince le v uresničevanje lastne ideje, pa čeprav je bila v osnovi dobra. Moral je pustiti prostor in svobodo posameznikom. To je bila zanj hkrati velika priložnost, da se osvobodi navezanosti na lastne ideje in si pride na jasno, zakaj bi hotel prav ta način druženja; ali iz čiste želje, da bi nekaj dobrega dal, ali pa iz egoistične ideje o skupnem druženju na njegov način.
Glede pokorščine se lahko poda recimo služenje v skupnosti s praktičnimi deli (čiščenje in delo na vrtu). To delo je zelo preprosto in ponižno. Včasih se namreč človeku lahko zdi, da kot jezuitski novinci ne bi smeli zapravljati časa s takimi stvarmi. Če smo bili poslušni in poskušali opraviti delo, ki nam je bilo dano, so se nam odprle možnosti učenja potrpežljivosti, vztrajnosti, znanja, poleg tega pa učenja dela v skupini in velika priložnost medsebojne podelitve ter poglobitve odnosov. Sploh zadnje je bil eden izmed nepričakovanih darov. Seveda nas nihče ni silil v to delo, sploh če smo imeli druge zadolžitve, vendar smo bili notranje usmerjeni v to, da se potrudimo. To pa, kot pri prejšnjih primerih, ni vedno lahko, saj pridejo dnevi, ko ne bi želeli delati. Kljub temu je vsaj meni, sploh v težkih dneh, zelo pomagalo, če sem se potrudil in opravil to delo v spremstvu nenadejanih srečanj z ostalimi sonovinci.
Pri tem moram omeniti, da se v jezuitskem življenju zaobljuba pokorščine navadno tiče različnih večjih nalog ali “služb” znotraj jezuitskega reda (recimo biti za več let poslan v Maribor kot kaplan), ki so nam zaupana s strani superiorjev. V teh odločitvah se vedno poskuša upoštevati sposobnosti in želje posameznika. Tudi v teh primerih so nam drugi jezuiti pričevali, da, čeprav se niso strinjali z nekaterimi odločitvami glede njih samih in mogoče zares niso bile idealne, jim je poslušanje in sledenje tem odločitvam prineslo nepričakovane dobre posledice.
Mislim, da je moj starejši sobrat lansko leto z besedami “živim te zaobljube”, mislil na življenje z Bogom in drugimi v navadnem vsakdanjiku, ko poskušamo v majhnih stvareh postajati vedno boljši, ubogi, čisti in poslušni.
“Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.
Kaj pa sam trenutek zaobljub? Zame je bil trenutek zaobljub (ko sem Bogu obljubil uboštvo, čistost in pokorščino znotraj jezuitskega reda) trenutek potrditve, korak naprej po poti, ki se nadaljuje. Sploh so mi jezuitske duhovne vaje pred izrečenimi zaobljubami dale veliko potrebne moči in spodbude za to pot. Tudi sam trenutek zaobljub z mojimi starši, s starši ostalih novincev in z ostalimi jezuiti je bil zelo lep in pomenljiv. Pomembno je tudi, da nam drugi jezuiti, magister novincev, provincial in ostali izrazijo zaupanje in spodbudo ob taki odločitvi, ker nam dajo vedeti, da vse skupaj ni le v naši glavi, ampak nas tudi tisti, s katerimi bomo živeli ta način življenja, vidijo primerne za ta korak.
Najpomembnejša potrditev pa je prišla seveda od Boga, preko molitve; pa ne zato, ker bi bili sposobni sami živeti ta način življenja, ampak ker verjamemo, da nam bo Gospod dal potrebno milost in da nas kliče v ta način življenja.
Obljube same so Božji dar. En del obljub, ki smo jih nekdanji novinci izrekli v soboto, 12. septembra 2020, se glasi: “Kakor si mi podaril milost, da si to želim, tako mi podarjaj milost, da bom to tudi izpolnjeval”.
Zaobljube so na nek način podobne zakramentom, samo na drugem nivoju. Evharistija, spoved in ostali zakramenti so darovi, ki nam pomagajo biti bolj srečni in izpolnjeni v življenju ter, najpomembnejše, bliže Bogu in soljudem. V prvi vrsti niso neka obveza, ki jo moramo izpolniti, če želimo biti dobri kristjani ali ljudje. So geste ljubezni Boga do nas, podobno kot geste prijateljstva naših prijateljev do nas. Če želimo določen odnos razvijati, smo obvezani, da vlagamo vanj čas in trud, sicer razpade. Za odnos morata biti vedno aktivni vsaj dve osebi. V primeru prijateljstva z Bogom pa je to vendarle nekoliko drugače kot v navadnem prijateljstvu. Četudi mu ne ostajamo v vsem zvesti, kar tudi ne moremo biti, Bog ostaja vedno zvest in večno usmiljen. Kolikokrat tako jaz kot ostali nismo bili to, kar bi novinec in prijatelj v teoriji moral biti! Kolikokrat ljudje ne uspemo dosegati svojih ciljev, obljub, obvez do Boga, drugih in nas samih. A Gospod nas sprejme in spodbuja na poti naprej. Ja, brez bolečine in truda ne gre, a iz tega, ob Božji milosti, sprejemanju lastne šibkosti in naši vztrajnosti, zagotovo pride tudi dobro ter sreča in mir, kar je tisto, kar si Bog želi za nas.
...tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.
V resnici te zaobljube na različen način živimo vsi ljudje, tudi neverni, ki se trudijo ljubiti. Mož in žena, recimo, si morata, ne glede na to, če sta verna ali ne, biti do neke mere pokorna. Ne moreta egoistično posedovati drug drugega in se morata znati odrekati nekaterim lastnim željam, če želita živeti odnos, ki ga imenujemo prava ljubezen.
Težko je z nekaj besedami izraziti, kaj prve zaobljube pomenijo za nas. Mislim, da lahko vse skupaj povzamem v spoznanje, da so potrditev in trdnejša usmeritev življenja na poseben, posvečen, a jezuitski, način življenja, ki pa se začenja in oblikuje že v vsem našem predhodnem življenju. Na manj “poseben” način ga živi vsak človek, sploh kristjan, ki želi zares ljubiti druge ter svet. Prav tako, kot vsi ljudje na tej poti, tudi mi poskušamo, padamo, se zmotimo, pa vstajamo, se veselimo in hodimo.
Urban Gartner, Rim, mednarodno jezuitsko bogoslovje San Saba